Evropski zeleni cilji: Kako jih bomo prenesli v prakso?

Evropska komisija bo spodbujala prakse zelenega kmetijstva, kot sta pogozdovanje in ohranjanje tal, hkrati pa bo določila pravila za opredelitev dejavnosti, ki "nedvoumno odstranjujejo ogljik iz ozračja" izhaja iz osnutkov za zdaj še neuradne strategije EU o ogljiku, ki sta jo pridobila francoska novičarska stran Contexte in portal EURACTIV. Z njo želi unija prispevati k podnebnim prizadevanjem za odstranitev ogljikovega dioksida iz ozračja in "utreti pot politiki negativnih emisij v prihodnosti".

Usmeritev strategije v veliki meri sledi Evropskemu podnebnemu zakonu, ki je bil sprejet v začetku letošnjega leta in zahteva, da se vse emisije ogljika uravnotežijo z njegovimi odstranitvami iz ozračja.

To je po mnenju Komisije mogoče storiti tako z naravnimi rešitvami, ki temeljijo na delovanju ekosistema, kot z industrijskimi rešitvami, ki temeljijo na zajemanju in dolgoročnem shranjevanju ogljika.

Toda strategija Evropske komisije, ki naj bi luč sveta uradno ugledala 14. decembra, je že deležna številnih kritik. Te večinoma prihajajo iz vrst okoljskih aktivistov, ki izpostavljajo prizadevanja naftnih in plinskih podjetij, da bi se izognila svoji odgovornosti pri zmanjševanju emisij. Toda po drugi strani zagovorniki takšnega pristopa poudarjajo, da bo del emisij iz industrije in kmetijstva preprosto nemogoče odstraniti. Z njimi se bo torej potrebno spopasti na druge načine.

Kako bi EU zmanjšala težavne izpuste

Del rešitve se po mnenju komisije skriva v načinu kmetovanja, pri katerem so lastniki zemljišč nagrajeni za zelene kmetijske prakse, ki zajemajo ogljikov dioksid oziroma izpuste le tega v ozračje. Komisija si prizadeva tudi, da bi fosilna goriva nadomestili s spodbujanjem uporabe lesa v gradbenem sektorju in s proizvodnjo električne energije s pomočjo biomase v kombinaciji s sistemi za zajemanje in shranjevanje ogljika (BECCS), s katerimi bi zajeli te emisije.

Toda takšnih rešitev, ki temeljijo na izkoriščanju naravnih virov, ni mogoče širiti v nedogled, saj so močno odvisne od naravnega prirasta biomase. Zato se vrstijo pomisleki, da bodo ob tem potrebne tudi druge ekološke rešitve, kot je zajemanje CO₂ neposredno iz zraka. Takšne rešitve so po mnenju stroke bistveno ustreznejše, saj se zajem CO₂ ustavi, ko drevesa posekajo, oziroma celo obrne, če jih za tem kot kurivo sežgejo.

Po mnenju strokovnjakov bi morala EU na tak način vsako leto odstraniti približno pet milijonov ton CO₂ ter ga trajno shraniti.

CO₂ lahko postane energetski vir

Presežni CO₂ pa bi po mnenju komisije lahko odstranjevali tudi tako, da bi ga pretvarjali v metanol in druga goriva ter kot surovino za proizvodnjo kemikalij, plastike in goriv. Po načrtih iz strategije naj bi bilo tako leta 2030 kar 30 % ogljika, uporabljenega v kemični in plastični industriji, pridobljenega iz nefosilnih virov.

Ves sistem pa naj bi temeljil na modelu popolne preglednosti in naj bi dopolnil obstoječo shemo EU za trgovanje z emisijami, ki trenutno zajema emisije iz velikih industrijskih obratov. Vse te rešitve naj bi bile podprte tudi s strogimi zahtevami glede spremljanja, poročanja in preverjanja, s katerimi bi zagotovili trajno skladiščenje ogljika.

V okviru tega namerava Evropska komisija postaviti tudi sistem certificiranja, ta naj bi bil predstavljen naslednje leto in naj bi kasneje služil tudi kot osnova za mednarodne standarde.

Prenova sistema bo zelo draga

Toda še preden je bila nova evropska strategija sploh predstavljena, je že deležna številnih kritik. Te se nanašajo na to, da so sheme okoljske izravnave pogosto sporne, saj podjetjem omogočajo, da še naprej onesnažujejo in računajo na to, da bodo njihove emisije izničili z umiki drugje. Spet drugi opozarjajo, da so prakse, kot je zajem ogljikovega dioksida in njegovo skladiščenje izjemno drage. Obenem pa skladišč za presežni ogljikov dioksid trenutno še nimamo in v njih nikakor ne bi mogli shraniti 5 milijonov ton CO₂ letno.

To potrjuje tudi današnje poročilo PFPI (Partnership for Policy Integrity), ki pravi, da načrti EU za dosego ničelnih neto emisij do leta 2050 temeljijo na "nerealnih predpostavkah" glede odstranjevanja ogljika.

Problematično je tudi to, da bi na ravni unije porabili ogromno denarja za izkoriščanje energije biomase in kasnejši zajem ogljika, medtem ko imamo na dlani mnogo čistejšo rešitev. To je ustavitev krčenja gozdov in rabe energije biomase.

Nemčija se ne želi premisliti glede jedrskih elektrarn

Strokovnjake ob tem bega tudi dejstvo, da Nemčija še naprej vztraja pri tem, da bo zaprla svoje jedrske elektrarne, in to še pred zaprtjem termoelektrarn na premog. Ob izpadu elektrike iz obnovljivih virov se bo tako zgodilo, da bo Nemčija vso svojo preostalo energijo morala pridobivati bodisi iz premoga bodisi iz zemeljskega plina, kar močno slabša njen ogljični odtis.

http://

Vendar je ob obstoječih političnih razmerjih v Nemčiji jasno, da se stališča tamkajšnje vlade ne bodo spremenila, temveč bodo verjetno postala le še bolj radikalna. Težava pa je v tem, da se izpusti toplogrednih plinov ob takšni strategiji ne bodo zmanjšali.

Zato bo Evropska komisija v prihajajočem delegiranem aktu najverjetneje predlagala, da bodo tudi jedrske in plinske elektrarne del zelene evropske taksonomije. To sicer nemških stališč prav gotovo ne bo spremenilo, lahko pa povzroči, da se na to pot ne bodo podale tudi druge članice unije.

Jedrska energija sicer velja za vir električne energije z najmanj izpusti CO₂ na pridobljeno kilovatno uro, saj so ti primerljivi z vetrnimi elektrarnami. Pri elektrarnah na zemeljski plin, ki naj bi v Evropi nadomestile še bolj umazane termoelektrarne na premog, je stopnja izpustov namreč kar dvajsetkrat višja.