Glas upokojencev: satelit SDS, prosti strelec ali kamenček v mozaiku prihodnje slovenske vlade?

Slovenija je bogatejša za novo stranko – Glas upokojencev, ki je izšla iz uspešnih upokojenskih protestnih shodov pod vodstvom Pavla Ruparja. Čeprav je nastajala že nekaj časa, ni bilo gotovo, ali bo stranka dejansko nastala.

A upokojenci so enostavno preveč hvaležna volilna baza in po propadu DeSUS-a je bil ta prostor enostavno preveč odprt. Veliko jih je, aktivno se udeležujejo volitev in zadovoljni so z malim – kakšen dvig pokojnin, regres in božičnica povsem zadoščajo kot obljube o boljši prihodnosti. Ta formula je uspešno držala volilni uspeh in omogočila najdaljši vladni staž katerekoli stranke v samostojni Sloveniji.

DeSUS je bil sicer namenjen temu, da glasove upokojencev vseh barv zanesljivo popelje pod levi dežnik, a je bil hkrati dovolj samosvoj, da je sodeloval tudi z Janšo in si izpogajal koncesije, s katerimi je med upokojenci upravičeval svoj obstoj za leta, ko je v levih vladah zgolj vedril. A za stratege na levi je bil vstop v tretjo Janševo vlado preveč, zato so stranko z Ljubom Jasničem poslali v politično obskurnost pod enim odstotkom, ki omogoča vsaj financiranje. Dve leti potem dobivamo kopijo DeSUS-a na desni strani.

Stranka upokojencev kot anomalija slovenske demokracije

Dejstvo, da imamo stranko upokojencev, je le vrh anomalije slovenskega političnega prostora. Normalno bi bilo, da bi bile politične stranke utemeljene na svetovnonazorskih prepričanjih, ki so osnova za usmeritev pri vodenju države, ne pa zasnovane kot stanovska združenja in kulti osebnosti njihovih ustanoviteljev. Za slednje se je po zadnjih volitvah sicer zdelo, da smo jih morda vendarle pospravili v zgodovino, a baza upokojencev je očitno preveč mamljiva, da je ne bi izkoristili.

Tudi razmere med obstoječimi strankami niso veliko boljše. SDS je izvorno socialdemokratska stranka, a jo razumemo kot konservativno, čeprav pogosto bolj po retoriki kot dejanski izvedbi, saj je na oblasti marsikdaj levi politiki bližje, kot bi pričakovali. Nova Slovenija – Krščanski demokrati se pogosto sprašujejo o krščanski identiteti in bi bili radi hkrati malo konservativci in malo liberalci, a nič od tega zares. Svoboda je tako ali tako brez resne usmeritve – biva pri evropskih liberalcih, hkrati pa izvaja politiko po vetru nekje med socializmom in skrajno levico s pridihom pajdaškega kapitalizma. Še najbolj konsistentna je Levica, ki dejansko izvaja radikalno levičarsko agendo, s katero se predstavlja.

Kapitaliziranje na nezadovoljstvu nad vlado

Pavel Rupar je kot odličen populist kapitaliziral čustveno nezadovoljstvo nad nesposobnostjo vlade in v nebo vpijoče pomanjkanje civilne družbe na, pogojno rečeno, desnem delu političnega spektra, ki bi mobilizirala protestni naboj, kot so ga petkovi kolesarji na drugi strani.

Ruparju je uspelo napolniti Trg republike, in to osemkrat. S tem je izkazal častivredno zmožnost mobilizacije, ki mu jo z grozo verjetno zavida tudi Jaša Jenull, posebej ob dejstvu, da so Ruparju manj naklonjene tako geografske kot zgodovinske in medijske okoliščine. Ljudi, ki so manj vajeni izpostavljanja, mora pripeljati iz bolj oddaljenih krajev ob skoraj popolni medijski blokadi.

Unovčil pa je tudi nezadovoljstvo nad ponudbo v opoziciji. Kaže, da je pripravljen na trdo delo, saj je nabral preko 2.000 članov društva in ustanovil 66 občinskih odborov. Vajen je terenskega dela, kar lahko obrodi sadove. S tem je prehitel Anžeta Logarja, ki se ustanovitve stranke ne loteva, nastopa pa bolj salonsko, z okroglimi mizami, s katerimi ne tvega preveč.

Teža politične poti

Rupar se je na drugi strani »naveličal prepevanja čebelic« in gre v politiko, v kateri pa je pot lahko tudi trnjeva in zahtevna. Dokler si apolitičen, imaš podporo tako tistih, ki se s politiko nočejo umazati kot članov obstoječih političnih strank. Prav to gre v nos članom SDS, ki obema, tako Ruparju kot Logarju, očitajo gradnjo konkurenčnega projekta na infrastrukturi in volivcih SDS.

A ko ustanoviš stranko, je člane drugih težko pridobiti, prav tako apolitike. Ruparjevih 439 ustanovnih članov, več kot dvakratnik zakonsko zahtevanih, je tako lep začetni uspeh. Hkrati to ni satelit SDS, na katerega bi stranka avtomatsko računala. Prej bi rekli, da je Rupar v zadnjih mesecih svoji nekdanji stranki zrasel čez glavo.

Tihi blagoslov Janše sicer zaenkrat zagotovo še ima, a če bi začel resno posegati v njegovo volilno bazo, bi ga tudi desni mediji začeli gledati manj naklonjeno. Hkrati pa ostaja upanje, da vendarle volilni bazen razširi. Nekaj mož ima pri upokojencih, tudi manj desno opredeljenih, in pri priseljencih iz bivših jugoslovanskih republik, ki jih levica straši, da jih bo Janša izgnal, Rupar pa je zanje v stranki pripravil poseben odbor. S protiglobalistično retoriko utegne nagovoriti tudi nekatere volivce še enega populista – Zorana Stevanovića.

Iskanje sinergij ali okopavanje vrtičkov

Trenutno je za opozicijo ključno, da vzpostavi resno alternativo aktualni oblasti, tako z Janšo kot brez njega. Jasno je, da Janša mobilizira spodoben del volilnega telesa in se, dokler mu bo zdravje služilo, ne bo umaknil. Hkrati pa mobilizira ob vsakem svojem volivcu še tri, ki volijo karkoli, kar ni Janša, tudi če glavo solate.

Zato mora opozicijski pol ponuditi jasno alternativo, ki ni niti Janša niti antijanša.To je možno, če se prenehata okopavanje svojih vrtičkov in se zgodi umik egov v ozadje, da lahko njihovi nosilci ponudijo skupno alternativo. A zaenkrat se zdi, da smo dobili le še enega novega s svojim vrtičkom ene same tematike.

Na državnozborskih volitvah je parlamentarni prag za Ruparja realno dosegljiv, medtem ko bi na evropskih volitvah verjetno lahko uspel le skupaj s še kom. Dejstvo, da je tik ob Ruparju na kongresu stala svetnica SLS Tina Bregant daje upanje, da bi morda dosegli kak sinergijski učinek z listo SLS.

Foto: posnetek zaslona Youtube

Od tega, ali bodo znali stopiti skupaj, pa je odvisno tudi, ali bodo ti projekti le drobili glasove volivcev ali pa omogočili skupno zmago desne sredine na naslednjih volitvah, ki jo nesposobna Golobova vlada ponuja na krožniku. Hkrati pa je mogoče, da jo z velikimi egi, ki niso zmožni stopiti skupaj, na desnici tudi zavozijo. Pri egih Ruparjevega kova je namreč mogoče čisto vse.

 

 

 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike