Festival Ritem srca: slavilna glasba združuje srca in jih odpira za Boga

V športni dvorani OŠ Alojzija Šuštarja v Ljubljani je včeraj potekal Ritem srca. Festival sodobne krščanske glasbe vsako leto maja organizirajo sodelavci Radia Ognjišče, ki o dogodku pravijo: »Festival ni le koncert, ampak je srečanje ljudi odprtega srca, prostor za prijateljstvo in spodbude, da glasba pomaga najti besede tudi tam, kjer jih sicer zmanjka.«

Dogajanje je bilo na forumu Zavoda sv. Stanislava pestro že preko celotnega popoldneva. Organizatorji so poskrbeli za stojnice katoliških ustvarjalcev in društev ter za mali oder. Program se je nato zaradi ne preveč obetavne vremenske napovedi preselil v telovadnico OŠ Alojzija Šuštarja, kjer je veliki oder odprla skupina Rapha Worship.

Zatem se je začel osrednji del, v katerem so glasbeni ustvarjalci ob spremljavi festivalskega benda tudi tokrat predstavili svoje nove skladbe; številne so bile tematsko povezane s svetim letom in geslom »Romarji upanja«. Nastopili so: Utrip kraljestva, I AM!, Nova Mana, Jakob Čuk, Tiana, Matej Šoklič, Neža in Damjan Pančur, Primož Križaj, Neža Bizalj in Antonio Tkalec. Slednji je hrvaški glasbenik in producent, ki je na festivalu prvič nastopil samostojno, lani je bil na odru skupaj z Janezom Ferležem. Poleg tega je edini hrvaški glasbenik, ki ima status samostojnega glasbenega umetnika na področju sodobne krščanske glasbe.

Ali obstaja upanje?

Pred koncem koncerta je zbrane nagovoril Matevž Mehle, direktor Katoliške mladine, ki je takole razmišljal o geslu svetega leta: »Upanje? Je kdo pogledal današnji svet? Zdi se, kot da vedno znova zremo zlu globoko v oči. Smrti na vojnih bojiščih – v Izraelu, v Ukrajini – za nas ostajajo le številke. Politika je polarizirana, kot že dolgo časa ni bila. Vsak vleče na svojo stran in išče svoj interes. Cena hrane se dviga, cena človeškega življenja od spočetja do naravne smrti pada. Kolo znanstvenega napredka, še posebej umetne inteligence, se vrti hitreje, hitreje … Svet pa brez tehtnega premisleka in brez oblikovane vesti ne zna zavirati.«

»Kaj bi gledal svet?« se je vprašal. »Ko pogledam vase, odkrivam globočino zla. Napuh, lakomnost, požrešnost, lenoba, zavist, nevoščljivost. Začutim tesnobo. Sprašujem se, ali zame obstaja upanje? Ali obstaja upanje za moje ljubljene? Ali obstaja upanje za ta svet? Obstaja, če dvigneš svojo glavo in svoj pogled. Obstaja, če se ozreš kvišku in če vidiš kot sv. Štefan ob svoji smrti Kristusa, ki sedi na desnici Očeta v slavi nebes. Zraven njega je prazno mesto – zame, zate.«

A dokler si osredotočen na ta svet, v svoje težave, boš nesrečen in zagrenjen, je nadaljeval. »Obstajajo nebesa, večno življenje. Še ena stvar je: označen boš za sanjača, za tistega, ki ima glavo v oblakih. Mogoče te bodo celo lastne misli obsojale, da si premalo konkreten, nerealen, nepraktičen, da se ne splača vlagati v nebesa,« je povedal in jasno nadaljeval: »Ne ozirajte se na iskanje potrditve v tem svetu, ampak pri vsem, kar počnete, merite na nebesa. Zagotavljam vam: ne boste zgrešili cilja, a bo težko.«

Andrej Jerman: Vzdušje je bilo krasno

»Veseli smo za vse, kar se je zgodilo. Veseli smo, da se je toliko ljudi – tako obiskovalcev kot glasbenikov – odzvalo vabilu. Vzdušje je bilo krasno. Publika je bila pripravljena sodelovati, kar je lepo,« nam je ob koncu dogodka povedal Andrej Jerman, vodja festivala, ki je bil na odru del festivalskega benda. Na vprašanje, ali se mu je zdaj odvalilo veliko breme, odgovarja: »Zagotovo. Če bi me vprašali dve uri pred koncertom, bi vam rekel, da komaj čakam, da mine. Velik kamen, ki se je odvalil, se zdaj pelje na valovih veselja in zadovoljstva.«

Poudaril je pomen festivala za slovensko sodobno krščansko glasbo. »Če gledam z radijskega vidika, lahko rečem, da je teh pesmi zdaj veliko. Če jih ne bi bilo, bi imeli kar težavo s predvajanjem tovrstne glasbe. Morda pesmi nastanejo, a ostanejo v zasebnih krogih in izven profesionalnih studiev. Na ta način spodbujamo, da dobimo končne izdelke, ki gredo tudi med ljudi,« je povedal in dodal, da festival ni namenjen samo mladim: »Mislim, da če je glasba dobra, je dobra za vse. Ciljne publike ne ločujem na mlade ali stare, je pa mlade lažje privabiti v prve vrste, kjer se zelo vživijo in poskrbijo za vzdušje.«

»V skupnem duhu slavimo in častimo Gospoda«

Kaj pa pravijo udeleženci festivala? Kot so nam povedali, jih festival tudi letos ni razočaral.

Peter je povedal, da je na festival s prijatelji prišel »zaradi družbe in zato, da prisluhnemo novim skladbam«.

Janez: »Vedno je fino priti na Ritem srca, sploh ker sva z ženo pripeljala še otroke. Žal mi je, da na tako lep dogodek ni prišlo še več ljudi.«

Meta: »Na Ritem srca sem pripeljala mladino, da v skupnem duhu slavimo in častimo Gospoda.«

S. Ana Šuštar: »Rada imam slavilno glasbo, ki sporoča resnico o božji podobi, poleg tega pa združuje srca in jih odpira za Boga.«