Eko-subvencije: draga moda za iznajdljive in finančno breme za ostale

Andreja Barat
10

Slovenski državljani plačujemo nadpovprečno visoke račune za elektriko, pri čemer je dejanski strošek elektrike v povprečju majhen. Razlog za to so med drugim tudi »supersubvencije«, ki so se pred leti zelo lahkotno podeljevale vsem, ki so izpolnjevali vsaj dva pogoja. Zainteresiranost in kreditna sposobnost.

Podrobneje si oglejmo dva najbolj očitna primera:

Sijaj, sijaj sončece…

Pred leti so postale zelo modne sončne elektrarne. Naenkrat so bile na razpolago lahko pridobljive visoke subvencije in odziv vlagateljev je bil seveda primerno velik. Špekulanti so  celo najemali in kupovali tuja zemljišča za postavitev. Pogosto s krediti.

Za pridobitev subvencije torej nisi potreboval niti svojega zemljišča, niti svoje strehe, niti svojega denarja… samo malo iznajdljivosti. Tudi cene prvih uvoznikov fotovoltaičnih modulov so bile močno napihnjene, saj so se kmalu po pojavitvi »kitajske robe« skorajda prepolovile. Svoj lonček so seveda pristavile še zavarovalnice in vzdrževalci.

Tak naval je bil seveda zato, ker je bila pričakovana velika ekonomska upravičenost. Vendar pa so izkušnje pokazale drugače. Gre za izjemno drago energijo, nekajkrat dražjo od energije iz jedrskih ali hidroelektrarn… (O tem so na začetku meseca pisale Finance).

Danes je jasno, da je bil naval investiranja v sončne elektrarne umetno spodbujen in mnogo preveč optimističen.

Vprašanje je tudi kakšna bo dejanska življenjska doba »fotovoltaik« in kak vpliv na okolje bo imelo njihovo ekološko odstranjevanje. Danes je jasno, da je bil naval investiranja v sončne elektrarne umetno spodbujen in mnogo preveč optimističen. Tudi zakonodaja in smernice iz tistega časa so se postavile na bolj realna tla.

Danes se spodbuja mnogo bolj realistična proizvodnja za lastno porabo na način, da viške pošiljaš v omrežje in jih koristiš, ko tvoja elektrarna ne proizvaja dovolj. Gre za preprosto in smiselno zamenjavo.

V subvencioniranem načinu pa država od lastnika sončne elektrarne viške kupuje in to po večkratni ceni. In tako bo še kar nekaj let, saj je večina subvencij sklenjena za 15 let.

Prioriteta je torej subvencija, ne pa samooskrba  in še manj ekologija. Tudi sicer je izkoriščanje sončne energije v našem geografskem pasu zelo nestabilno. Vendar pa bo račune za nazaj vseeno potrebno plačati.

Bioplinarne…

Zakaj je Hitler naredil samomor? Ker je dobil račun za plin!

Smešno le za tiste s smislom za zelo črni humor. No, podobna zgodba je s slovenskimi bioplinarnami. Ki so »bio« predvsem v imenu.

Slovenski recept za »bioplinarja«: če si kolikor toliko podjeten kmet (tudi kak drug poklic je sprejemljiv) z nekaj vezami na vsaj lokalni ravni oblasti (tudi veze v banki ne škodijo) in imaš kak kos zemlje odveč, potem kandidiraj za subvencijo. Dobiš milijon ali dva, gradbeno in okoljsko dovoljenje ni problem, ker je to pač trenutno »in«.

Postaviš torej bioplinarno, okoliškim prebivalcem zagotoviš, da ne bo absolutno nič smrdelo, saj itak potem ne bomo rušili, ker se par vaščanov pritožuje … Glede biomase ne skrbi. Tudi to bo subvencionirala država.

Kmetom bo ponudila subvencije, da svojo rodovitno zemljo zasadijo z materialom za bioplinarno. In to ne glede na to, da je stopnja samooskrbe z prehrano v Sloveniji izjemno nizka. Tako bo tvoja bioplinarna subvencionirana dvakrat. Če zadeva slučajno ne bo »laufala« kot si si zamislil, pač prepišeš premoženje na sorodnika ali ženo in razglasiš osebni stečaj. In se lotiš drugega posla. Po možnosti subvencioniranega.

Danes velik del bioplinarn stoji. Subvencije za njive z biomaso so namreč ustavljene. Tudi to priča o povsem zgrešenih investicijah. Po izkušnjah iz tujine so bioplinarne smiselne ob velikih obratih, recimo farmah…ki same proizvajajo dosti odpadne biomase in na tak način postanejo samooskrbne z energijo.

Tako sončne elektrarne kot bioplinarne so v obliki kot se pri nas izvajajo (se pravi, da so same sebi namen), zagotovo manj ekološke kot jedrske in hidroelektrarne. Glede na to, kako se z biomaso obremenjuje zemlja… koliko goriva gre za prevoz in koliko denarja za subvencije… je tako slovensko prebivalstvo, gospodarstvo kot tudi narava globoko v minusu.

Tako sončne elektrarne kot bioplinarne so v obliki kot se pri nas izvajajo (se pravi, da so same sebi namen), zagotovo manj ekološke kot jedrske in hidroelektrarne.

Se me to tiče?

Morda se na prvi pogled zdi, da povprečnega državljana to osebno ne zadeva. Pa vendar vse to plačujemo in bomo še dolgo plačevali vsi davkoplačevalci. Preko dražjih položnic za elektriko, okoljskih dajatev, ki so najvišje v EU in tudi preko dokapitaliziranih bančnih lukenj, ki so med drugim tudi posledica propadlih investicijskih ekoloških projektov.

Zelo očitno je tudi ekologija pod vplivom raznih lobijev, za katere je oznaka ekološko le še en kanal dotoka denarja in širjenja vpliva.

Kaj pa zdaj?

Brez trohice pobožnjakarstva lahko rečemo, da nam izhod iz »ekomalije« kaže papež Frančišek. Sam ga imenuje integralna ali celostna ekologija. Gre pa za spremenjen način življenja, za spreobrnjenje, ki mora zajemati vse plati našega življenja, ne le tiste ki so modne ali subvencionirane.

Takrat bomo imeli bioplinarno, ker jo potrebujemo. Ker ustvarjamo (kot vas, mesto, farma, podjetje…) toliko odpada, da ga je smiselno uporabiti za energijo in zaključiti biološki krog. Sončno elektrarno bomo imeli tam, kjer je dovolj sončno, da nam bo dala večino leta dovolj energije za samooskrbo. In ne tam, kjer so subvencije.

Gre za spremenjen in celovit pristop, kjer ni na prvem in edinem mestu kapital, ampak spoštovanje in ljubezen do sebe, bližnjih, in vsega stvarstva … in nenazadnje tudi do Stvarnika.

*Podobne eko anomalije lahko najdemo tudi na drugih področjih: recimo varčne žarnice in malenkostno ločevanje odpadkov, ki je podobno temu, čemur Jezus pravi precejanje komarja in požiranje kamele … o tem več drugi teden…

10 KOMENTARJI

  1. Tako nerazsvetljenega teksta od sicer dobre kolumnistke ne bi pričakoval. Nove tehnologije so na začetku drage in lahko neučinkovite, vendar država s subvencijami vzpodbudi njihov razvoj tako, da sčasoma postanejo cenovno dostopne in učinkovite. Kot da bi kmet leta 1750 razlagal, kako se krompirja ne splača saditi, ker itak ne bo nič zraslo, zato ostanimo raje kar pri pšenici.

  2. Hvala za mnenje.
    Ne gre za to, da bi bile te nove tehnologije same na sebi slabe. Ravno nasprotno, dobre so in še boljše bodo postale in treba je iskati vedno nove možnosti za boljšo izrabo energije in samooskrbo.
    Verjamem, da je država imela s subvencijami v osnovi dober namen. Vendar zadeva ni bila dobro premišljena in se je zaradi prevelikega pohlepa po dobičku izrodila.
    Izhodišče Marije Terezije in krompirja je drugačno: 1750 je bila glavni in edini motiv hrana. Pri naši temi pa bi naj šlo v prvi vrsti za energijo in samooskrbo, ampak gre za denar.
    Če bi Marija Terezija dala po njivi krompirja subvencijo 5 goldinarjev in bi ljudje na veliko kupovali gorske pašnike in močvirja in tam zasajali krompir, ki bi rodil slabo… bi verjetno cesarica subvencije ustavila in zadevo zastavila drugače… Nekako tako je bilo tudi pri nas. Res pa je tudi , da je krompir lažje pridelovati in shranjevati kot elektriko 🙂

    Da je bila zadeva narobe zastavljena je ugotovila tudi država sama. Nenazadnje so subvencije za njive z biomaso ustavljene in zato mnogo bioplinarn stoji… torej so bile namenjene same sebi in zaslužku in ne temu, da bi odpad koristno pretvorili v energijo (in zraven tudi zaslužili… kar je ok).
    Tudi pri sončnih elektrarnah gre zdaj za zamenjavo; viške energije (ko je sončno) pošiljaš v omrežje in jih koristiš, ko elektrarna ne proizvede dovolj (oblačno), kar je smiselno. Pri subvencioniranem načinu, pa država viške energije od tebe kupuje in to po večkratni ceni. In tako bo še kar nekaj let. Strinjam se, da je potrebno spodbujati nove tehnologije, tudi s subvencijami… vendar bi morala država zadevo bolje premisliti, korigirati in se ne tako zaleteti…

    Je pa vedno prostor za različne poglede, mnenja in zorne kote… na tak način se stvari prej izkristalizirajo (pa tudi sama pot je bolj zanimiva in zabavna 🙂 )

  3. Nemci so z sončnimi elektrarnami reševali krizo leta 2008. Mi smo jih seveda kopirali. Vendar so oni pobrali smetano pri razvoju in prodaji panelov. Ko so se pojavili Kitajci so se Nemci (Siemens) umaknili, saj sončni paneli ne pri nas ne v Nemčiji za splošno oskrbo z elektriko niso ekonomsko upravičeni.

  4. Investitor si je vsak sam izračunal, kaj se mu splača. Kar tako na počez nabijati proti eko subvencijam ni prav pošteno.
    Ali ste mogoče pomislila, da se je državi to kar splačalo, saj državo to nič ne stane. Vse stroške nosijo porabniki električne energije. Država je že ob začetku investicije pobrala denar naprej za vse stroške postopkov, dovoljenj pa tudi vsi davki – 22% so bili od investicije pobrani takoj, kot tudi davki katere so plačali izvajalci. Kasneje država sproti pobira davke
    tudi od proizvedene električne energije. Če primerjamo povprečno ceno proizvedene električne energije s tisto, ki je subvencionirana ni niti dvakrat dražja, razliko pa plačujejo vsi potrošniki elektrike, država tu nič ne dodaja, samo jemlje.
    Tudi doplačilo za eko elektriko se na položnicah komaj zazna, plačujemo veliko in preveč vsega drugega, kar se je navleklo na položnice skozi tekovine revolucije.
    Ker se v tej državi vsem novitetam oporeka, če pa se že k nečemu pristopi se pa gotovo narobe je naš pristop k uvedbi izrabe obnovljivih virov napačen, neučinkovit, predrag in že skoraj, glede na druge države, prepozen.

    • Hvala za komentar in mislim, da se v grobem vseeno strinjava (Razen glede odkupnih cen, ki so odvisne od tega, kdaj je bila sklenjena pogodba. Odkupne cene prvega vala subvencij so od tržnih višje za ca. 4x, zagotovljene cene in pogodbe pa so v večini sklenjene za 15 let. ).
      Nikakor ni narobe, da se uvajajo nove tehnologije (tudi s subvencijami). Vendar je pristop je napačen. Tudi nisem a priori proti eko subvencijam. Recimo subvencije za izolacije stavb so mnogo pametneje porabljen denar in imajo večji in dolgoročnejši ekološki učinek. In dotikajo se realnih in ne umetno ustvarjenih potreb in situacij.
      Se pa popolnoma strinjam, da se je investitorjem v večini splačalo, pa tudi država se zaradi tega ne sekira preveč…saj bomo na koncu to tako pokrili davkoplačevalci.

  5. Slovenski recept za »bioplinarja«: če si kolikor toliko podjeten kmet (tudi kak drug poklic je sprejemljiv) z nekaj vezami na vsaj lokalni ravni oblasti (tudi veze v banki ne škodijo) in imaš kak kos zemlje odveč, potem kandidiraj za subvencijo. Dobiš milijon ali dva, gradbeno in okoljsko dovoljenje ni problem, ker je to pač trenutno »in«.

    Če si naredil več kot 5 razredov OŠ še ne pomeni da veš o čem govoriš. Govoriti da pri bioplinarni dobiš miljon ali dva € kar tako je na ravni trač novic. In to slabih. Bioplinarna stane kar precej €, od tega kot nepovratna sredstav dobiš različen % denarja, tam do 50% brez DDV. Odvisno kdaj si kandidiral si moral prvo zagotoviti sredstva za izgradno šele nato si dobil denar, oz. sedaj je tako da zgradiš do neke faze in dobiš del denarja itd…Konkretno kakšni dearji si lahko dobil, pa bi bilo treba pogledati pretekle razpise. Itak pa ti to ne bo težko, saj kaj pa je tak razpis se prijaviti in vse papirje urediti. Kajneda?

    Kmetom bo ponudila subvencije, da svojo rodovitno zemljo zasadijo z materialom za bioplinarno. In to ne glede na to, da je stopnja samooskrbe z prehrano v Sloveniji izjemno nizka.
    A smo kemtje krivi da se pri nas nič ne splača? Veš, mi se trudimo in pridelamo marsikaj sam kaj ko pa veliki odločajo kaj bo na policah. Primer, od Ljubljanskih mlekarn ima osnovno ceno pod 25€c/l mleka. Cena jepadla za usaj 5c. Koliko se to pozna v trgovinah? Ko pa je podražitev za 1 c, potem pa je treba v trgovinah podražati ker so cene šle navzgor.

    Itak pa se v sloveniji gradi na najbolši kmetijski zemlji ker je to mogoče. In marsikdo se ne zaveda da uvozimo 60, 70% vse hrane. Pred desetletji so nam govorili da se itak ne splača, ker je dovolj hrane na svetovnih trgih in je ceneje kupiti kot pa pridelati doma.

    Pri sončnih elektrarnah je že sedaj problem, ker se nihče ne noče ukvarjati s tem kako jih bomo odstranili in reciklirali. Potem pa bodo vsi lastniki govorili o tem, kako jim mora država to še plačati in pomagati ker oni tega ne zmorejo.

    • Hvala za odziv. »Recept za bioplinarja« je seveda karikiran. Vendar je dejstvo, da so si mnogi potrebna sredstva zagotovili s krediti, ki niso bili niti kriti. Oz. so bili podatki prirejeni. Prave kontrole pa ni bilo. Vsaj v začetni fazi. Nekaj jih je bilo potem tudi kriminalno preganjanih.

      Niti slučajno pa ni bilo to mišljeno kot kritika čez kmete, ki so dandanes pogosto v nezavidljivem položaju zaradi razlogov, ki jih navajate in pač poizkušajo in morajo preživeti. Tudi s subvencijami za biomaso. In upajmo da bodo. Da bomo potem, ko se bo trend obrnil nazaj k samooskrbi, še sploh imeli ljudi in znanje za pridelavo hrane. In upajmo, da bodo takrat odpadli ali da se bo vsaj zmanjšala vloga posrednikov zaradi katerih plačamo za hrano neprimerno več kot zanjo dobi tisti, ki jo dejansko pridela. In bo to spet postal cenjen in spoštovan poklic kot si tudi zasluži.

  6. Čestitam, da ste objavili ta članek, ki natoči nekaj čistega vina o subvencijah proizvodnje “zelene” električne energije.
    Kar se tiče energetskega sistema: sončne elektrarne ne zmanjšujejo stroškov sistema, saj mora le ta električno moč zagotoviti v vsakem trenutku, tudi pozimi ob 6h zvečer … , zato pa morajo poskrbeti klasične elektrarne. Zaradi občasnih viškov električne energije, ki jih mora sistem prevzeti, nastanejo lahko velike težave v obratovanju, termoelektrarne delajo v pod-optimalnem območju, hidroelektrarne celo prelivajo vodo, tako, da je vpliv na CO2 minimalen ali celo negativen. Da ne govorimo o motnjah trga, ki z znižanjem cen dolgoročno onemogoča prepotrebno obnovo in izgradnjo novih sistemskih elektrarn.
    Če bi enak denar investirali v izgradnjo hidroelektrarn na Savi ali preko Ekosklada v energetsko sanacijo hiš, bi bila sredstva veliko bolj učinkovito porabljena.

    Več o zablodah zelene energetike si lahko ogledate na:
    http://elenergetika.byethost9.com/

  7. Povsod, kjer so subvendije gre za bolj ali manj prikrit interes stricev iz ozadja. Od tega imajo veliko korist tudi skladi in administrracija, ki je postala pri dodeljevanju sredstev zelo pomembna.
    Zakaj se npr. ne zmanjša davčna stopnja za izdelke, ki prispevajo k zmanjševanju energije?
    Zakaj se favorizira fotovoltaiko, čeprav nihče noče pšovedati koliko sive energije in smeti je skrito za “silnimi” prihranki?
    Podobnio je z toplotnimi črpalkami in električnimi avtomobili.
    Končni cilj: nova jedrska elektrarna in nadaljevanje siromašenja državljanov pod zeleno pretvezo.

  8. Sestavek je dober, ker v glavnem pokaže na slabo dolgoročno planiranje in ekonomsko upravičenost od različnih činiteljev. Premalo pa je povdarka o tem, kdo so investitorji in njihovi motivi za izgradnjo SE in kako zbrati sredstva za subvencije. Pri SE sta bili dve obdobji; prvo, ko je investitor lahko izgradil SE za proizvodnjo elektrike za trg in drugo, sedaj veljavno, proizvodnja elektrike zase tkz. net metering.
    V obeh primerih investitor gradi za lastno korist; v prvem mu je država obljubila(preko pogodbe) dokaj visoko odkupno vrednost električne energije za obdobje 15 let, v drugem pa investitor s proizvodnjo krije lastne potrebe in tako prihrani. V obeh primerih je doba amortizacije cca. 8-12 let. Prvi primer pa sicer omogoča, po preteku amortizacije oz. izplačila kredita tudi dobiček. Ta je večji, čim višja je moč SE oz. proizvodnja v kWh.
    Postavi se vprašanje oz. pravičnost dodeljevanja subvencij s strani države, predvsem pa, na kakšen način bodo zbrane.
    Vsakemu investitorju,ki se je lotil postavitve SE (za trg ali net metering) je bilo že v začetku jasno, da se investicija splača z ozirom na dobo amortizacije, ne oziraje na pridobitev subvencije ali ne, kajti subvencija je znašala in znaša cca. 20 % investicije in skrajša dobo amortizacije za cca. 2 leti,kar sicer seveda ni zanemarljivo. V vsakem primeru bi investitor investicijo izvedel tudi brez pridobitve investicije. Od investicije ima finančno korist le investitor in ta korist ga tudi žene v izvedbo investicije.
    Država se je lotila z zbiranjem prispevkov za subvencije preko računov za elektriko končnim odjemalcem, kjer so vključena tudi vsa gospodinjstva, poleg vseh gospodarskih in drugih pravnih subjektov.
    Vrednost prispevka za eko subvencije se skriva pod postavko prispevka za OVE in SPTE (obnovljivi viri ,soproizvodnja..) in znaša za večino gospodinjstev cca. 6,3 EUR na mesec oz. cca. 75 EUR/letno.
    Sam osebno menim, da je skrajno nepravično,če že ne kar rop, da se fizičnim osebam (še bolj pa pravnim osebam), soprispeva k investiciji, od katere bodo imeli korist samo oni. Pri tem pa se spomnimo, da ta prispevek morajo plačati upokojenci, invalidi, brezposelni,prejemniki socialne pomoči.
    Menim, da bi z družbeno akcijo takoj zahtevati od države da se plačevanje tega prispevka (OVE in spte), preneha. Država naj najde sredstva za subvencije preko sredstev EU,če že morajo biti.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime