Zoran Vaupot: Problem našega zdravstva je, da pacient ni v ospredju sistema, saj se ta ukvarja s samim seboj (1. del)

depositphotos.com, Katoliški inštitut
POSLUŠAJ ČLANEK
Naš tokratni gost je predavatelj s Fakultete za poslovne vede, ki deluje v okviru Katoliškega inštituta, doc. dr. Zoran Vaupot. Svojo kariero je začel v povsem drugačnem poslovnem okolju, leta 1991 je namreč postal vodja predstavništva Slovenskega podjetja v Parizu. Po vrnitvi v Slovenijo leta 1997 je deloval kot poslovni in managerski svetovalec. Leta 2016 pa je postal predavatelj in za pet let tudi dekan Fakultete za poslovne vede.

Dr. Zoran Vaupot bi lahko bil naš sogovornik na številnih področjih. Tokrat je našo pozornost pritegnila študija njegove fakultete, ki je slovenski zdravstveni sistem primerjala z zdravstvenimi sistemi nekaterih drugih evropskih držav. Kakšne zglede nam dajejo? Kako bi se ga dalo spremeniti na bolje?

Sodeč po anketah smo Slovenci z delovanjem našega zdravstvenega sistema izrazito nezadovoljni. Da je nekaj močno narobe, vidimo tudi po tem, da je denarja v sistemu po zaslugi visoke zaposlenosti vse več, čakalne dobe pa so se še podaljševale. Vse to kaže ne toliko na finančne, ampak predvsem na organizacijske težave? 

Moramo se zavedati dveh zadev. Najprej, da je bilo obdobje covida, objektivno gledano, izjemno velik izziv za naš zdravstveni sistem, naše gospodarstvo in odločevalce, ki so s tem povezani. Ta kriza je pokazala tudi neke globine težav tega sistema, hkrati pa je dodala še uvide v način delovanja sistema. Zdi se mi, da je veliko ljudi, ki prej niso bili prepričani, prišlo do spoznanja, da ta sistem res potrebuje resno transformacijo. 

Pravimo, da je zaposlenost visoka. To je res, v Sloveniji imamo sedaj najvišjo zaposlenost v zgodovini, kar posledično pomeni tudi toliko več prihodkov iz zaposlenosti za državno blagajno in posledično tudi za zdravstveni sistem. Ne smemo pa izpred oči izpustiti enega dejstva, ki se mu reče demografska struktura. Slovenija bo že leta 2030 ena od najbolj starih držav na svetu. To pa pomeni dve zadevi: zdravstvene storitve se bodo morale prilagoditi spremenjenim potrebam prebivalcev. Populacija je starejša, kar pomeni, da imajo tudi storitve drugačno strukturo. 

Po drugi strani bo tudi pritisk na financiranje zdravstva zrastel, ker bo zdravstvo začelo uvajati nove zdravstveno-terapevtske storitve, ki bodo drage. V Sloveniji namenjamo približno 8,5 % BDP za potrebe zdravstvenega sistema, po zgledu Nemčije in Avstrije pa bi radi tudi mi ta delež imeli nekje od 10 do 11 %. Bojim pa se, da prihajamo do položaja, ko to enostavno ne bo mogoče. To bi pomenilo dvigniti zdravstvene izdatke za od dvajset do trideset odstotkov. To bo predstavljalo tudi velik pritisk na osebne dohodke, od katerih se plačujejo prispevki zaposlenih. To pomeni, da bo treba nujno urediti vire financiranja. Posledično pa tudi organizacijske izzive. Tudi teh namreč ne moreš rešiti brez denarja, tako ali drugače se vedno začne in konča pri denarju. 
Slovenija bo že leta 2030 ena od najbolj starih držav na svetu. To pa pomeni dve zadevi: zdravstvene storitve se bodo morale prilagoditi spremenjenim potrebam prebivalcev. Populacija je starejša, kar pomeni, da imajo tudi storitve drugačno strukturo. 

Zakaj v Sloveniji pravzaprav še vztrajamo pri sistemu, ki ga nismo resno spreminjali že vsaj trideset let? Ali razen tega, da želimo skrajšati čakalne dobe, sploh vemo, kaj želimo? 

Če želimo doseči neke cilje, morajo biti cilji najprej jasni. Recimo, da jih imamo. Ampak tudi za tovrstne cilje, ki jih imamo, nam zmanjka znanja in volje, ker je oboje potrebno. Ti lahko nekaj znaš, ampak nimaš volje izpeljati, po drugi strani pa lahko imaš voljo, pa morda ne znaš. Se pravi, obojega ni, te kombinacije ni. In ni je, ko se moramo odločiti, po kateri poti naj gremo do izpolnitve ciljev. Se pravi, eno je cilj, drugo pa je pot za uresničitev tega cilja.

Naša analiza, torej raziskava, ki smo jo delali na fakulteti, je pokazala, da to ni specifika Slovenije. Tudi v drugih evropskih državah, ki smo jih mi primerjali s Slovenijo, se spopadajo s takšnimi težavami, ker gre za kompleksen sistem. Zdravstveni sistemi so kompleksni sistemi. In ta izziv ni lahek, to je dejstvo. Res je tudi, da je nekje nujno začeti in seveda obstajajo ukrepi, ki lahko olajšajo omenjene težave. 

Zlasti po tej epidemiji, ki upajmo, počasi izzveneva, dobiva nov zagon digitalizacija. Od držav, ki smo jih analizirali, zlasti v Estoniji. Vse bolj so prisotna tudi številna interdisciplinarna znanja, ki jih potrebuje zdravstveni sistem in se ne dotikajo zgolj ožjih zdravstvenih kompetenc. 

Jaz recimo ne razumem, zakaj zavarovalnice, ki so del zdravstvenega sistema, niso del sprememb. Te imajo izjemno veliko matematičnih, finančnih, aktuarskih znanj, tam so zelo močne podporne službe, to je tudi njihov “core business”, bi lahko rekli. Seveda razumem, da zastopajo svoje zavarovalniške interese, ampak imajo tudi specifično znanje, ki bi ga zdravstveni sistem potreboval bolj, kot ga ima morda na voljo. 

Ne gre torej samo za medicinska znanja, ampak za širši kompleks znanj. Če parafraziram, stari rek pravi, da je politika preveč resna zadeva, da bi se z njo ukvarjali samo politiki. Morda pa enako velja za zdravstveni sistem, da je preveč kompleksen sistem, da bi se z njim ukvarjali samo oz. predvsem zdravniki. 

Lahko na kar se da kratek in enostaven način razložite tri največje probleme/pomanjkljivosti, ki jih ima sedanji zdravstveni sistem v Sloveniji, iz katerih izvirajo njegove ključne težave? 

Ko smo delali raziskavo, smo na koncu prišli do treh problemov, od katerih je ključen ta, da po naši oceni in moram reči, da se zelo strinjam s tem, pacient ni v ospredju sistema. In ker temu ni tako, se sistem preveč ukvarja sam s seboj. S svojim delovanjem. In pacient pride nekje noter, ni pa na prvem mestu. To je prva težava.

Drugič, pravice pacientov, temu se reče košarica storitev, ki naj bi jo ta javno financiran sistem zagotavljal, niso jasno predeljene. O tem se sicer že kar nekaj let govori, ampak še vedno niso jasno opredeljene, pa vemo, da bi jih morali nekako opredeliti.

In tretjič, tudi kot posledica navedenega obstaja kronično pomanjkanje finančnih sredstev. To se stalno ponavlja, in potem mi tega ne rešujemo sistemsko, ampak vedno z nekimi interventnimi ukrepi. Na ta način se zagotovijo neka sredstva, na primer za skrajševanje čakalnih vrst. Toda ti interventni ukrepi se vedno znova izkazujejo za trajno neučinkovite. Na kratek rok morda še dajejo kak rezultat, ampak na daljši rok seveda ničesar nisi rešil z gašenjem malega požara. 

En tak zanimiv primer težav, ki iz vsega tega izhajajo, je primer bolniških odsotnosti ali pa absentizma. Po podatkih iz leta 2020 je Zavod za zdravstveno zavarovanje izplačal več kot 400 milijonov evrov za nadomestila plač za čas zadržanosti, ko so ljudje bolni ali poškodovani. Če vi tej vsoti prištejete tudi nadomestila delodajalcev in strošek, ki ga ljudje nosijo, ker dobijo povrnjen samo del plače, kajti ko si na bolniški, seveda ne dobiš povrnjene celotne plače, dobimo dvakratnik te vsote. To je 800 milijonov evrov. Ker smo soočeni z dolgimi čakalnimi dobami in se diagnoze postavljajo kasneje, kronične bolezni pa se odkrijejo pozneje, se zdravljenje zamakne in je posledično lahko manj uspešno ali pa traja dlje.

Če k temu dodamo še veliko breme bolezni, kot so izgorelost, ali pa rak in prištejemo posreden strošek ljudi, ki kljub bolezni vseeno hodijo na delo, a tega ne morejo opravljati 100-odstotno kakovostno, si pa vseeno želijo dobiti 100 odstotno plačo, potem večino teh posrednih stroškov ne nosi javna zdravstvena blagajna, ampak ljudje sami. Se pravi da se to prelije izven zdravstvenega sistema. Izračuni kažejo, da je izjemno veliko neskladje med rastjo stroškov dela in produktivnostjo. In to je za Slovenijo že splošen gospodarski izziv, ki pa zelo zelo presega področje zdravstva. 

Skratka, začnemo pri zdravstvu, potem pa hitro pridemo na težave širšega gospodarstva. 

Koliko nas takšen neučinkoviti sistem na leto dejansko stane? 

Tu ne govorimo več o desetinah, ampak o več stotinah milijonov evrov. 

Sodobno zdravstvo se vse bolj pomika proti preventivi. Skrbi za zdrav življenjski slog, da do bolezni ne pride ali pa da so bolezni krajše, manjše jakosti in da se pojavijo v kasnejšem starostnem obdobju posameznika. Ampak mi še nismo tu, še vedno je naš sistem izrazito, pa tudi nasploh, se mi zdi da to tudi v Evropi kar velja, zelo usmerjen v kurativo. Tu zanesljivo so rezerve. 
Sodobno zdravstvo se vse bolj pomika proti preventivi, naš sistem pa je zelo usmerjen v kurativo.

V primerjalni študiji ste raziskovali zdravstvene sisteme primerljivih držav. Katere elemente le-teh bi lahko uporabili v Sloveniji za učinkovito rešitev zgoraj navedenih pomanjkljivosti? 

Sedaj bom skušal biti čisto konkreten, ker je bila ta študija kar obsežna. Sedaj ni bistveno, kako smo do teh rezultatov prišli, govoril bom predvsem o rezultatih. 

Morali bi se pogovarjati o naslednjih ukrepih. Eno je, čisto konkretno, davčna olajšava za kolektivno zdravstveno zavarovanje. Poleg tega bi morali posameznikom olajšati dostop do prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Ta trg je pri nas še izredno nerazvit, zato je tu možnost izredno velikega razvoja. Sploh če primerjamo s tujino. Spomnim se svojega življenja v Franciji, na začetku devetdesetih let in je tam to bilo že zelo zelo razvito. Pa je od tega že več kot trideset let. Torej naš zaostanek npr. za Francijo je na tem področju več kot trideset let. 

Javno zdravstveno infrastrukturo bi lahko zelo lepo skušali obnoviti z javno-zasebnimi partnerstvi. To že zelo dobro poznamo v energetiki, v zdravstvu pa tega praktično ni. Pa ni nobenih ovir, da se to ne bi zgodilo. 

V javno mrežo bi morali vključiti vse, tudi zasebne izvajalce. Razširiti javno mrežo. Po zgledu gospodarskih družb bi vodenje javnih zdravstvenih domov, pa tudi bolnišnic, morali suvereno voditi za to usposobljeni zdravstveni managerji. Strinjam se, da strokovni del pripada ljudem z medicinskimi znanji, ampak menedžerski del pa le pripada ljudem s področja organizacije in managementa. 

Potem bi lahko tudi poenotili informacijski sistem. To bi potem pomenilo čiščenje oziroma skrajšanje določenih informacijskih procesov. Posledično bi razbremenili zdravstveni kader administrativnega dela. Če se boste pogovarjali z zdravniki, ki delajo v ambulantah, boste ugotovili, da se morajo več časa ukvarjati z administracijo, kot imajo časa za pogovor s pacienti. Če bi realizirali samo te ukrepe, bi veliko veliko naredili za ljudi, za paciente, ki bi videli, da vstopajo v sistem, ki je bolje organiziran. 

Ampak prvi pogoj je sprememba miselnosti, da se na prvo mesto postavi pacienta. Ob vsem, kar se dela, moramo imeti to vedno pred seboj. 

To ne pomeni, da drugi deli sistema, na primer zdravstveno osebje, niso pomembni. Ne govorim o tem. Jim pa sporoča, da je njihovo delo najprej namenjeno zdravljenju pacientov. In da zaradi zagotavljanja njihovega zdravstvenega varstva sploh imajo zaposlitev. Ko delaš na trgu v podjetju se tega vsak dan, vsako uro zavedaš. Ta mentaliteta, da bi morala ta organizacijska kultura priti tudi v zdravstveni sistem, pa ne samo v zdravstveni sistem, nasploh v vse podsisteme javne uprave, to je pa že druga zgodba. 

Obljube o temeljiti reformi našega zdravstvenega sistema poslušamo že vsaj eno desetletje. Pišemo resolucije, dajemo predloge. Kje se nam pravzaprav zatakne? 

Slovenska kultura je kultura odporov do sprememb. Če gledate glavne modele medkulturnih primerjav na svetovnem nivoju, slovenska kultura vedno nakazuje pomembno nagnjenost k odporu do sprememb. Spremembe uvajamo šele takrat, ko res ne gre več po starem in smo v to prisiljeni. Ko se zabijemo v zid, ki je načeloma močnejši od nas pa od naše glave in nam povzroči bolečine, takrat se odločimo za spremembe. 

Če to preslikam na zdravstveni sistem, je z mojega vidika le en logičen zaključek: v očeh deležnikov ali pa ključnih odločevalcev ta sistem očitno še ni dovolj slab, da bi ga bistveno spremenili. Očitno obstajajo in zadovoljujejo male korekture, da smo potem še relativno zadovoljni. 

Po drugi strani je pa res, da ko imaš en tak sistem, ti je vedno hvaležna tematika za postavljanje obljub o spremembah med predvolilnimi boji. Predvsem na strani vsakokratne opozicije, ki se bori za prevzem oblasti, ta seveda zelo rada obljubi marsikaj, izvedba pa je povsem drug problem. 

Drugi del intervjuja si lahko preberete tukaj.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
12
Ljudsko petje
09:15 - 12:15
JUL
12
JUL
12
Mohorjev večer
20:00 - 22:00