Izrael v povračilne ukrepe, palestinski militanti pa s smrtjo lastnih ljudi kupujejo sočutje svetovne javnosti

Stanje na Bližnjem Vzhodu se bo zaostrilo. Na eni strani pričakujemo odločnejši vojaški odziv Izraela na palestinska zverinstva, na drugi pa morebitno humanitarno krizo. Svet je razdeljen: nekateri pozivajo k vojni, drugi k miru. Nekateri to počnejo iskreno, drugi s figo v žepu, tisti bolj v ozadju pa si že skorajda manejo roke. A realnost ostaja, kakršna je.

Izrael se pripravlja na obsežnejše povračilne ukrepe za grozodejstva, ki so jih v zadnjem obdobju zagrešili palestinski militanti. Naj bo jasno, grozodejstva v daljšem obdobju miru niso bila izzvana, in vemo, da niso služila niti v korist Palestincev, pač pa tujemu interesu. Izzvala pa so odziv Izraela, ki je upravičen in razumljiv. To je treba jasno povedati kot protiutež nekaterim slovenskim glavnim medijem, v katerih poročanju je rezanje glav otrokom sprejemljivo, glavno grožnjo varnosti v regiji pa predstavlja Izrael, ki tega noče.

Izraelci so v nekaj dneh vpoklicali 360.000 vojakov, oborožene sile pa konstantno izvajajo obstreljevanje ciljev pod nadzorom palestinskih militantov. Kljub temu pa so se priprave za vstop v Gazo in njeno zavzetje šele začele. Takšna operacija tudi za velesilo, kot je Izrael, ni mačji kašelj. Poznavalci napovedujejo potek dogodkov glede na izkušnje iz preteklih podobnih spopadov, kjer je šlo večinoma za pehotno urbano bojevanje s precejšnjim številom žrtev na obeh straneh.

Tokrat pričakujemo operacijo večjega obsega, ki bo po napovedih izraelskega vojaškega vrha podprta tudi iz zraka in tudi z morja, potekala pa bo v več fazah. Veliko pozornost Izrael očitno daje tudi obveščevalni pripravi, zaradi česar večjih premikov še nismo videli, obenem pa tudi nismo doživeli divjega maščevanja, kot so ga pričakovali nekateri. Gaza je namreč prepredena z rovi, ki militantom služijo kot poti, zatočišča in izhodišča za delovanje. Iz rovov nadvse radi postavljajo zasede z raketami ali eksplozivnimi sredstvi in brezglavi vdori na nepoznani teren bi pragmatične Izraelce predrago stali.

Naj omenim, da ključna v pričujočem spopadu ni le Gaza: drugo kritično točko predstavlja Zahodni breg, tretjo pa sever države, kjer bi lahko potencialno delovali militanti libanonskega Hezbolaha.

Med civilisti tudi teroristi

Druga stvar, na katero velja opozoriti, so civilne žrtve in skorajšnja humanitarna kriza. Eno in drugo je v danem trenutku žal neizbežno. Najprej k civilistom: znan palestinski pristop je, da se ne loči med civilistom in teroristom oziroma bojevnikom, kot pojme opredeljuje mednarodno vojno pravo. Nekdo podnevi prodaja melone, ponoči pa podstavlja bombe ali strelja na nasprotnikove položaje. Ubijajo otroci, ubijajo civilisti. Ti imajo precejšnjo verjetnost, da postanejo tarče izraelskih povračilnih ukrepov. In cel svet »izve«, kako Izraelci ubijajo civiliste.

Naj bo jasno, grozodejstva v daljšem obdobju miru niso bila izzvana, in vemo, da niso služila niti v korist Palestincev, pač pa tujemu interesu. 

Po drugi strani pa sami Palestinci s Hamasom na čelu do umiranja lastnih ljudi nimajo kakšnih posebnih zadržkov. Izael je pred dnevi ponudil rok za evakuacijo s severa na jug Gaze. Kot je povedal neki izraelski general, zato, da bi jim bilo prizanešeno. A velik del pozvanih ljudi ni odšel. Rajši bodo tvorili živi ščit, militanti pa bodo s smrtjo lastnih ljudi kupovali naklonjenost in sočutje svetovne javnosti.

Še ena stvar, ki si zasluži pojasnilo, je vzpostavitev humanitarnih koridorjev, katerih usoda ostaja pod vprašajem. Ne ve se namreč, kdo naj bi jih uporabljal ter kdo naj bi jih varoval in nadziral. Tovrstni koridorji so enkratna priložnost za tihotapstvo, ki bi dalo vetra v jadra terorizmu, to pa, verjamem, Izraelcem ni povšeči.

Palestinci so se precenili

Mirna rešitev spora v tem trenutku ni možna, čeprav med sprtima stranema potekajo pogajanja. Palestinci so ponudili izpustitev 200 židovskih talcev v zameno za izpustitev 6.000 palestinskih zapornikov. Upam si reči, da predlog ne bo doživel realizacije, prvič, ker sta števili preveč vsako sebi, in drugič, ker bi z izpustitvijo takšnega števila zapornikov Izrael dal zmagoslavno miselnost in legitimnost militantskim podvigom. Tega pa si zagotovo ne bo privoščil.

Če smo že pri pogajanjih, mnoge je presenetil palestinski voditelj Mahmud Abas, ki je pred kratkim obsodil palestinsko nasilje nad Izraelci. Na prvi pogled se zdi, da gre za neenotnost med Palestinci, a v resnici bi rekel, da gre za zunanjo diverzifikacijo stališč navznoter enotne strani. Z obsodbo si je Abas odprl pod do pogajanj z Zahodom, ki ga sedaj mora priznati kot legitimnega sogovornika.

Karkoli si sicer Palestinci mislijo, svoj položaj v svetu so krepko precenili. Res je sicer, da vidimo množične proteste, verjetno se bo okrepil tudi njihov terorizem po Zahodnem svetu. A ne zavedajo se, da so v tej igri zgolj instrument nekoga drugega. V javnost je prišlo več poročil, da so palestinske militante med seboj usklajevali Iranci, ki naj bi si nad njimi želeli še večje oblasti. Zdaj o tem ne špekuliramo več, temveč govorimo uradno.

Lahko Izrael ostane sam?

Zunanji minister ter predsednik republike sta sicer izjavila, da je eskalacija konflikta neizbežna. To sicer še zdaleč ni res, res pa je, da bi bila v interesu rusko-kitajskega bloka, in glede na uspešne operacije iz preteklosti ter politične in oborožene strukture, ki jih v regiji Iran že obvladuje, bi ta država sama lahko zanetila splošni konflikt. Vemo, da je pri zaveznikih Palestincev tako denarja kot orožja na pretek, pa naj govorimo o Arabcih ali o Kitajcih.

Ob morebitnem političnem poenotenju islamskega sveta na imenovalcu protiizraelskih čustev bi se lahko zgodilo, da Izrael kot edina zahodna država v regiji ostane sam. Tudi vojaško. V tem oziru se vse bolj omenja morebitno vojaško posredovanje zahodnih vojsk. EU, denimo, ravno v tem trenutku prvič testira operativnost svojih enot za krizno odzivanje; nepotrjeni namigi pravijo, da naj bi delovali v Gazi na področju humanitarnih koridorjev. Simbolično prisotnost povečujejo tudi ZDA, a vse to je še daleč od kakšnega resnega posredovanja.

Kot rečeno, konflikt ni v interesu niti Izraela, ki se je v zadnjih letih zanašal bolj na pero kakor na meč, niti Palestincev. Če rečemo, da Kitajci že imajo prednostno pravico do ruskih energentov ter da bi jih radi imeli še več ... sami lahko izračunate, komu je bližnjevzhodni konflikt voda na mlin. Poenotenje Bližnjega Vzhoda proti Zahodu bi bila za Kitajce velika zmaga. Energetika je še vedno neizprosna in vidimo, da dogajanje zadnjih dni le potrjuje predvidevanja iz prejšnjega komentarja.