[Gledali smo] Grozljivka, posneta po resničnih dogodkih

Režiser in scenarist David Midell je posnel grozljivko Ritual, ki temelji na resničnih dogodkih iz leta 1928, natančneje na zapiskih ameriškega župnika Josepha Steigerja. Na tej podlagi je nastal scenarij, poln dramatičnih poudarkov, simbolike in že videnih eksorcističnih klišejev.

Zanimiva je razmeroma dobra rekonstrukcija katoliškega bogoslužja pred drugim vatikanskim koncilom. Čeprav je uporaba latinščine skromna, liturgija ohranja nekaj avtentičnosti. Vseeno pa zmoti izmišljena skovanka »solemn sacrament«, ki naj bi označevala eksorcizem, saj to dejansko v praksi Cerkve ne obstaja. Eksorcizem namreč ni zakrament, ampak zakramental. Tovrstne napake ustvarijo vtis površnosti. Zgodovinsko netočnost zasledimo tudi v kostumih. Habit p. Theophilusa ni tipično kapucinski, predvsem pa manjka njegova tipično kapucinska brada, kar dodatno odvzame verodostojnost, saj je bil resnični p. Theophilus Reisinger znan po svoji izraziti kapucinski podobi. Podobno velja za redovnice, katerih obleke ne ustrezajo letu 1928.

Kljub tem pomanjkljivostim film rešuje močna igralska zasedba. Al Pacino zrelo in suvereno odigra preizkušenega redovnika, človeka vere in tihe odločnosti. Ob njem izstopa Abigail Cowen s fizično in čustveno zahtevno vlogo obsedenke Emme, s katero prinaša nekaj redke globine (in tudi groze) v sicer dokaj površinsko zgodbo. Izvrstno Abigail Cowen smo pred tremi leti lahko videli tudi v naslovni vlogi drame Odrešenje ljubezni, posnete po istoimenski knjižni uspešnici Francine Rivers.

Kot tipično eksorcistični film Ritual uporablja predvidljive klišeje: zvijanje telesa, kričanje, bruhanje, levitacije, spremembe oči … K temu je vmešano tudi namigovanje na romanco med župnikom Steigerjem in sestro Rose, kar lahko zaznamo že v prvih kadrih. Teološko sporen pa je zaključek, ko župnik brez škofovega dovoljenja izvede eksorcizem. Toda film to predstavi tudi kot simbolično dejanje – župnikovo osebno vrnitev k veri in soočenje s travmo ob bratovem samomoru. Čustveno učinkovito, a teološko zgrešeno. Predvsem pa finale v »katakombah« zveni impozantno, a gre v resnici za nekakšne kletne prostore z grobnico, kar je svetlobna leta oddaljeno od pravih, rimskih katakomb. Prav takšna je tudi večina filma: vizualno dramatična, a vsebinsko nedosledna.

Kljub vsemu pa se Ritual trudi prikazati določene vidike Cerkve in redovnega življenja z veliko mero spoštljivosti. Notranji boj župnika med vero in razumom ter osebna izguba dajeta pripovedi nekaj več plasti. Predvsem pa film pridobi verodostojnost ob sklepu, z objavljenima fotografijama resničnega p. Theophilusa in Josepha Steigerja ter zapisom, da sta oba ostala zvesta veri do smrti. Ironično – ravno ta dokumentarni okvir na začetku in koncu je najmočnejši del filma, medtem ko se precejšen del zgodbe utaplja v tipični spektakularnosti, značilni za eksorcistične filme.

(D210: 60)