Gremo na Aljasko: Neprijetno srečanje z Indijanci (4. del)
V prejšnjih delih smo prispeli po stari zlatokopski poti na drugo stran gorskega prelaza Chilkoot, od tam pa smo se podali navzdol do reke Jukon, kjer so tako zlatokopi kot mi trije po reki velikanki krenili s čolnom. Zlatokopi so si morali čolne stesati sami, mi pa smo se organizirali tako, da nas je gumenjak čakal že na obrežju Jukona. Poti proti zlatokopskemu Dawsonu je danes več, še vedno pa drži, da se tja gor na sever, pa četudi samo poleti, podajajo predvsem – čudaki.
Ko smo se vozili s
Za ogled se:
Želite prebrati ta članek?
Prijavi se
Naroči se
Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom.
Oglejte si naše naročniške pakete.
Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin?
Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski
številki 068 / 191 191 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.
1 komentar
Kraševka
To je res poučna zgodba.
Vedno sem mislila, da so Evropejci pomagali pri ŠOLANJU Indijancev in jih s tem oplemenitili.
Sedaj pa sem spoznala, da bi morali Evropejci prositi Indijance, da bi predavali v Bruslju. To kar je Indijanec - povedal, da vsah PRIŠLEK mora prvo vprašati DOMAČINA, če si lahko na njegovi zelji postavi šotor, je še kako pomenljivo in AKTUALNO za današnji čas.
Tako Bruselj, kot domača vlada, pa o tem nimajo pojma. Vsak k nam lahko udre, brez vsakega dokumenta. Mi pa ga še vprašamo ne, kakšen namen on sploh ima. Dovolj je, da reče AZIL, pa ga vzamemo v "brezplačni penzion", pa še žepnino mu damo.
Veljalo bi se iti učiti k Indijancem, ki upoštevajo NARAVNE ZAKONE.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.