JBTZ 37 let pozneje: Kaznovani zaradi boja za oblast

Janeza Janšo so aretirali, ker je marca 1988 javno napovedal boj za oblast. Kot kandidat za predsednika Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) je sestavil za tiste čase radikalen program, v katerem ni zanikal, da se bodo borili za oblast. »Nikoli ne bomo pristali na tezo, da je oblast rezervirana samo za nekakšno avantgardo,« je tedaj zapisal Janša. Tako v knjigi JBTZ – čas prej in dnevi pozneje publicist Igor Omerza.

V teh dneh mineva 37 let od slovitega procesa proti četverici, dogajanja, ki je usodno vplivalo na nadaljnji potek osamosvojitvenih dogodkov v Sloveniji. Obsodba Janeza Janše, Ivana Borštnerja, Davida Tasića in Francija Zavrla je prebudila civilno družbo, spodbudila množične proteste pod okriljem Odbora za varstvo človekovih pravic in pospešila proces demokratizacije.

»Spomladi, v sredo, 27. aprila 1988, pravkar je odbila polnoč – bilo je dokaj hladno in skoraj polna luna je sem in tja pokukala izza oblakov –, se je po opustelih ulicah središča slovenske socialistične prestolnice četica ljubljanskih udbovcev, poimensko Peter Prebil, Miran Frumen, Drago Isajlović, Samo Žorž in Brane Ferfolja, tiho in previdno približevala trinadstropni meščanski zgradbi na Cankarjevi 10.«

Tako Igor Omerza v knjigi, ki je izšla leta 2013, začne pripoved o hišni preiskavi v Mikro Adi, računalniškem podjetju. V tistem času je bil direktor podjetja, Janez Janša pa je bil njegov namestnik. Služba državne varnosti, naslednica Udbe, je tisto pomlad v njegovih prostorih mrzlično iskala tajni vojaški dokument, ki je bil pozneje glavni 'dokaz' oziroma povod za proces proti četverici.

Prisluškovali so Zavrlu

»Ta dokument je bil zelo pohabljen, manjkali sta naslovna in zadnja stran, manjkale so oznake tajnosti,« se danes spominja Igor Omerza. Prav tako iz dokumenta ni bil razviden podpis oziroma njegov avtor. Toliko bolj jasna pa je bila njegova vsebina. »Iz dokumenta je Borštner razbral, da se vojska pripravlja, da bo zadušila civilne nemire, če bo do njih prišlo,« je pojasnil Omerza.

Prav tedanji zastavnik JLA Borštner je dokument izmaknil iz vojašnice in ga odnesel na Mladino. Tam ga je prevzel novinar David Tasić in ga posredoval odgovornemu uredniku Franciju Zavrlu, ta pa Janši, ki se je s tem področjem ukvarjal.

»Udba je vedela, da se nekaj dogaja, saj je prisluškovala Zavrlu, ko je ta klical Janšo, da bo prinesel nek dokument,« pravi Omerza. Hkrati je imela tajna služba pri Mikro Adi sodelavca, ki ji je potrdil, da ima Janša nekakšen vojaški dokument. V tajni preiskavi, v kateri so Janšo vodili pod kodnim imenom 'Kaplar', so dokument 27. aprila tudi našli.

Janšev bogokletni program ...

Sprva so po besedah Omerze oklevali, a se nato odločili, da bodo skušali z njim obremeniti Janšo. Ravno on je namreč kot v času kandidature za predsednika ZSMS dejal, da je njihov program boj za oblast. »To pa je bilo bogokletno, čeprav so nekateri mediji takrat poročali že precej svobodno, cenzura je bila manjše stopnje kot prej,« se spominja.

Hkrati z nastankom Slovenske kmečke zveze, prebujanjem in združevanjem pisateljev, pa dejavnostjo Nove revije, Mladine in ZSMS, ki se je liberalizirala v smeri demokratizacije, je to v režimu povzročilo še več nervoze.

Janšo so skušali na sodišče spraviti že leta 1985, saj je v nekem članku pisal o spremembah v rekrutnem sistemu vojske, kar je bila vojaška tajnost, pravi Omerza. Tudi sicer je bil izjemno kritičen do vojske in tri leta pozneje so očitno videli naslednjo možnost, da ga onemogočijo.

… in slovenski Pilati

Janšo bi lahko preganjali tudi civilno, saj so pri njem poleg naštetega našli še tajni magnetogram nastopa Milana Kučana v Beogradu. A SDV je primer predala vojski. Z razlogom: pri tedanjih vojaških odvetnikih in vojaškem sodstvu nasploh je bilo vnaprej jasno, da bo četverica obsojena.

In s še enim, morda še pomembnejšim razlogom. Za slovenske oblasti je bilo bolje, da so jih predali vojski, kot da bi jih preganjali civilno, saj bi to šlo neposredno »na njihovo dušo«, je povedal Omerza. Tako pa so si lahko pred javnostjo pilatovsko umili roke, češ da je to vojaška tajnost in da s tem nimajo nič.

Pa so imeli. Čeprav je politično vodstvo v Sloveniji pozneje zanikalo, da je vedelo, da bo prišlo do aretacije, Omerza v knjigi iz leta 2013 dokumentira nasprotno. Po njegovih besedah so za to prav gotovo vedeli tudi tedanji predsednik zveze komunistov Milan Kučan, predsednik izvršnega sveta Andrej Marinc in predsednik predsedstva Janez Stanovnik, pa tudi France Popit in Sergej Kraigher.

Ti bi proces proti četverici po besedah Omerze seveda lahko preprečili: »Saj, če bi vedeli, da bo reakcija tako strahovita, ga verjetno bi.« Tako pa so se v luči vrenja, ki je sledilo, odgovornosti začeli ogibati šele pozneje. A po oceni Omerze je šlo za politično preračunljivost, saj so javnost želeli prepričati, da so pravzaprav proti vojaškemu posredovanju proti četverici.

»Spomenik Miloševiću!«

Janšo je SDV aretiral 31. maja zjutraj in ga dan pozneje izročil vojaškemu tožilcu. Zaprli so ga v vojaški pripor na Metelkovi. Istega dne so pripadniki KOS-a aretirali še Borštnerja, Tasića pa tri dni pozneje. Zavrl se je, da bi se aretaciji izognil, umaknil v psihiatrično bolnišnico. Medtem pa je v uredništvu Mladine nastal Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki je pozneje prerasel v Odbor za varstvo človekovih pravic pod vodstvom Igorja Bavčarja.

»To je bilo obdobje napetih dogodkov. Videlo se je, da režim popušča,« se spominja Igor Omerza. Režim je bil sicer težavah že od leta 1980. Jugoslavija je razpadala, tudi politika Slobodana Miloševića je bila za nekdanjo državo po oceni Omerze »smrtonosna«.

Kot se spominja, je Jože Pučnik ob neki priložnosti celo sarkastično pripomnil, da bi bilo treba Miloševiću postaviti spomenik – če bi vodil nekoliko pametnejšo politiko, je namreč vprašanje, ali bi velike sile pristale na razkroj Jugoslavije.

Sprožilec

Do konca 80-ih je režim nekako še vzdrževal svojo moč, a nakopičilo se je toliko stvari, da je bil za začetek obsežnih družbenih sprememb potreben samo še sprožilec. »Bencin je bil razlit, samo še iskra je morala od nekod priti,« je ponazoril Omerza. In to je bila Janševa aretacija, po kateri je v Sloveniji nastalo »strašno vrenje«.

Odbor za varstvo človekovih pravic je pod svoje okrilje zbral kar 200.000 ljudi, od tega približno polovico individualnih in polovico kolektivnih članov. Da bo tako množičen, si takrat ni mogel misliti niti Omerza. Številna zbiranja v okviru odbora in njegovih pododborov je vodstvo na čelu z Igorjem Bavčarjem po njegovi oceni organiziralo zelo pametno. Na množičnih prireditvah namreč ni prihajalo do nikakršne agresivnosti oziroma nasilja.

Kot pravi Omerza, pa to še ni bila vsa Slovenija – ta je stopila skupaj šele na plebiscitu leta 1990. So pa prav iz vrst odbora pozneje nastajale politične stranke, tudi tiste, ki so, vključene v Demos, izpeljale osamosvojitev.

Čista izmišljotina

Četverico je vojaško sodišče obsodilo na različne zaporne kazni. Nekateri so je prestali več, drugi manj, vsi pa so bili leta 1994 sodno rehabilitirani. A politični boj proti nekaterim akterjem, ki so sooblikovali ta kamen v mozaiku demokratizacije Slovenije, niti danes ni končan.

Kako sicer razumeti žgoča prizadevanja aktualne leve vlade, da bi izbrisala pomen osamosvojitvenega obdobja in njenih glavnih akterjev? »Nekaj neverjetnega je, da država ukine muzej svoje lastne državnosti. Ne vem, ali je v zgodovini kakšen tak primer,« je ponazoril Omerza.

In kako sicer razumeti interpretacije aktualne oblasti, po katerih naj bi bilo odporniško gibanje v 2. svetovni vojni uvod v samostojnost Slovenije? »To je čista izmišljotina,« poudarja Omerza. Komunisti, ki so vodili odpor, so z revolucijo po njegovih besedah namreč prinesli »strahovito stalinistično diktaturo« oziroma novo okupacijo in povojni teror.

In praktično do konca tega obdobja o samostojni Sloveniji praktično ni bilo dovoljeno niti pisati niti govoriti. Še več, bilo je nevarno. Franca Miklavčiča so denimo kaznovali zaradi tega, ker je o tem pisal v svojem dnevniku. Pa ga nikomur ni kazal, pravi Omerza. Če o tem ni bilo mogoče niti pisati niti razmišljati, na kakšen način takšen režim povezovati neposredno z osamosvojitvijo, se sprašuje Omerza.

Vse to pa je seveda tudi del političnega boja pred skorajšnjimi volitvami, na katerih bo ponovno nastopil isti Janez Janša. Kot napoveduje Omerza, se bo po njegovi oprostitvi na sodišču in zmagi na referendumu stvar v prihodnjih mesecih zelo zaostrila. »Mislim, da bo vse do volitev zelo napeta politična borba,« pravi Omerza.