[Duhovna misel] Brez tradicionalne družine nas čaka civilizacijski mrk

Duhovna misel za nedeljo svete družine: Mt 2,13–15. 19–23

Izpostavljena je begunska izkušnja svete družine, ki poudarja odgovorno očetovo vlogo in pomen zaščite družine. Današnji demografski zlom in upad rodnosti izvirata iz dolgotrajnega delovanja protidružinskih ideologij, ki spodkopavajo tradicionalno pojmovanje družine. Krščanski pogled na družino, utemeljen v stvarjenju in pokorščini Resnici, je popolnoma drugačen, kot ga propagira kulturni marksizem in sodobne emancipacijske ideje. Družba, ki ni odprta za otroke in starejše, se oddaljuje od Božje zamisli narave in drvi v razkroj ter izgubo smisla. Tradicionalna, naravna družina je temelj civilizacije, brez nje sledi civilizacijski mrk.

Sveta družina je izkusila begunstvo, pri čemer je bila izjemno pomembna vloga očeta Jožefa. Ta je pravočasno umaknil svojo družino z območja, v katerem je zaradi Herodovega ukaza o usmrtitvi vseh moških prvorojencev postalo smrtno nevarno: med njimi bi lahko ubili tudi Jezusa. O podrobnostih te begunske izkušnje nam Sveto pismo ne pove nič. Gotovo pa je, da je Jožef kot oče in mož zaščitil svojo družino, ker je bil pozoren na znamenja, ki mu jih je posredoval Bog po angelu. Bi lahko dejali po znamenjih časa? Druga gotovost, ki izhaja iz tega poročila, je dejstvo, da sveta družina migrira zato, da bi rešila življenje, tako otrokovo kot najverjetneje tudi svoje. Ne gre za gospodarski ali kakršen koli drug razlog, zaradi katerega je Jezusova družina postala begunska družina. Ob današnjem evangeliju bi lahko razmišljali o migracijah in begunstvu, pomembnih aktualnih političnih temah. A ker je nedelja svete družine, se zdi pravilnejši razmislek o družini kot taki – morda politično še aktualnejši kot vprašanje migracij.    

Takoj po referendumu o asistiranem samomoru smo lahko opazili, da so se osrednji slovenski mediji začeli ukvarjati s paliativo ter z demografijo oziroma rodnostjo. V minulem letu smo namreč dosegli statistično dno v zadnjih sto letih glede števila novorojenih otrok. Razlog za to je preprost: od sedemdesetih let prejšnjega stoletja prevladuje v zahodnem svetu protidružinska ideologija, ki izhaja iz marksističnih idej italijanskega teoretika Gramscija. Njegova ključna zamisel je bila, da je treba spremeniti celotno kulturo zahodnega človeka, da bi sprejel komunistično obliko družbe brez revolucije in vojne. Zunanja znamenja te ideologije so: kritika vseh tradicionalnih, hierarhično urejenih družbenih oblik; trditev, da lahko posameznik sam izbere obliko družine ali partnerskega odnosa in sam določa svojo spolno identiteto; prizadevanje za enakopraven status vseh oblik skupnosti, vključno z istospolnimi; dajanje prednosti emancipaciji pred patriarhalnimi odnosi in razglašanje tradicionalnega za starokopitno, moderno pa za napredno in osvobajajoče.

Ker je krščanski pogled na družino v bistvenih elementih drugačen, je krščanstvo glavna ovira za uveljavitev tako imenovanega kulturnega marksizma. Tega pri nas širijo številne nevladne organizacije, politično pa ga najdosledneje uresničuje levica s svojo ideološko prevlado; sledita ji Svoboda in SD. Krščanski pogled na družino izhaja iz stvarjenja. Bog Stvarnik, ki je en sam, ni ustvaril dvojnosti in mnoštva zato, da bi se spopadala, ampak da bi iskala soglasje, sožitje in harmonijo.

Da se je vsemogočni Bog podvrgel človeški naravi in se rodil kot eden izmed nas v osebi Jezusa Kristusa, je temelj vsakega resničnega miru. Dokler mir razumemo kot dogovor mogočnih tega sveta, ga ne bomo dosegli; pot do miru je služenje najmanjšim in nemočnim. Bog je v Jezusu sam postal pokoren svojim staršem, pravi evangelist Luka. Če je Božji Sin pokoren in ponižen, je s tem postavljeno na glavo vse, kar se na svetu razume kot močno, oblastno in popolnoma svobodno. Kakšna je družba, ki ni več odprta za otroke in starejše? Kam pelje takšna družba?

Najprej je to popolna oddaljenost od Boga Stvarnika. Najbolj značilni lastnosti otroka – čudenje in zaupljiva odvisnost – sta povsem prezrti. Da sta v Božjih očeh bolj cenjeni pokorščina in podrejenost kakor samouresničenje in emancipacija, je za sodobni svet nekaj nezaslišanega. Zagovarjati nekaj tako nasprotnega sodobni miselnosti ni le politično nekorektno, ampak se zdi naravnost nespametno. V pedagoških pristopih se to kaže v tem, da je otrok povzdignjen v malo božanstvo s pravicami in brez dolžnosti – Bog ne daj, da bi bil poslušen ali pokoren kakršni koli avtoriteti.

Biblična pokorščina seveda ni slepa podložnost vsaki avtoriteti, ampak pokorščina Resnici. To, da se je Jezus podredil svojim staršem, ne pomeni, da je učlovečenje podrlo naravni red, ampak da se mu je Bog podvrgel, da bi ga od znotraj ozdravil. Božje kraljestvo pomeni vrnitev k prvotni Božji zamisli sveta in človeka. Vse, kar s pomočjo modernih idej kulturnega marksizma in napačno razumljene emancipacije razdvaja, ruši ali širi sovraštvo, vodi v propad civilizacije. Kdor ne razume, da brez otrok ni prihodnosti in da je tradicionalna družina z materjo, očetom in otroki edino jamstvo tudi za najstarejše, je slep in gluh za angelska sporočila oziroma znamenja časa. Posledice takšnega mišljenja so že vidne – in bodo vedno hujše.

Tako imenovana tradicionalna družina je v resnici naravna družina; kdor deluje proti naravi, si žaga vejo, na kateri sedi. Brez tradicionalne družine nas čaka civilizacijski mrk.