Janša “zapel” z ARD-jem, a še Nemce skrbi, da je njihova javna RTV mreža primerljiva s “kitajskim ljudskim kongresom”

11

Ali tudi v tujih medijih vse bolj prevladujejo levo usmerjene uredniške politike, je po mednarodni medijski obravnavi Slovenije pri nas vse pogostejše vprašanje. 

V tem smislu je izjemno zanimiva analiza ARD – nemške regionalne mreže javnih radiotelevizij, točno tiste, z novinarjem katere je nedavno “zapel” premier Janša z obtožbami o cenzuri novinarjev, ki so o slovenski medijski realnosti spregovorili drugače od začrtane zgodbe, kakršno zadnje mesece beremo v tujem tisku.  

Zanimivo pa je, da je pred približno letom dni pravi pretres v nemški javnosti povzročila raziskava o mnenjski oziroma politični raznolikosti mladih novinarjev – prostovoljcev, ki jih rekrutirajo različna uredništva te nemške javne radiotelevizijske mreže.

Med drugim jih je zanimalo vprašanje, ali davkoplačevalsko financirani javni mediji ustrezno pokrivajo celoten politični spekter. Za kar pa, kot boste videli, obstajajo utemeljeni dvomi.

Pred malce manj kot letom dni so se prostovoljci medija ARD (voluntariat je v Nemčiji zelo pogost vstop mladih, ki želijo postati novinarji, v medije) spraševali, kako raznoliki so njihovi mediji. V ta namen so izvedli raziskavo med mladimi novinarji-prostovoljci, ki delajo na ARD, in ugotovili, da so njihova stališča, ki se tičejo politike, neverjetno enoznačna.

Prostovoljce v nekem mediju seveda izbirajo oziroma rekrutirajo različna uredništva te medijske mreže. Zato so rezultati raziskave, objavljeni v reviji Journalist, sprožili žgočo javno razpravo, v kateri so denimo pri nemškem mediju Welt zapisali, da je ob tem, koliko so uredništva ARD politično raznolika, uravnoteženo poročanje za pričakovati skoraj toliko kot bi ga bilo od kitajskega ljudskega kongresa.

92 % glasov za “levo koalicijo”. Uravnoteženost?

Trije prostovoljci ARD so se lotili zanimive teme preiskave: samih sebe. Lynn Kraemer, Daniel Tautz in Nils Hagemann so k sodelovanju povabili vse novinarje prostovoljce ARD. Odzvalo se je 86 od 150 novinarjev.

Medtem ko na drugih področjih sama raziskava kaže precej raznolikosti o izvoru mladih novinarskih prostovoljcev, pa je zelo enobarvna pri političnih pogledih mladih novinarjev ARD. Če bi njihova stališča pretvorili v politične glasove, bi rdeče-rdeče-zelena koalicija od mladih ARD-jevcev dobila kar 92 odstotkov glasov. 57,1 odstotka bi volilo Zelene, 23,4 odstotka Levico, 11,7 odstotka SPD (socialne demokrate), krščansko demokratska unija CDU+CSU pa bi imela le tri odstotke, FDP pa le 1,3 odstotka.

Razumevanje, kako zelo drugačna je nazorska struktura mladih novinarjev ARD glede na splošno populacijo, daje primerjava z javnomnenjsko anketo Infratest dimap, ki je bila v Nemčiji objavljena ob istem času kot raziskava političnih preferenc novinarjev ARD. Ta je zajela mlade Nemce med 18. in 39. letom. Unija CDU+CSU bi imela 33 odstotkov volivcev, Zeleni 27, SPD 13, Levica 9, AfD 8 in FDP 6 odstotkov.

Kaj pa tako opevana pluralizacija?
V nedavnem članku o tem, ali je Janšev očitek novinarju ARD na mestu in kdo so hvaležni redni gostje tujih medijskih hiš iz Slovenije, smo se spraševali, kako je mogoče, da tuji novinarji o situaciji v Sloveniji povprašujejo praktično le levo nazorsko usmerjene novinarje.

Morda nam nekaj o tem pove ravno zgornja raziskava. Težko je sicer sklepati z gotovostjo le na eni analizi političnih preferenc mladih novinarjev nemške javne radiotelevizijske mreže. Ampak ob upoštevanju te raziskave ter poznavanju drugih okoliščin, tudi trendov “rekrutiranja” na slovenski nacionalni radioteleviziji, lahko s precejšnjo verjetnostjo trdimo, da podobno kot naša, tudi osrednja mednarodna medijska scena vse bolj drsi izrazito v levo.

V Nemčiji je bila ugotovitev o svetovnonazorski uniformnosti mladih novinarjev javne RTV mreže, ki je ne plačujejo le levičarji, nemudoma razumljena kot problem in je sprožila razgibano javno razpravo. Pri nas pa se delamo, kot da ta problem, čeprav je izrazito očiten, še posebej v tistih redkih obdobjih, ko se na oblast zavihti desnica, sploh ne obstaja. In to kljub temu, da je medijski pluralizem pogosto izpostavljen kot ena osnovnih vrednot Evropske unije.

A če ga večina ignorira in se dela, da problema ni, še ne pomeni, da v resnici tudi ne obstaja. Diskrepanca med zelo visokim zaupanjem volivcev stranke leve opozicije v javno RTV Slovenija na eni in kontrastno nizko zaupanje volivcev desnosredinske koalicije na drugi strani je zgolj eden od simptomov tega problema.

A tistim, ki od tega profitirajo, je seveda za medijski pluralizem v Sloveniji in znotraj javne RTV gladko vseeno.

11 KOMENTARJI

  1. Najbrž niti ni vprašanje, kako brutalno pristran(kar)sko ne-sorazmerje političnih in ideoloških preferenc bi med uredniki, novinarji in zunanjimi sodelavci IP programov javnega zavoda RTV Slovenija (in drugih “osrednjih” medijev pri nas) pokazala podobna anketa, kot je pokazala nepodkupljivo “ogledalo resničnosti” mladih kadrov na javni ARD.
    Pomembno je spoznanje, da medijski prostor ni politično nesorazmerno izmaličen in nesorazmerno ne-profesionalen le pri nas, ampak da se s podobnimi pojavi pristran(kar)skega aktivizma in aktivnega navijaštva ter hujskaštva v korist čisto določenih in čisto parcialnih družbenih interesov srečujejo tudi mnogo starejše demokracije in mnogo starejši profesionalni novinarski cehi v Nemčiji.
    Dejstvo je, da se je novinarstvo kot stroka in kot poklicanost v današnjih časih de-profesionaliziralo, sprofaniralo in spridilo tako v Evropi kot v Sloveniji, da se je zaradi mnogih grobih pritiskov in lepljivih limanic preživetveno lahkoživo in koristoljubno lahkomiselno sprijaznilo z ukročeno vlogo aktivističnih kričačev, navijačev in hujskačev na eni od strani aktualne politične, ekonomske, socialne, naravovarstvene, trajnostne, energetske … družbene fronte (globalne in/ali lokalne), da je domala pozabilo na prednostno profesionalno in etično zavezanost k obrambi Resnice kot najvišje vrednote ter na prednostno službo in etično zavezanost bralcem, poslušalcem in gledalcem kot edinim “kraljem” in poslednjim presojevalcem njihovega dela oz. njihovih medijskih stvaritev.
    V času, ko smo zaradi vsem dostopnih novih digitalnih komunikacijskih možnosti tako rekoč vsi v vsakem trenutku lahko priložnostni fotografi, snemalci, poročevalci, komentatorji, sooblikovalci javnega mnenja, zvezdniki trenutka … in ko je medijska ponudba dobesedno nepregledna, je tudi svet nekdanjih najvplivnejših medijev zavestno zapustil in zanemaril nekdaj “svete” visoke profesionalne kriterije in merila dostojnega in resnicoljubnega javnega komuniciranja, zapovedi profesionalnega uredništva in novinarstva, ter se prepustil profitoljubnemu in brezobzirnemu lovu za preživetje s senzacionalizmom, vsakršnim navijaštvom in manipuliranjem, z zavestnim zamenjevanjem vzrokov in posledic, resnic in laži, izenačevanjem mnenj znanstvenikov in umetnikov z najbolj glasnimi in brezsramnimi medijskimi “influencerji” itd., itn.
    Rezultat vsesplošne medijske ne-profesionalnosti in etične regresije je seveda porazen tudi za nazadovanje demokracije, večstrankarskega političnega pluralizma in vse bolj očitnega ne-dialoškega ter celo sovražnega izključevanja vseh tistih, ki niso del najbolj vplivne politične, socialne in mnenjske večine.
    Paradoksalno se obenem z informacijsko in dezinformacijsko polucijo, kakršno omogočajo razvite demokratične in politično pluralne državne ureditve, ki postavljajo v ospredje temeljne svoboščine in pravice posameznika in kakršni odlično strežejo nove in nove digitalne naprave nenehnega komuniciranja z okoljem, krepijo proti-demokratične družbene tendence komunikacijskega in mnenjskega omejevanja, cenzure, kastracije, pri čemer pravila igre in pogoje komuniciranja skušajo vsiljevati vselej isti samooklicani “varuhi vsakršnih čednosti” oz. zadrti vojščaki politik “statusa quo”.
    Fronte so odprte in nihče naj si ne domišlja, da je boj za osebno svobodo in svobodo izražanja kdaj končan. Vedno znova nas bodo skušali omejevati, nam na silo nadevati “nagobčnike”, nas ideološko in politično cenzurirati in kastrirati … in vselej se bodo pri tem sklicevali na najvišje civilizacijske in medijske ter profesionalne vrednote.

  2. Ja, gladko vseeno jim je, da politično spregledajo 40 populacije. Fučka se jim. Oni so ljudje “posebnega kova, zgrajeni iz posebnega materiala”, kot se je izrazil Stalin. Čudno, da tega oglaševalci ne vedo. Jaz bi na njihovem mestu to vkalkuliral v oglasna sporočila. Doseg njihovih oglasov je bistveno manjši, kot jim to prikazujejo.

  3. Za ARD še nisem slišal, v tujini se glede javne tv kot edini trenutno (še) drži objektivnih nepristranskih norm britanski BBC. Pa tudi tam ni nujno, da bo trajalo. Sam sem sicer vedno mislil, da v levo v tujini visijo zgolj časopisi, medtem, ko televizije ne, pa očitno to ne drži več. Verjetno je tudi razlika koliko v levo visi kakšna televizija; CNN je bil 20 let nazaj za slovenske razmere celo desnosredinski, danes pa je levi nagib že zelo opazen (razkril ga je Donald Trump). Vzorec je tudi podoben temu v Sloveniji; v ZDA je edina desna alternativa Fox News (pustimo Breitbart in Info Wars, ki sta bolj ‘fringe’ zadeve).

  4. Všeč mi je naš JJ, ki na vse provokacije levičarjev, ni tiho. Zakaj pa se ne bi oglasil? V režimskih medijih mu tako ali tako ne dajejo prostora, se pač oglaša na svoj način – in prav je tako. Ga vsaj ne morejo popravljati s svojimi “resnicami”.

    Novice režimskih medijev:
    1. iz nepreverjenih virov…
    2. sliši se…
    3. povedali so…
    4. govori se…
    5. razburjeni ljudje v EU kličejo…
    6. so zaskrbljeni….
    7. nismo sicer videli – smo pa slišali…
    8. vir blizu nečesa je povedal…
    9. naj bi bilo…

    Nikoli pa ne navedejo vira – ker ga ni! Eno samo zavajanje!

  5. Mene moti, da ne znamo s primernim pristopom na dejstvih in dokazih temelječi življenjsko logični argumentaciji prepričati evropsko politično in medijsko srenjo, da desnica v Sloveniji ni demokratični in razvojni problem, ampak nasprotno.

    Podobno je tudi, ko gre za domače medije in politiko, sicer bi imela vlada višjo podporo.

    Moti me, da vlada nima predstavnika za medije in javnost, s pomočjo katerega bi nagovarjala in dokazovala, da so očitki neupravičeni.

    Tako ostane pogosto vse brez odgovora in razjasnitve. Le premier se oglasi s tvitom, ki logično ne more obsegati vse, da bi lahko govorili o celovitih dejstvih, dokazih in življenjjsko logični argumentaciji.
    Tako tvit sproži še večje nasprotovanje tistih, ki niso naklonjeni vladi.

    Premier je tako kot strelovod za vse strele, v obe smeri.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime