Nobelovka Navi Pillay, ljubljenka Moskve, Pekinga in Teherana

Nobelova nagrada za mir je bila podeljena nekdanji visoki komisarki Združenih narodov za človekove pravice in je sprožila več burnih odzivov. Pillayeva namreč ni le zavračala obravnavo človekovih pravic, ki niso bile po godu Moskvi ali Pekingu, ampak je celo sprejela več kontroverznih odločitev, ki so celo ogrozile življenja ljudi. Sama odločitev Nobelove nagrade za mir deluje kot še ena izmed potez v nizu uličnega aktivizma za Gazo. Toda ne gre le za Izrael in Gazo, številni glasovi nasprotovanja so se oglasili iz celega sveta.

Odločitev Nobelovega odbora

Celotna odločitev verjetno temelji na udejstvovanju Pillayeve v odboru Združenih narodov za ugotavljanje genocida v Gazi. Ta je oddal poročilo, v katerem je državo Izrael s politično odločitvijo obtožil genocida. Sam odbor ni temeljil na strokovnih odločitvah, še manj pa na preiskavi, ampak je si je zadal cilj obtožbe genocida proti Izraelu, kar razkrivajo tudi njihovi sestanki. Odbor je prisluhnil izključno eni strani in zavračal neodvisno preiskavo. Še več; odbor ni obravnaval niti 7. oktobra niti palestinske uporabe civilnih ciljev in otrok za živi ščit. Že uporaba besede 'umor', kot Pillayeva imenuje ubite borce Hamasa, nakazuje na njeno pristranskost, saj ne priznava Hamasa kot teroristične organizacije, ampak ga razume kot politično tvorbo, ki je bila nič hudega sluteč napadena s strani Izraela.

Odbor je prisluhnil izključno eni strani in zavračal neodvisno preiskavo.

Odbor se je pristranskosti zavedal, zato so člani 'preiskovalnega' odbora poročilo skrivali celo pred člani odbora ZN za človekove pravice, ki poročila niso mogli temeljito obravnavati. Poročilo je bilo objavljeno tik pred tiskovno konferenco, kjer so naznanili 'izraelski genocid'. Kritike so takoj letele na neupoštevanje preiskovalnih standardov tako v medicini kot v forenziki. Opirali so se na nedokazane izjave in priče, drugi strani pa niso dali možnosti za odgovore. Zato so države in strokovnjaki obsodili poročilo kot politični pamflet. Gari Kasparov se je zato v kritiki letošnje Nobelove nagrade za mir vprašal, ali bodo Nobelovo nagrado za kemijo podelili Hamasovim sestavljavcem bomb.

Nekdanji zunanji minister Danske šokiran nad odločitvijo

Danski mediji so poročali, da je bil nekdanji zunanji minister Danske Per Stig Møller šokiran nad novico, kajti njegova izkušnja s Pillayevo je bila izjemno mučna. To je bil čas karikatur o preroku Mohamedu leta 2008 in napadov na danska veleposlaništva po svetu. V Islamabadu je pred veleposlaništvom celo eksplodirala avtomobil bomba, po drugih državah pa so morali svoje prostore tudi začasno zapirati zaradi groženj in množičnih protestov.

Ko je Danska uradno pristopila k več odborom ZN, med drugim tudi Pillayevi kot visoki komisarki za človekove pravice, je ta Møllerju enostavno zabrusila, da naj Danska uvede cenzuro, kar bo rešilo vse probleme. Torej je direktno podprla islamske ekstremiste in predlagala, naj Danska ukine svobodo govora. S tem je pokazala, da vpliv v ZN pridobivajo države, kjer svoboda govora ni dovoljena ter podpirajo celo ekstremistična dejanja nasprotnikov. Pillayeva je to potrdila še leta 2012, ko je povedala, da so bile karikature v reviji Charlie Hebdo izjemno neodgovorne in s tem dejansko podprla teroristične morilce.

Njegova izkušnja s Pillayevo je bila izjemno mučna.

Pillay je izdala imena kritikov oblasti Pekingu

Pillayevo sodelovanje s Pekingom je sprožilo burne odzive šoka in kritik, kar je prostosti stalo več kritikov kitajskega režima. Zadeva se je predvsem sprožila z množično kršitvijo pravic ujgurske manjšine na Kitajskem. Takrat je namreč več borcev za človekove pravice sprožilo zahteve ravno pri komisarki Pillayevi, ki je redno zavračala pomoč. Ne le, da Pillayeva ni pomagala ali sprožila ukrepov proti Pekingu, sama je namreč sodelovala pri preganjanju kritikov oblasti s tem ko je Komunistični partiji Kitajske poslala liste kritikov in prič, ki so sodelovale v odboru za človekove pravice.

Odbor za človekove pravice ZN je dal Kitajski na voljo najmanj 50 imen disidentov.

Komunikacija med Pillayevo in njenimi sodelavci ter predstavniki Kitajske dokazuje, da je odbor za človekove pravice ZN dal Kitajski na voljo najmanj 50 imen disidentov, ki jih je kasneje oblast kaznovala, zaprla, za nekatere pa se še danes ne ve, kje so. Te priče so želele podati informacijo o kršitvah človekovih pravic na Kitajskem, vendar je Pillayeva naredila uslugo Kitajski ter ji sporočila imena in organizacije kar po elektronski pošti. Kot posledica so sorodniki kritikov in prič pristali v kitajskih koncentracijskih taboriščih, kjer so nekateri tudi umrli.

Primer odvetnika Gao Žisenga

Takšen je primer izginotja odvetnika Gao Žišenga, ki je na kitajskih sodiščih branil kristjane, člane Falun Gong, kmete, ki jim je vlada prisilno nacionalizirala njihovo imetje in reveže. Njegova soproga Geng Fe je morala pobegniti z otroki v ZDA, potem pa je sprožila prošnjo za postopek pri odboru za človekove pravice ZN.

Gao je uspel preko kontaktov pretihotapiti osnutek knjige, ki opisuje njegovo izkušnjo v zaporu, in kako so ga oblasti mučile, da bi prisilile njegovo soprogo k umiku prošnje v odboru za človekove pravice. Toda Pillayeva pisarna je posredovala informacijo, da prihaja Geng Fe v Ženevo na pričanje, takoj potem je za Gao Žišengom izginila vsaka sled. Izginil je avgusta 2017. Zato se ne moremo čuditi, da je zavrnila obisk proslave na pritisk Pekinga, ko je zaprti kitajski disident Liu Šiaobo dobil Nobelovo nagrado za mir.

Pillayeva ne mara Izraela, raje ima iranske mule

Njena averzija do Izraela je jasna že iz njenih izjav, na primer leta 2014 ob kritiki ZDA, ki je Izraelu sofinancirala izgradnjo raketnega ščita 'Iron Dome'. Takrat je podala absurdno izjavo, da ZDA ne bi smele pomagati pri izgradnji ščita Izraelu, če Gazi ni bila omogočena enaka zaščita. Po njenem bi moral imeti Hamas enako zaščito. Poleg tega je ni motil nagovor Ahmedinedžada na konferenci v Durbanu leta 2009, ko je ta grmel na 'židovskimi' vplivi. Enako je branila kolega Miloona Kotharyija, ki je po ZN govoril, da družbene medije kontrolira 'židovski lobi'.

Podpora kubanskemu pregonu oporečnikov

Navi Pillay je bila leta 2008 imenovana na položaj visoke komisarke za človekove pravice s pomočjo Gibanja neuvrščenih, ki mu je takrat predsedovala ravno Kuba. Ta država se je v tistem času soočala z valom protestov in nezadovoljstva, pomanjkanjem osnovnih dobrin, preganjanjem oporečnikov in zapiranjem nasprotnikov. Politični zapornik Orlando Zapata Tamayo je leta 2010 v zaporu umrl po 85 dneh gladovne stavke, mnoge države pa so zahtevale ukrepanje.

Namesto obsodbe je pred kamerami dala nasmejano podporo Kubi.

Toda Pillayeva se je ravno takrat odločila za srečanje s kubanskim zunanjim ministrom Brunom Rodriguezom Parillo. Namesto obsodbe je pred kamerami z nasmehom dala podporo Kubi. Leta 2019 je odpotovala v Havano kot predstavnica mednarodne komisije za odpravo smrtne kazni, kjer se je zahvalila kubanskemu komunističnemu režimu za podporo in gostoljubje, medtem ko je ta pripravljal novo zakonodajo o smrtni kazni.

Pillayeva in države izven zahoda

Nikoli ni kritizirala na primer Belorusije, Sudana, Severne Koreje, Sirije, ali Kube. Že Sirija je bila pod Asadom eden izmed centrov mučenja, pobijanja, izginotij in primer velike ignorance odbora za človekove pravice. Kako lahko takšen odbor ignorira izginotje kritikov režima in celo javno znane mučilnice? Kako lahko takšen odbor ignorira proteste v Iranu, kjer so iranske oblasti leta 2009 pobijale protestnike, ki so nasprotovali volitvam, kjer so oblasti očitno goljufale? Ali pa pretepanje žensk in množična posilstva v zaporih, ki so bila del sistematskega nadlegovanja disidentk in protestnic proti hidžabu?

Kako lahko takšen odbor ignorira izginotje kritikov režima in celo javno znane mučilnice?

ZDA uvedle sankcije proti ICC

ZDA so zaradi podelitve Nobelove nagrade uvedle sankcije proti Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC). ZDA so prav tako opozorile, da ZDA in njeni državljani ne bodo obravnavani na tem sodišču, istočasno pa so uvedli sankcije proti 17 osebam, ki delajo na sodišču ali pa so z njim povezane. Na ICC leti veliko kritik, ki so povezane s strokovnostjo sodnikov in sodnic, pristranskostjo in mednarodnimi povezavami, na kratko s klientelizmom in korupcijo. Najbolj bode v oči vpliv tretjih držav, ki nimajo urejenega in ustaljenega sistema človekovih pravic, oziroma so te sistemsko kršene. Zato je zanesljivost in nepristranskih sodnikov iz takšnih držav vprašljiva.

Na ICC leti veliko kritik, ki so povezane s strokovnostjo sodnikov in sodnic, pristranskostjo in mednarodnimi povezavami.

Primer je postopek proti Venezueli, ki je bil sprožen že leta 2018, vendar se še ni niti začel. Gre za postopek zaradi umorov več kot deset tisoč ljudi s strani venezuelske varnostne agencije PROVEA. Medtem je leta 2022 sodnik Karim Khan obiskal nekdanjega venezuelskega predsednika Madura in z njim prisrčno odprl pisarno za tehnično pomoč v Caracasu. Istočasno je Madura na ICC zastopala Khanova svakinja.

Prihodnost Združenih narodov in zahoda

V ZN dobivajo moč države, kjer so človekove pravice in svoboda kršene zaradi sistemskega ustroja države. Kitajska ali Rusija, kaj šele Severna Koreja, Iran, ali Kuba so države, ki so politični sistem zgradile na kršenju človekovih pravic in zapiranju kritikov. Dokler je imel zahod dovoljšen vpliv na ZN, smo lahko ostale države prisilili k spoštovanju določenih standardov, vendar se je do danes tehtnica nagnila na drugo stran, tudi s pomočjo zahodnih podpornikov takšnih režimov. Francesca Albanese je takšen sramoten primer, ki bi se mu zahodne države morale izogibati, ne pa je podpirati.

V ZN dobivajo moč države, kjer so človekove pravice in svoboda kršene zaradi sistemskega ustroja države. 

Kitajska z vedno večjo močjo vpliva na svetovne standarde, tudi z denarjem in funkcijami, ki se prelivajo v politiko in v aktivistične organizacije. EU bi lahko bila vzgled in steber svobode ter svobodnega govora, vendar se je odločila za pot, ki je bližje Kitajski. Torej pregonu svobode govora, ki ne zadostuje evropskim birokratskim smernicam. EU je izgubila kompas med tradicionalnimi strankami, alternative na skrajni levi in skrajni desni pa nas peljejo še bližje Kitajski in Rusiji, zato se lahko upravičeno sprašujemo, kaj nam še ostane. Čestitke Navi Pillay in podpora Francesci Albanese odražajo ravno to dilemo. Razen, če zahod meni, da je podpora predstavnicam, ki dobivajo navdušene čestitke od iranske Islamske revolucionarne garde, Hezbolaha in Hamasa nov standard, ki bi ga želeli vpeljati.