Imela bi nazaj Prešernovo nagrado: Kaj sploh p. Rupniku lahko očita Svetlana Makarovič?!

Zajem slike: Youtube
POSLUŠAJ ČLANEK


V teh dneh, ko se bliža podelitev Prešernovih nagrad, se je samodejno začelo postavljati tudi vprašanje nagrade, podeljene patru Marku Rupniku leta 2000. Do danes bi večina na to podelitev verjetno že pozabila, če ne bi takrat nagrade za svoj pesniški opus prejela – in v celoti zavrnila, vključno z denarnim delom – tudi Svetlana Makarovič, znana avtorica za odrasle in mladinske naslovnike ter borka za pravice mačk.

Makarovičeva je te dni pojasnila, da je leta 2000 zavrnila Prešernovo nagrado, češ da ji nagrada ničesar ne pomeni: »Prišlo je do zlorabe Prešernove nagrade, ko si je Rimskokatoliška cerkev ugrabila in zlorabila nagrado. […] To sem sprejela kot žalitev mene kot osebe in mojega umetniškega opusa,« je izjavila, pri tem pa je po njenih besedah zgodba o patru Rupniku niti ne preseneča, njen odnos do Cerkve pa da je tako ali tako splošno znan.

Skratka, Makarovičeva, ki je nagrado takrat zavrnila, sedaj pričakuje, da jo pater Rupnik vrne, ona pa jo v celoti (ponovno) dobi.

Že imamo kakšne uradne zaključke?


Najprej je dobro ustaviti konje in o zadevi pošteno razmisliti s pravnega vidika: Že imamo kakšne uradne zaključke? Kolikor je meni znano, ne. Po eni strani drži, da je treba zaščititi žrtve, ki počasi kapljajo – prav ta teden je v javnost prišlo še tretje pričevanje anonimne redovnice – in razčistiti to cerkveno nočno moro, ampak nobeno uradno dejanje, kot bi bil denimo odvzem Prešernove nagrade ali zahtevek za njeno vrnitev, se ne more zgoditi brez jasnih in nedvoumnih zaključkov neke preiskave.

Sicer je v primeru patra Rupnika zaupanje v sposobnost Cerkve, da zadeve razčisti, ponovno zelo omajano, ker je v samem središču škandala prav vprašanje, kdo vse je kaj vedel in nič storil, ker je nekomu kril hrbet in mu celo odprl vrata v sijajno teološko in umetnostno kariero.

Zlorabe


V odzivu gospe Makarovič pa se vidi še eno dodatno težavo na »naši« strani, in sicer opletanje z besedo »zloraba« vsevprek. Veliko komentatorjev, tudi zvenečih slovenskih imen, je v preteklih tednih zelo pogumno govorilo o zlorabah redovnic, kar seveda do neke mere verjetno drži.

Je pa res tudi to, da je treba o zlorabah zelo pazljivo govoriti, ko gre za odrasle ljudi, posebej ko gre za zadeve za nazaj, celo nekaj desetletij nazaj. Na kratko povedano: Če drži vse, kar beremo o aferi s patrom Rupnikom v središču, bo treba znotraj Cerkve razčistiti z več vprašanji: (1) kdo je spet vse vedel in nič storil; (2) kako razčistiti z očitki o dvojnem življenju nekega redovnika; (3) preveriti možnost najhujših zločinov proti sveti veri (kristjani, priznajmo si: Utemeljevanje spolnih odnosov v troje s podobo Svete Trojice je ostudna stvar …. Če se izkaže za resnično, je tak storilec primeren za strokovno analizo eksorcista); (4) na podlagi prejšnje točke resno razmisliti, kam z mozaiki in teološkimi deli.

In vse te teme so izključno katoliškega značaja. Zakaj se razne makarovičeve z njimi ubadajo in jih izkoriščajo za svoj prestiž in omalovaževanje Cerkve? Ker nismo bili dovolj kritični pri tematiziranju zlorab.

Naša življenja so takšna, kot pač so, ljudje se zaplezamo v zelo čudne, težke in komplicirane situacije, povrh vsega so za to marsikdaj krivi tudi drugi.

Ni pa zato kar vse zloraba. V konkretni zgodbi imamo opravka z dvojnim življenjem, naivnostjo, osebno šibkostjo in predatorstvom …  Ni pa nujno vse zloraba, posebej v teh primerih ne, ko se oziramo trideset let nazaj in imamo pred seboj pričevanja o 30-letniku in 20-letnicah. Osebno bi bil iz očitnih razlogov zelo previden pri teh sodbah in počakal na zaključek postopkov.

Za gospo Makarovič, njeno levo zaledje in sploh moderni zahodni svet tako ali tako velja, da take stvari niso nič posebnega, kot nam kažejo tudi nedavne afere na slovenski estradniški sceni.

Zadeva s patrom Rupnikom je pod vsemi vidiki problematična predvsem znotraj Cerkve, zato bi morali zunanji opazovalci, sploh tisti s partikularnimi interesi in zelo dvomljivim osebnim zgledom, molčati in pometati pred lastnim pragom.
Zadeva s patrom Rupnikom je pod vsemi vidiki problematična predvsem znotraj Cerkve, zato bi morali zunanji opazovalci, sploh tisti s partikularnimi interesi in zelo dvomljivim osebnim zgledom, molčati in pometati pred lastnim pragom.

Odnos med umetnikom in umetnino


In ko smo že nazaj pri gospe Makarovičevi: Seveda, pri patru Rupnikom vsekakor velja, da so obtožbe v hudem nasprotju s svetostjo, ki naj bi jo kazali mozaiki Centra Aletti. Nikakor ne gre skupaj in to bo hud problem.

Je pa treba priznati, da je za obtožbami na račun patra Rupnika glede shizofrenije med umetnikom in umetnostjo (sicer na povsem drugem področju, a vendarle) naslednja za tak očitek na vrsti kar gospa Makarovičeva sama.

Če se obtožbe na račun patra Rupnika uradno izkažejo za resnične in utemeljene, potem se verjetno vsakdo strinja, da tak človek ne more biti nosilec najvišje nagrade naše države za kulturne dosežke.

Bi pa pri tem pripomnil, da take nagrade – vsaj v mojem imenu ne, menim kot Slovenec – ne bi smela dobiti niti gospa Makarovič.

Prvič zato, ker je nagrado enkrat zavrnila in naj zdaj pač živi svojo starost s posledicami svojih odločitev.

Drugič, kljub neverjetni iskrivosti njenih del za otroke, ki sem jih v mladosti z užitkom prebiral tudi sam, je njen osebni zgled, milo rečeno, v popolnem nasprotju z njenim umetniškim opusom.

Govorimo o nekakšni nekulturni nagrajenki za kulturo, ki je znana po svojem poniževalnem, žaljivem, nekulturnem in predvsem patetičnem odnosu do nekaterih družbenih skupin. Nič ne de, gospa kar naj laja – kristjani samo zehamo, ko se oglasi – pa vendar taka oseba ne more biti dobitnica najvišjega priznanja s strani Slovenk in Slovencev. Vsaj v mojem imenu ne bo nagrajena, kljub osupljivim dosežkom na področju literature.
Govorimo o nekakšni nekulturni nagrajenki za kulturo, ki je znana po svojem poniževalnem, žaljivem, nekulturnem in predvsem patetičnem odnosu do nekaterih družbenih skupin.

»Pardon, leta 2000 smo falili kar dvakrat«


Skratka: večina Slovencev lahko burno zahteva – če bodo obtožbe potrjene – odvzem Prešernove nagrade patru Rupniku. Gospa Makarovič ni v tej večini, ampak je med onimi, ki s svojim nekulturnim obnašanjem seznamu Prešernovih kulturnih nagrajencev delajo sramoto, zato bi bilo bolje, da se v teh primerih ne bi oglašala.

Zato predlagam, da v primeru potrditve obtožb na račun patra Rupnika zraven letnika 2000 v seznam Prešernovih nagrad kot narod pripišemo »Pardon, smo falili kar dvakrat v enem letu« in to poglavje čim prej zaključimo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike