[Gledali smo] Črno-bela hagiografija

Giuseppe Melchiorre Sarto se je rodil 2. junija 1935 v Riesu kot drugi od enajstih otrok. Petnajstleten je vstopil v semenišče v Padovi, leta 1858 je bil posvečen v duhovnika, leta 1884 za škofa Mantove, leta 1893 je kot kardinal postal beneški patriarh, leta 1903 pa je bil izvoljen za papeža Pija X. Umrl je 20. avgusta 1914 v Vatikanu. Goduje 20. avgusta.

Režiser Umberto Scarpelli je leta 1952 posnel črno-beli film, značilen primer italijanske zgodovinske drame s poudarjeno duhovno noto. Osredotoča se na življenje papeža sv. Pija X. Film ni zgolj biografija, temveč odsev duhovnega iskanja in krize vrednot povojne družbe. Že sam naslov je globoko simboličen in odraža temeljno sporočilo filma: človek, ujet v skrbi za zemeljske zadeve, v vojnah, ideoloških spopadih in materializmu, je izgubil zmožnost, da bi »gledal v nebesa« – iskal Boga, resnico, presežno.

Film prikazuje Pija X. skoraj hagiografsko – kot popolnega, svetniškega papeža, kar je bilo za tisti čas običajno. Pripoved je zgrajena okrog retrospektivne strukture, ki se začne z obiskom papeževega nečaka, mladega duhovnika Battista. Ta v pogovoru najprej spodbuja svojega strica, naj ne podcenjuje tega, kar je v svojem pontifikatu že dosegel, ko se je soočil z galikanizmom in modernizmom, reformiral cerkveno glasbo, kler in cerkveno pravo ter dovolil zgodnje obhajilo za otroke. Ko nato začneta moliti, se začne celotna retrospektiva papeževega življenja, medtem ko je osrednje dogajanje uokvirjeno z začetkom prve svetovne vojne. Konklave je prikazan v drugi polovici filma, ko poleg dogajanja v Sikstinski kapeli spremljamo tudi odzive novinarjev in javnosti. V prizoru, kjer papež zavrne avstrijskega veleposlanika, ki ga prosi za blagoslov njegove vojske, mu jasno pove: »Nikoli ne blagoslavljam orožja, ampak mir in tiste, ki se zares borijo za Kristusov mir.« Gre za enega najučinkovitejših prizorov filma.

Čeprav ima film jasno sporočilo, ni brez pomanjkljivosti. Nekateri prizori, zlasti tisti, ki prikazujejo papeževo ponižnost, so pretirano sentimentalni. Ko Sarto ob izvolitvi izreče Jezusove besede: »Naj gre ta kelih mimo mene,« gledalci in kardinali za trenutek ne vedo, ali je sprejel ali zavrnil funkcijo – kar film uporabi za nežen humorni odmik od sicer resnega tona. Posebnost filma je tudi uporaba različnih jezikov: poleg italijanščine slišimo nemščino, srbščino, francoščino, ruščino in latinščino. S tem film ustvarja mednaroden utrip, obenem pa poudarja univerzalnost Cerkve in raznolikost konklava.

V zaključku papež nagovori študente rimskih semenišč s parafrazo apostola Pavla, da ni več narodnosti – »vsi smo bratje v Kristusu«. Gre za brezčasno sporočilo o edinosti, ki še danes nagovarja gledalca. Film je bil v tujini predvajan pod različnimi naslovi – Skriti konklave (Španija, ZDA) in Od podeželskega duhovnika do papeža (Avstrija, Nemčija) – a izvirni naslov najbolje zajame bistvo: v svetu, ki ne gleda več v nebesa, je Pij X. tisti, ki je to zmogel in postal svetilnik vere.