[Duhovna misel] Jezusovo rojstvo je zgodovinski solsticij

Duhovna misel za božič, sveti večer ali polnočno mašo: Jezusovo rojstvo (Lk 2,1–14)

Božič je med najbolj priljubljenimi krščanskimi prazniki, ker obuja nežnost in domišljijo, posebej zaradi jaslic, ki jih je razširil sv. Frančišek Asiški. Evangelist Luka umešča Jezusovo rojstvo v konkreten zgodovinski okvir, da bi poudaril učlovečenje Boga in njegov vstop v človeško zgodovino. Rojstvo v Betlehemu povezuje Staro in Novo zavezo ter izpostavlja Jezusove mesijanske korenine v Davidovi liniji. Osrednje sporočilo pripovedi ni zgodovinska   natančnost, temveč razodetje Boga, ki postane človek in dvigne človeštvo iz minljivega v večno. Božič tako predstavlja drugi največji čudež stvarstva – učlovečenje – ter prinaša upanje, luč in pot rešitve iz zla in smrti.

Med vsemi krščanskimi prazniki je božič gotovo najbolj priljubljen, saj je povezan z rojstvom otroka, ob čemer se vse tankočutne duše sveta in človeštva raznežijo. Sv. Frančišek Asiški je z jaslicami dodatno spodbudil ljudsko  domišljijo in pobožnosti, ki so se razvile okrog Jezusovega rojstva. V krajih, v katerih je v božičnem času zima, se je razvilo še toliko večkulturnih, folklornih in etnoloških oblik praznovanja. To je namreč tisti del leta, ko imajo ljudje ob večerih bistveno več časa kot poleti. Doživetje božiča v Južni Ameriki in drugod na južni polobli je precej drugačno kot pri nas v Evropi. Tam je začetek poletja in ljudje pogosto odpotujejo na morje. Verjetno je tudi to eden od razlogov, da se je božična glasba bogato razvila na severnem delu sveta. Tudi polnočne maše imajo drugačen čar sredi zime in teme kakor v prijetnem poletnem večeru, ko ljudje tako ne gredo spat pred polnočjo.

Ker evangelist Luka najbolj obširno poroča o Jezusovem rojstvu, se njegovi odlomki berejo pri bogoslužju tudi na ta dan, čeprav smo vstopili v liturgično leto evangelista Mateja. Luka poveže Jezusovo rojstvo s podatki o rimskem imperiju in z dogodki v njem. S tem želi posebej poudariti, da se je Božji Sin rodil v naš svet in v našo konkretno človeško zgodovino. Njegov namen ni posredovati natančnih zgodovinskih podatkov o Jezusovem rojstvu, temveč  razložiti zgodovinske dogodke v luči Odrešenikovega prihoda na svet. Učlovečenje Božjega Sina je pustilo odločilne sledi v zgodovini človeštva.

Da se je Jezus rodil v Betlehemu, ima biblične korenine in predstavlja povezavo med Staro in Novo zavezo; to je namreč rojstno mesto kralja Davida. Na ta način pokaže Luka, da je Jezus rojen v veletok judovskega odrešenjskega in mesijanskega pričakovanja. S tem se uresniči napoved preroka Miheja: »Ti pa,  Betlehem Efráta, si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu; njegovi izviri so od nekdaj, iz davnih dni.« (5,1) Podobno velja za rodovnik, ki ga evangelist Matej navaja na začetku svojega evangelija. Ko pri maši poslušamo ta rodovnik, si pogosto mislimo, kaj nam je tega treba, saj večine teh imen sploh ne poznamo in za nas nimajo posebnega pomena. Tudi Matejev cilj je bil pokazati na Jezusove korenine v Davidovem kraljestvu, saj je on tisti, ki bo izpolnil pričakovanja in dopolnil obljube, dane v Stari zavezi.

V središču pripovedi o Jezusovem rojstvu ni vprašanje zgodovinske natančnosti dogodkov, oseb in časa, ampak nekaj veliko večjega in bistvenejšega: srečata se nebo in zemlja, Bog in človek v eni osebi. Kardinal Ravasi zaključi svoj  premislek o tem odlomku tako: »Jezusovo rojstvo ni čustveno nabit božični motiv, ampak veliko razodetje Boga, ki je postal človek in tako brat vsem ljudem. Pri tem ostane Bog in na ta način spreminja našo človečnost; iz dna in od znotraj jo dvigne iz minljive v neminljivo, iz končne v večno.« (Ravasi, 242)

Vsakoletno praznovanje Božiča in Jezusovega rojstva nas želi spomniti, da smo ljudje veliko več kot svet okoli nas. Predvsem smo veliko več kot živalski svet, ki mu na žalost vse bolj odmerjamo mesto, ki pripada samo ljudem. To, da sta v jaslicah osel in vol, je seveda sad ljudske domišljije. V takratni in današnji Palestini lahko vidimo nomade, ki imajo ovce, pse in kvečjemu osle. Verjetno drži, da se je Jezus rodil v neki pastirski votlini, kakršnih je bilo veliko na voljo, za razliko od zidanih hiš in njihovih prebivalcev, ki se niso dali motiti od tujcev. A tudi ta del zgodbe ima verski pomen: tako kot ob Jezusovem rojstvu vsa človeška srca niso bila odprta zanj, tako bo ostalo do konca človeške zgodovine. Rojstvo Božjega Sina v okolju najbolj revnega dela prebivalstva ima pri Luku tudi njemu ljubo sporočilo: Jezus je prišel med uboge in revne, ne med ošabne in bogate.

V celotni pripovedi ima pomembno vlogo Božji odposlanec angel, ki pastirje pomiri in jim razodene Božji načrt: v Davidovem mestu je rojen Odrešenik, ki prinaša mir in Božjo slavo. Bistvo božičnega praznovanja je spoznanje in  sprejetje, da se je po stvarjenju zgodil drugi največji čudež, ki presega sleherno človeško zmožnost. Učlovečil se je Bog, postal eden izmed nas in vstopil v našo zgodovino z edinim razlogom – da bi nam pokazal pot rešitve iz zla in smrti. Da bi nas pripeljal nazaj v stanje, po katerem človeštvo neprestano hrepeni: stanje pred izvirnim grehom, ki je v tem, da človek hoče biti kakor Bog. Iz tega izvira sleherno zlo in tragika človeške zgodovine. Zato z evangelistom Janezom govorimo, da je luč posvetila v temo, da je v začetku bila Beseda; Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Zato je Božič ob zimskem solsticiju, ko je noč najdaljša in dan najkrajši.