Evropska politična geografija ni usoda, je poslanstvo

Odločevalci na evropskem trgu političnih idej se bodo morali odločiti: ali Evropa kot menjalna vrednost ali presežna vrednota.

Razdrobljena Evropa ni novost. Niti razdrobljena Slovenija. Čeprav je za naš čas značilno, da to psihološko substanco narodne identitete ozavestimo le še ob kakšnih krajevnih derbijih tipa viole proti green dragonsom ali žabarji proti železarjem, je vsajena v nas. Globoko pod kožo.

Kar za slovensko ozemlje od srednjega veka dalje predstavljajo deželni partikularizmi, so za kontinentalno Evropo nacionalne silnice. Kar je za Slovenijo navijaška folklora, za Evropo še naprej ostaja živo tkivo njenega političnega telesa.

Lahko se pretvarjamo, da je Evropa politično združena, vendar smo Slovenci najprej Slovenci, Hrvati najprej Hrvati, Nemci najprej Nemci itd. Potem dolgo nič. Potem enkrat pride na vrsto tudi evropsko državljanstvo. Presenečeni?

Evropski posel z napako

Vzgajani za trgovce se Evropejci obnašamo kot trgovci. Daj – dam ali pa ne bo skupnega posla. Če lahko svojo evropsko državljanstvo unovčimo za kakšno ugodnost – študijsko, trgovsko, kakršnokoli že – potem še gre. Če pa se začnemo Evropejci dogovarjati o kakšnih skupnih vrednotah, ki jih ne moremo stehtati in prodati, medsebojno izmenjati – se naša debata hitro zaključi.

Da na tej idealni freski foto terminov in čisto po ameriško nasmejanih evropskih politikov nekaj ne štima, je dala slutiti že propadla evropska ustavna pogodba. Njena do evropskega projekta miru ponižujoča zavezanost zgolj čim večji birokratski učinkovitosti z malo ali nič skupnega duha povezave je bila grenka napoved prihodnosti, ki jo zdaj živimo. Posel je cvetel do krize 2009, potem je bančni sektor zaklical 'Evropa je naga!' in pogodbene stranke – države – so začele reševati vsaka svojo kožo.

Stabilna in predvidljiva, skoraj dolgočasna Evropa je preteklost. Političnega telesa stare celine ni razgibala reforma zadnjih evropskih volitev, želje evropskega centra po formalnem in nadzorovanem znižanju demokratičnega deficita sta prehitela realnost in upor evropskega obrobja.

Najprej dolžniška kriza v Grčiji in drugod po jugu, nato ruska invazija na vzhodu, sedaj še begunci in migrantje. Slednji tudi zato, ker smo jih na jugu predolgo ignorirali. Dokler barbari niso potrkali na Rim, se imperij ni zganil. Po silvestrski noči v Kölnu pa panika, kriza je vstopila v spalnice.

Države, ki kaj dajo na lastno tradicijo in zgodovinsko izkušnjo, se realnosti političnega položaja zavedajo in ga pri mednarodnih dogovarjanjih vračunajo. Mi, vedno boljši od drugih, sanjamo, da nas bodo rešili drugi.

Evropsko poslanstvo brez vizije

Evropska nočna mora preseljevanja narodov se zdi kot rakaste celice, ki jih nobeno zdravilo ne ustavi – niti skupna politična strategija niti tanki. Združena Evropa je še brez obojega.

Egoizem zahodnih Evropejcev za dogajanje na zunanjih mejah ni bil dovzeten. Zato so padle in vzhod je šel svojo politično pot. Zaenkrat še v okviru unije. Ko bo padel še schengen in bo ogrožen evro, bo prišel čas za skupno evropsko zunanjo in še kakšno politiko. Če bo še čas.

Države, ki kaj dajo na lastno tradicijo in zgodovinsko izkušnjo, se realnosti političnega položaja zavedajo in ga pri mednarodnih dogovarjanjih vračunajo. Mi, vedno boljši od drugih, sanjamo, da nas bodo rešili drugi.

Evropa se bo gradila počasi, korak za korakom, je rekel Robert Schuman. Kot človek z meje – med Francijo in Nemčijo – je razumel, kaj v praksi pomeni evropska real politika. Čas za vrednote, ki presegajo utilitaristični daj – dam bo nastopil, ko v tej krizi ne bo več ničesar, kar bi si Evropejci lahko še izmenjali.