Javni upor proti papežu Frančišku: kritikom navkljub Cerkev mora naprej

Nezadovoljstvo nad nekaterimi stališči papeža Frančiška v posameznih cerkvenih krogih je dejstvo in v resnici nič novega ali spornega.

A ko preraste v javno nasprotovanje, celo v namigovanje na nelegitimnost Frančiškovega papeževanja, pa po mnenju mnogih, tudi Austen Ivereigh s portala Cruxnow.com, prestopa mejo spoštljivega in primernega odnosa.  

Z zavračanjem sinodalnega procesa in njegovih sadov so kritiki Amoris Laetitia po avtorjevem prepričanju v marsičem podobni disidentskim lobijem v času Janeza Pavla II., ki so ga obtožili izdaje vrednot II. Vatikanskega koncila.

Revolt proti papežu Frančišku so z javnim pismom, v katerem so izpodbijali Frančiškovo apostolsko spodbudo Amoris Laetitia in mu grozili z nekakšno javno nezaupnico, sprožili štirje bolj ali manj upokojeni kardinali.

Nanj so se spravili v zelo trdem tonu, s čemer so po mnenju mnogih prestopili mejo še dopustnega odnosa do svetega očeta. Ton nespoštovanja, skorajda prezira, se je pri nekaterih avtorjih spustil zastrašujoče nizko.

Upor proti legitimnosti papeža

A še bolj kot ton je zaskrbljujoč upor, ki se skriva za ostrimi besedami. Daleč od tega, da bi se katoličani morali s papežem o vsem strinjati. Razhajanja s papežem v stališčih ob kakšni izjavi ali v zvezi s teološkimi pogledi so namreč običajna, navsezadnje tovrstno kritiko odobrava in vzpodbuja Frančišek sam.

Moti pa javno oporekanje, s katerim se mu zoperstavljajo, saj ta pod vprašaj postavlja legitimnost njegovega papeževanja. Gre za razpihovanje dvoma ali je razvoj Cerkve pod aktualnim naslednikom Sv. Petra dejansko sad Svetega Duha.

Prerekanja med konservativci in liberalci so se dogajala že prej

Sicer pa oporekanja posameznim papežem sama po sebi niso nič novega. V času II. Vatikanskega koncila je denimo konservativni del Cerkve spremembe v liturgiji, verski svobodi in ekumenizmu označil za skorajda bogokletne.

Pod papežem Janezom Pavlom II. pa se je uporniško izpostavil liberalnejši del Cerkve, v prepričanju, da je poljski papež izdal duha II. Vatikanskega koncila. V ospredje so potiskali predvsem vprašanje ženskih duhovnic, odpravo obveznega celibata in bolj odprta stališča Cerkve na področju kontracepcije.

Pod papežem Frančiškom nasprotniki izpodbijajo pridobitve sinode in njenega glavnega sadu, apostolske spodbude Radost ljubezni.

Metode in način delovanja tovrstnih nezadovoljnežev so pogosto zelo podobne, zato po mnenju avtorja tudi štirje kritični kardinali in njihovi podporniki iz dneva dan delujejo bolj podobno liberalnim lobijem iz časa papeževanja Janeza Pavla II. in Benedikta XVI.

Zavedajo se namreč, da je javni nastop proti papežu resna stvar, zato vsi po vrsti razvijejo obžalujoči in boleči ton govora, ki poudarja ravnanje po vesti in nezmožnost izdaje absolutnih idealov, denimo nespremenljive tradicije, ali njihove verzije II. Vatikanskega koncila.

Skupno jim je ponavadi tudi, da gre skoraj vedno za visoko izobražene ljudi iz bogatega dela sveta. Večinoma so intelektualci, odvetniki, učitelji ... ki dajo svojim razlogom velik pomen.

Kaj se bo zgodilo?

Avtor meni, da bodo nekateri zapustili katoliško Cerkev in iskali "resnično Cerkev" drugje. A večinoma bodo ostali katoličani, s stališčem, da so "še vedno del Cerkve, čeprav jih papež skuša od tega odvrniti."  Zagrenjeni v občutku izdajstva bodo še vedno pisali pritožbe in pisma ter se podpisovali kot veliki katoličani.

A kljub njihovem vztrajanju, da je debata okrog perečih tem še vedno odprta, Ivereighova karikira, da je ta vlak s postaje že odpeljal ter jih pustil na peronu, s katerega mahajo za njim.

Tako kot v primeru drugega vatikanskega koncila in papeža Janeza Pavla II., bo namreč večina katoličanov okrožnico papeža Frančiška sprejela kot odgovor na potrebo današnjega časa. V vseh primerih je bil odpor močan, a Cerkev gre naprej.

Zakaj papež ne odgovarja

Papež Frančišek na vprašanja kardinalov ne more odgovoriti nič bolj kot Bendikt XVI. na peticijo o ženskah diakonicah. Cerkev namreč deluje po drugačnih mehanizmih, ki temeljijo na konzultaciji in duhovni ostrini skozi konklave ali sinodo, ki jih preveva Sv. Duh.

Če bi torej papež Frančišek kardinalom odgovarjal neposredno (večkrat je to posredno storil), bi spodkopal delovanje Svetega Duha skozi zgoraj opisane mehanizme.

Dokument je namreč na sinodi prejel več kot dve tretjini glasov vseh udeležencev. Zato je debata o okrožnici končana. Spregovorila je namreč Cerkev, ne papež.