Hoja po robu kloake linča in virtualnega rezanja glav

Sodim v generacijo boomerjev, ki počasi, a vztrajno izumira. Četudi smo se z leti hočeš nočeš dodobra prilagodili novim razmeram, pa še pomnimo čase, ko je bilo marsikaj drugače. Včasih mi rečejo: ''Pa koga briga, kako je bilo nekoč?'', pa jih preslišim. Nekdo pač mora povedati, da Zemlja ni od zmeraj ploščata!

Prepirljivcem, gobezdačem, vzvišenim vsevednežem, tistim, ki so vztrajali ''na nož'' in delali zdrahe, so pogosto rekli: "Vas bomo zaprli v sobo, ključ pa vrgli stran, dokler se ne zmen'te, kako in kaj.'' Grožnja, ki to niti ni bila, je marsikoga streznila, glave so se ohladile, besedni dvoboj pa se zlepa ni zaključil v stilu ''zakoncev Rose''. Če je pri zmerjanju in napenjanju mišic kdo uporabljal umazane in prostaške besede, si je moral umiti usta z milom.

Še v poznih šestdesetih letih je imela vsaka krajevna skupnost svojo mediacijsko skupino, ki je pomagala občanom, če je med njimi prišlo do kakšnega hujšega spora ali le nevarnejšega besednega spopada. ''Na vso moč smo se trudili, da smo pomirili strasti!'' mi je večkrat povedala Ančka Loštrekova, ki je bila v našem kraju s srcem in dušo predana ''mirovnemu'' poslanstvu.




Če bi bilo Ančki dano, da bi iz onstranstva za en sam samcat dan spremljala slovensko kruto realnost, da o virtuali ne govorim, ne bi mogla verjeti, da se je Človek tako spridil.

Kot laiku, kot čisto navadnemu državljanu, je tudi meni vedno pogosteje tesno pri srcu. Na vprašanje, kaj smem reči in kaj ne, je vedno teže najti pravi odgovor.

Kot laiku, kot čisto navadnemu državljanu, je tudi meni vedno pogosteje tesno pri srcu. Na vprašanje, kaj smem reči in kaj ne, je vedno teže najti pravi odgovor.

Zadnje čase se mi pogosto dogaja, da me stiska pri srcu, ko zjutraj s tresočo roko odprem Twitter ali Facebook. Vprašanje, koga se bo čez noč pribilo na križ, je žal čisto na mestu.

Se bodo morebitne žrtve lotili levi, morda celo desni? Ga bodo obrali do kosti, poteptali z besedami, mu izruvale dušo in jo umazali s psovkami, lažmi, polresnicami? Zaradi strahu, bojazni pred izgubo službe, zaradi vedno bolj dragocenega ljubega miru je vedno več takšnih, ki vržejo puško v koruzo ter se umaknejo v ilegalo - stran od računalnika, interneta, družabnih omrežij! Spet drugi postanejo oportunisti, raje ''tečejo z volkovi'', kot da bi pokončno vztrajali pri svojih stališčih.

Ali nam ena sama, na videz čisto nedolžna bodeča neža lahko spremeni kakovost življenja?

Iz lastne izkušnje ...

Z ''bodečo nežo'' sem se leta 2019 soočila tudi sama. Pa samo ''bodičevje'' niti ne bi bilo tako zoprno, če ne bi bilo na družabnih omrežjih pospremljeno s hudobnimi, žaljivimi, škodoželjnimi komentarji. Komisija je takrat svojo izbiro takole utemeljila: "Miklavčičeva predstavi žensko emancipacijo kot grožnjo “naravnemu” redu, kjer je hierarhija med moškim in žensko jasno začrtana in predstavlja neko normalno ravnovesje. Rdečo nit intervjuja predstavlja nostalgija za stereotipnimi spolnimi vlogami in utopično preteklostjo, ko je bil moški “pravi moški” in ženska “prava ženska”.

Novinarka jasno črta to rdečo nit z vprašanji, ki že sama napeljujejo na stereotipne zaključke. Prisežem: niti v najbolj drznih sanjah nisem nikoli razmišljala, da je ženska emancipacija nekaj slabega! Nasprotno! Če se ne bi vztrajno in srčno več kot 40 let borila za to, da se sliši tudi glas zapostavljenih, trpinčenih, izkoriščanih žensk, mislite, da bi lahko kljubovala vsem polenom, ki so mi letela pod noge tako z leve kot z desne?

Mislite, da sem skakala do stropa, ko je moje (poljudne) raziskave, pravzaprav zgodbe iz prve roke, ki sem jih predano zapisovala, mag. Roman Vodeb precej brutalno raztrgal, rekoč, da on preko (psihoanalitičnega) vidika vidi seksualnost izpred petdeset, sto ali še več let, čisto drugače. Po domače se mi je prebralo, da so se moje sogovornice lagale.

Na prangerju po krivici

Ko se je te dni tudi dr. Žiga Turk znašel med mlinskimi kamni, mi ni bilo vseeno. Četudi ga osebno ne poznam, se mi je, potem ko sem prebrala ozadje sporne izjave, zdelo, da je bil po krivici izpostavljen javnemu posmehu in zgražanju. Po drugi strani pa sem se po tihem vprašala, zakaj ni bila splošne pozornosti deležna ''kurba s plesa'', ali pa ''kuzla, tiho, k nogi''! Nisem dovolj drzna, da bi lahko odgovorila na to vprašanje.

Ljudje smo si različni in tudi zato ima vsak svoj prag tolerance.

Kar so, denimo, zame čisto običajne državljanske dolžnosti, jih nekdo drug občuti kot kratenje osebne svobode.

Ob izjavah, ki so zame nestrpne, neokusne ali nespodobne, nekdo drug le skomigne z rameni. Že v mehurčku, ki mu pripadamo, se čutijo razlike pri razumevanju vladavine prava, demokracije, etike, morale, človekovih pravic in svoboščin. Kar so, denimo, zame čisto običajne državljanske dolžnosti, nekdo drug občuti kot kratenje osebne svobode.

Še večji prepadi se ustvarijo, ko kramljamo o domoljubju, odnosu do kulture, jezika, kulturne dediščine, polpretekle zgodovine. Nekateri postanejo nestrpni, ko steče beseda o nekdanji državi, o osamosvajanju, o slovenskih simbolih, o tistih, ki so zaslužni za to, da imamo svojo državo.

Čas bi že bil, da se vsaj pri pomembnih vprašanjih preselimo v resnični svet, tja, kjer se soočimo na štiri oči! Vzeti si moramo čas za pogovore in odgovore na vprašanja ''zakaj'' in ''zato''. Če bi to storili pri Turkovem tvitu, bi ne bilo nobene dileme, ali je bila izjava seksistična ali ne. Ne bi se dogajale zloglasne ''pomote'' in ''napake''.

Če bi si vzeli čas tudi za strpno polemiko (te smo se v 21. stoletju menda že naučili?!) za soočenje mnenj, bi bilo marsikaj drugače. Tudi prijateljski stisk roke bi - na koncu debate - enim in drugim prinesel nemalo olajšanja. Brez pogovora se hitro znajdemo v kloaki linča in virtualnega rezanja glav.

Ker če bo šlo tako naprej, kot kaže danes, se bojim, da je čas, ko bo imel vsak od nas odvetnika, ki bo sproti preverjal, kaj lahko rečemo (mislimo) in kaj ne, že čisto blizu, na dosegu roke. Gileadske republike si, upam tako, nihče med nami ne želi!