Janša pravi: Oborožite se, legalno. Smiselno, pametno, na mestu?

»Vrag je vzel šalo. Oborožite se. Legalno.« S tem sporočilom je prejšnjo nedeljo Janez Janša nagovoril svoje sledilce. Potem ko je, pričakovano, takšen poziv naletel na plaz kritik, obsodb in nasprotovanja, pa je Janša najprej na nekdanjem Twitterju, nato pa še v oddaji 24ur zvečer pojasnil svoj poziv.

Janša poudarja, da se varnostne razmere zaostrujejo, da oblast ni zmožna pravočasnega ukrepanja in da je zato vsakdo dolžan zaščititi svojo družino. Opozarja, da so slovenske varnostne strukture nepripravljene in kadrovsko podhranjene, posebej rezervna sestava slovenske vojske, zato bi morali biti pristojni njegovim pozivom hvaležni.

Vprašanje je na mestu, a je kompleksnejše od dolžine enega tvita, s katerim Janša v praksi predvsem zganja populizem, vleče pozornost in polarizira. Čeprav so pozivi k oboroževanju na tak način neprimerni, pa vabijo k širšemu razmisleku, pred katerim si večina družbene elite zatiska oči. Tudi razmisleku, ali je v določenih razmerah oboroževanje res smiselno.

Izgubljen občutek varnosti

Po vseh parametrih Slovenija velja za eno najbolj varnih držav na svetu, s čimer se radi pohvalimo tudi turistom. Zadnjih nekaj mesecev pa se je ta občutek varnosti med ljudmi začel močno načenjati. Izvedeli smo za več posilstev v samem središču Ljubljane. Nikoli prej nisem zaznaval, da bi kdorkoli imel strah ponoči hoditi po Ljubljani, v zadnjih tednih pa sem z različnih koncev slišal, da si mnogi, posebej ženske, v Ljubljano ne upajo več, v pogovoru med študentkami sem ujel, da so pošle zaloge solzivca za v torbico.

Pred tedni smo poročali, da se je v Ivančni Gorici vzpostavila »vaška straža« zaradi povečanega števila vlomov in tatvin, po krajih blizu hrvaške meje pa se sprehajajo in prevažajo množice migrantov, po spletu pa je zaokrožil videoposnetek kombija, iz katerega izstopi približno trideset migrantov.

Monopol nad nasiljem

V družbeni pogodbi, ki se ji reče država, velja pravilo, da ima policija oz. vojska, ko gre za obrambo pred zunanjimi vplivi, monopol nad nasiljem. Nihče drug torej nima pravice izvajati nasilja nad drugimi državljani, razen policija, ki pa seveda pri tem deluje po pravilih in protokolih z namenom, da prepreči oz. kaznuje tiste, ki bi po nasilju ali drugemu kršenju skupnih pravil kljub vsemu posegali.

A pri tem mora biti učinkovita in strokovna. Glede na dogajanje se pri državljanih (vsaj delno tudi upravičeno) vzbuja občutek, da policija enostavno ni kos svoji temeljni nalogi, še dodatno pa zaupanje ruši premier Robert Golob, ki je skušal samovoljno po njej kadrirati. Dosti drugačnega sporočila ne daje niti letni pregled stanja slovenske vojske, ki običajno ugotavlja, da je vojska za delovanje v bojnih razmerah v veliki meri nepripravljena.

Različne kulture in odnos do orožja

Odnos do orožja se močno razlikuje glede na kulturo in zgodovino posameznih narodov, količina orožja med ljudmi pa ni nujno v korelaciji s številom kaznivih dejanj s strelnim orožjem. Pri nas ga je sorazmerno malo, medtem ko ga je bistveno več denimo v Švici in Avstriji, še več pa v ZDA, kjer imajo posameznikovo pravico do tega, da nosi orožje, zapisano celo v ustavi.

V ameriški kulturi je orožje nekdaj bilo pogosto tisto, ki je odločalo med življenjem in smrtjo na divjem zahodu, tako zaradi Indijancev in divjih živali, v zemljo katerih so posegali naseljenci, kot zaradi tolp, nad katerimi v prostranstvih ameriškega zahoda novonastajajoča država ni imela prav veliko nadzora.

V ameriški kulturi je tudi sicer »vmešavanje« države v življenje posameznika videno bistveno drugače. Država te manj »omejuje« z raznimi pravili in davki, a ti tudi manj ponuja, kar se kaže predvsem na področju šolstva, zdravstva in še česa. Posameznik je bistveno bolj odgovoren za svojo dobrobit na vseh področjih, tudi na varnostnem. V tem oziru tudi toliko bolj »potrebuje« orožje.

Švica in Avstrija, ki sta nam kulturno bližje, pa sta državi, ki zaradi zgodovinskih razlogov ena bolj in druga manj prostovoljno nista članici NATO pakta in imata še vedno vojsko sestavljeno tudi iz nabornikov. Po končanem služenju vojaškega roka pa imajo mnogi pravico, nekateri pa celo dolžnost, da v lastnih domovih hranijo orožje. Pri tem je treba vedeti, da je njegova uporaba močno nadzorovana, pogosto doma niti nimajo nabojev, pač pa jih v primeru, da jih država vpokliče za varovanje države, dobijo v lokalni vojašnici, na policijski postaji ipd. Če že imajo naboje doma, so ti zaplombirani, in če inšpekcija ugotovi, da je lastnik naboje uporabil, mora za to imeti zelo dober razlog.

Ideja švicarske obrambe, vezana tudi na gorsko geografijo države, je v tem, da je do zob oborožen narod težko zavojevati in še težje držati okupacijo nad njim, saj je na terenu obilo orožja, ki ga domačini lahko uporabijo proti okupatorju. Dodatno pri Američanih velja tudi logika, da močno oborožen narod predstavlja neke vrste garancijo pred tiransko oblastjo, saj mora morebitni bodoči diktator računati z oboroženim odporom ljudstva v primeru, da bi skušal nasilno uzurpirati oblast.

Argumenti za posedovanje orožja v teoriji vsekakor zdržijo. Samo upamo lahko, da se ne bomo znašli v situaciji, ko bi to morali preveriti v praksi, ker to pomeni radikalno poslabšanje razmer, v katerih se nahajamo.

Za Slovenijo?

Pri tem se je treba zavedati, da to dejstvo velja v resnično izrednih razmerah in v praksi dejansko pomeni pokole, državljansko vojno, v kolikor bi do tega resnično prišlo. V normalnih razmerah pa od državljanov zahteva izjemno mero odgovornosti, znanja rokovanja z orožjem in pravilnega spravljanja. Pomembno je tudi dejstvo, da je Amerika začela z obilico orožja in bi zmanjšanje njegove količine dejansko privedlo do tega, da bi ga država pobrala »dobrim državljanom«, ki bi jo ubogali in bi ga oddali, pustila pa kriminalcem, ki bi ga pred njo skrili.

Povsem drugače je v primeru, ko je orožja med prebivalstvom malo in je težko dostopno. Pri nas je strelskih obračunov sorazmerno malo, pa še tisti, ki so, so običajno vezani na družinske tragedije, mafijske obračune ali spore med znanci.

Veliko orožja v družbi ima namreč tudi negativne posledice. Do njega bistveno lažje pridejo otroci, katerih igra z očetovo pištolo, ki je ostala nezaklenjena, se sprevrže v tragedijo, ali pa se »utrga« prej zglednim posameznikom, ki so pred leti, ko so orožje pridobili, ustrezali vsem psihološkim testom, po kakšni osebni travmi pa so padli v depresijo, samomorilnost ali družinsko nasilje in posledično s seboj potegnejo še nedolžne žrtve, ki v primeru dostopa do strelnega orožja običajno končajo »na Žalah«, sicer pa »samo« v bolnišnici, preden proti nasilnežu ukrepamo.

Temeljita sprememba družbe

Argumenti za posedovanje orožja v teoriji vsekakor zdržijo. Samo upamo lahko, da se ne bomo znašli v situaciji, ko bi to morali preveriti v praksi, ker to pomeni radikalno poslabšanje razmer, v katerih se nahajamo.

Poziv v smislu »oborožite se«, čeprav mu je dodana beseda legalno, je zato v veliki meri populističen. Kar pa ne pomeni, da ga ne izkoristimo za razmislek, v katero smer bi morali zapeljati našo družbo, predvsem odnos do oboroženih sil države, ki nam zaenkrat še sorazmerno uspešno omogočajo, da odgovornosti oboroževanja ni treba prevzeti nam, državljanom, in odnos do faktorjev, ki poslabšujejo varnostne razmere – ilegalne migracije in toleriranje določenih družbenih skupin, da, tudi z orožjem, ustrahujejo prebivalstvo. Janši na žalost lahko pritrdimo, da trenutna oblastna garnitura tega verjetno ni zmožna. Način, na katerega je to povedal, pa je verjetno naredil več škode kot koristi.

Preden se začnemo oboroževati, zato najprej razmislimo, kateri vsi premiki v razmišljanju so potrebni, da to ne privede do še večje škode. Morda sistemsko varnostno usposabljanje vseh moških v sistemu slovenske vojske, kot je to nekoč predlagal Aleš Primc. In pa vzgoja v smer bistveno večje osebne odgovornosti. Da bi bili v primeru, za katerega upam, da ga ne bomo dočakali, na to pripravljeni.

Pavšalno pozvati narod, ki ni vajen prevzemati odgovornosti in z njo ravnati z vsem dolžnim spoštovanjem, da se oboroži, brez vseh ostalih sprememb miselnosti, pa žal vodi v še večji kaos in serijo nedolžnih žrtev. Za vzgojo bo potrebno več kot en tvit.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike