Dr. Janko Prunk: “Pri nas si levičar samo zato, ker si za partizane. Idejne osnove pa ni.” (1. del)

Tomaž Kavčič
2
Tomaž Kavčič

Janko Prunk je znani slovenski zgodovinar, nekdanji profesor na FDV in v tujini. Napisal je veliko knjig in drugih del o analitični politologiji, novejši zgodovini, zgodovini socialne in politične filozofije ter o zgodovini političnih gibanj v Sloveniji od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne, še posebej pa o problematiki glede slovenskega krščanskega socializma in slovenskih narodnih vprašanjih.

Leta 1976 je doktoriral s takrat kontroverzno temo »Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda 1918-1941«. Po procesu demokratizacije se je pridružil Demosu in bil minister za Slovence po svetu in narodnosti v Sloveniji v prvi vladi Janeža Drnovška med letoma 1992 in 1993.

Kot velikega strokovnjaka za vprašanja slovenske zgodovine smo ga v prvem delu intervjuja povprašali o analizi rezultatov naših anket o mladih in osamosvojitvi. Povprašali smo ga o razlogih za katastrofalno poznavanje zgodovine med mladimi, dotaknili pa smo se tudi 25. obletnice samostojnosti.

Dr. Prunk, v soboto praznujemo 25. obletnico osamosvojitve Slovenije. Kaj vam osebno pomeni ta praznik?

Meni  ta državni praznik poleg obeh največjih krščanskih praznikov božiča in velike noči pomeni največ, saj smo takrat dobili svojo državo in to ne na najlažji način. Takrat smo pokazali pamet, voljo in enotnost. Vsi smo šli v isto smer, držali skupaj, ter se zato izločili iz Jugoslavije. V tej vojni za osamosvojitev smo se pokazali kot brihten, hraber in sposoben narod.

Ogledali ste si našo raziskavo odnosa mladih do osamosvojitve Slovenije in nekaterih drugih zgodovinskih dogodkov. Kako bi jo komentirali, kakšen vtis ste dobili? 

Rezultati me ne začudijo, saj situacijo poznam. Sem pa žalosten, da je stanje takšno, saj imajo naši mladi zelo malo zavesti o samemu sebi, o svoji zgodovini. Bil sem kar nekaj let profesor v tujini in poznam, kakšno je stanje zunaj naših meja. Tam so precej bolj podkovani v zgodovini in državljanski zavesti kot pri nas. Na žalost je to že kar dolgo konstanta pri naših mladih.

Presenečen pa sem bil nad dejstvom, da je na FDV, kjer bi študente morala zanimati zgodovina, stanje tako borno. Jaz za to krivim celotni šolski sistem. Učbenike poznam in niso slabo napisani, izgleda da je problem v podajanju same snovi.

Mladega človeka je potrebno navdušiti za zgodovino. Vzemimo za primer Napoleona, profesor bi lahko o njem povedal, kako je razkosal Evropo, se boril tu in tam, imel ljubice tu in tam. Zraven omeniš še njegovo bivanje v Ljubljani. Kako naj to za mladega človeka ne bo zanimivo?

To nezanimanje za zgodovino je slabo za slovensko narodno zavest, zaradi katere smo se sploh ohranili, pa tudi za državljansko zavest.

Kritizirali ste predvsem šolski sistem. Kaj bi morali pri njem spremeniti? Morda premakniti zgodovino Slovenije iz zadnjega letnika srednje šole?

Napaka je v tem, da nekateri učitelji klobasajo dolgo časa pri drugih obdobjih človeške zgodovine, ker tam ni nekih težav za razumevanje in dojemanje. V 20. stoletju pa so. V javnosti ves čas poslušamo o prepirih, kdo je pravi zmagovalec druge svetovne vojne, pa o kolaboraciji in revoluciji. In tega marsikateri učitelj ne upa obravnavati, pa bi ravno v šoli to morali imeti razčiščeno.

Obstaja nekaj učbenikov, ki imajo to lepo napisano. Enega takega sva napisala tudi s kolegom Nešovičem, kjer imava take probleme objektivno rešene in razložene. To knjigo, Zgodovina 20. stoletja, sva izdala leta 1993 in takratni šolski minister je rekel, da je to prvi post-komisarski učbenik. Bil je visoko ocenjen v Nemčiji. Take knjige torej imamo, učni načrt je tudi v redu, a se ga kot kaže ne držimo. Živimo v času, ko imamo dostop do vsega mogočega gradiva. V času mojega študija nismo imeli praktično nič, sploh pa ne v slovenščini.

Zato mi je res težko razumeti, da slovenski otrok do tega nima tolikega veselja kot nek danski, nemški otrok.

Večina vprašanih mladih kot najzaslužnejša osamosvojitelja navaja Kučana in Drnovška. Bi se strinjali z njimi? Čemu pripisujete takšno oceno mladih?

To je gotovo pokazatelj indoktrinacije. Razen dveh let Demosa je ves čas roko nad šolskim resorjem držal LDS in njihovi nasledniki. Oni pa niso bili za osamosvojitev, ampak so le hoteli priti na oblast. Želeli so si le liberalno gospodarstvo, ki bi ga seveda vodili oni. Zato je na vrhu te ankete tudi Drnovšek, ki pa ni imel takšnega vpliva na osamosvojitev. Kučan pa je na drugi strani bil vedno v medijih in zato ga dajejo vsi na prvo mesto.

Zame je glavni v procesu osamosvojitve Pučnik. On je bil korajža in duša osamosvojitve. Na drugo mesto bi dal Franceta Bučarja, ki je s filozofijo in pravnim znanjem prinesel mnogo. Kučan jepri osamosvojitvi odigral dosti dobro vlogo , a je že po naravi tak, da ničesar ne začne na novo. Je prebrisan politik, ki preudarno čaka. Najbolj je pripomogel s tem, da je umirjeno odigral svojo vlogo in da ni prehitro zdražil Jugoslovanov. V tem primeru bi vojska pol leta prej udarila po nas.

Vas je presenetilo, da večina mladih, pa gre za izobražene skupine, ne ve, kdo je bil predsednik osamosvojitvene vlade? Kako to komentirate? Je prišlo do napake v izobraževalnem procesu ali kje drugje?

Seveda me je. Lojze Peterle je gotovo med petimi najbolj pomembnimi za osamosvojitev Slovenije. Vedno je bil zraven pri vseh pomembnih odločitvah in ni deloval samo ideološko za eno stran. Bil je dosti toleranten.

Osebno me je presenetil, saj sem ga poznal iz Nove Revije. Prej o njem nisem imel tako dobrega mnenja, a ko je nastopil funkcijo predsednika vlade, nisem imel nobene kritike več na njegov račun. Bil je šef vlade, a se pri njem vidi še vedno veliko krščanske skromnosti. Če bi bil predsednik prve slovenske vlade kdo drug, bi se tako napihoval, da bi stal na Prešernovem trgu in čakal priklone ljudi.

vir: wikimedia
vir: wikimedia

Mladi so večinsko ocenili, da se Slovencem najbolje godi v samostojni Sloveniji, takoj na drugo mesto so postavili socialistično Jugoslavijo, na zadnje pa Habsburško monarhije. Bi se strinjali s takšno oceno?

Mladi so to ocenili drugače, a če gledam iz sebe, bi rekel, da je v Habsburški monarhiji država delovala. Mi 25 let govorimo o 29. kilometrih drugega tira, medtem ko je stara Avstrija zgradila 550 kilometrov proge do Trsta z državnim denarjem. Je pa res, da nismo imeli nacionalnih pravic, ki bi si jih zaslužili.

V socialistični Jugoslaviji je bil komunizem, ki je stavil na industrijskega delavca in zanj je bilo dobro poskrbljeno. Imel je dobro plačo, počitniške domove in še celo čvekal je lahko na zboru delavcev. Za nas intelektualce pa je bilo drugače, saj smo bili izenačeni z delavci. A to niti ni tako pomembno.

Meni je pomembna svoboda, da lahko povem kar hočem, tudi kritiziram. Dizertacijo sem pisal sredi 70. let prejšnjega stoletja, v času najbolj zmagovite zavesti komunistične stranke. Pisal sem o poti krščanskih socialistov v OF. Prišel sem do drugačnih zaključkov, kot so bili v uradni doktrini komunizma. Več kot s tem, da sem odkril resnico, sem se ubadal s tem, kako jo bom plasiral, da ne bo zame imelo hudih posledic. Svoboda je tako zame velika dragocenost, če je ne bi imel, jaz v svoji stroki ne bi imel kaj početi.

Kvalificiranim ljudem je tako zdaj v Sloveniji veliko boljše, kot je bilo v Jugoslaviji. Prav tako kmetom. Žal pa je velikemu delu delavcev slabše. V zadnjih 15. letih je namreč delavstvo zdrsnilo iz priveska srednjemu razredu do nizkega proletariata.

Pri odnosu do osamosvojitve in slovenske države na eni strani ter Jugoslavije in Tita na drugi se je pokazala opazna razlika med skupinami pretežno katoliških mladih, ki so naklonjeni Sloveniji, in mladih obiskovalcev Kumrovca, študentov naravoslovja in študentov FDV, ki imajo precej bolj pozitiven odnos do Jugoslavije in Tita. Kako komentirate ta razhajanja?

Mislim, da je pri katoličanih več nacionalne  zavesti kot pri drugih.  Katoliška Cerkev je namreč že dolgo organizirana v Evropi po samih državah. Vsak katoličan bo rekel: “Sem Slovenec in katoličan”. Tako je že od stare Avstrije, ko so Slovenci prek Slovenske ljudske stranke imeli  strategijo, da bi prišli do nacionalne avtonomije s pomočjo avstrijskih katoličanov. A se je nato 1898 pokazalo, da so avstrijski katoličani zelo nemški nacionalisti, da se to sploh ni dalo. Takrat se je SLS od njih odmaknila in začela iskati druge zaveznike.

Slovenske liberalce, ki pa so nastali iz nasprotovanja svojim očetom in dedkom, pa osamosvojitev ne zanima. Zanima jih pretok kapitala, kdo bo držal bankomate in banke in nič drugega.

Ste kot dolgoletni profesor na FDV morebiti zaznali ideološko navezanost tamkajšnjih študentov na socialistične oz. komunistične vzorce in vrednote bivše SFRJ?

Seveda sem jih videl, saj so tudi profesorji na FDV bili takšni. Zrasli so v tem sistemu in so bili indoktrinirani, ter skorajda vsi marksisti. Veliko o marksizmu niso vedeli ampak, ker je bila partija ravno na oblasti so se imenovali marksiste. Večkrat sem se šalil, da bi mogel imeti vsaj 400 evrov plače več, da me lahko pokažejo pred javnostjo in rečejo: »vidite, da nismo vsi marksisti.«

Vidim pa, da je čedalje manj navdušenja nad samim marksizmom. Imamo tisto majhno Združeno levico, za katere lahko rečem, da so praktično sami moji študentje. Potem je tu še SD, kjer so sami prebarvani bivši komunisti, ki o Leninu in Marxu ne vedo prav veliko. So tako ostali brez idejne osnove.

Pri nas si levičar samo zato, ker si za partizane. Poglejmo primer Jankovića. Levičar bi bil, če bi svoje delavke v Mercatorju pošteno plačal, ne pa da delajo za minimalno plačo. Prav tako ni levičarstvo, da od vsakega posla dobivaš neko provizijo.

Preberite tudi 2. del intervjuja: Kjerkoli sem bil v tujini, je bilo glede narodne zavesti boljše kot pri nas. V njem smo se z dr. Prunkom pogovarjali tudi o tem kaj bi se zgodilo, če Demos ne bi nastal. Prav tako je dr. Prunk pokomentiral dobre in slabe stvari, ki smo jih v 25. letih svoje države dosegli in katere napake smo naredili v tem obdobju. Posvetili pa smo se tudi slovenski narodni pripadnosti in aktualnim problemom Evropske Unije.

Vam je bil članek všeč? Bi pogrešali spletni portal domovina.je, če ga konec leta ne bi bilo več? Donirajte za Domovino in nam omogočite neodvisno delovanje do junija 2017.

Akcijo smo podaljšali in zmanjšali cilj za 4.000 EUR, ki jih bomo za nemoteno delovanje morali zagotoviti iz drugih virov. Pomagajte nam do konca junija doseči cilj 21.000 EUR.
Domovina-majcka-predlog-igor-1

Podprite Domovino tukaj!

Ob donaciji vsaj 5 € mesečno (60+ € letno) vam podarimo majico Domovine.
                                                     (Akcija je podaljšana do 30. junija.)

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 2

  1. O, profesor Prunk! Lepo vas je bilo poslušati na fakulteti. Zelo dober predavatelj.

    Se veselim drugega dela intervjuja …

  2. Strinjam se s predhodnico: tudi meni je na fakulteti predaval spoštovani prof. dr. Prunk in nanj imam res lepe spomine. Njegova stališča in razlage so bile čisto nasprotje – kot je že sam omenil – marksistične indoktrinacije s strani ostalih profesorjev. Spominjam se, da smo že takrat brali njegovo knjigo o zgodovini razvoja političnih strank na Slovenskem. Pa kako je prof. Prunk začel dolgo predavanje o španski državljanski vojni: “Sem slišal, da vas moji kolegi kar veliko navdušujejo za marksizem. Seda pa boste mene poslušali in vam bom nekaj povedal.”
    Res velik človek in velik Slovenec. 🙂

Komentiraj