Dr. Renato Podbersič: "Kljub pretiravanju in protislovenskim čustvom je treba priznati žrtve, ki se jih Italijani spominjajo na Bazovici"

Narodni dom v Trstu v plamenih.
Pred ponedeljkovo vrnitvijo Narodnega doma v Trstu Slovencem ter poklonom slovenskega predsednika Boruta Pahorja in italijanskega predsednika Sergia Mattarelle žrtvam fašističnega in komunističnega nasilja v Bazovici je bilo v zadnjih dneh izrečenih že veliko besed o zgodovinskosti dogodka.

Pri Domovini smo za komentar dogodka prosili zgodovinarja dr. Renata Podbersiča, sodelavca Študijskega centra za narodno spravo. Dr. Podbersič je dober poznavalec problematike tako zaradi svojega poklicnega udejstvovanja kot tudi zaradi življenjske izkušnje njegove rodne Goriške.

"Kot Primorec seveda podpiram vsako spravno srečanje, ki je iskreno!" je bil uvodoma jasen dr. Podbersič.

Po Podbersičevih besedah je Bazovica za Slovence osrednji kraj spominjanja na legitimni odpor proti fašističnemu totalitarizmu: "Za Slovence, posebej na Primorskem, predstavlja fašizem predvsem spomin na neizmerno narodovo trpljenje."

Po drugi strani pa so si Italijani za svoj kraj komemoriranja žrtev t. i. fojb ob koncu druge svetovne vojne izbrali "šoht", opuščen rudniški jašek na Bazovici. "Ne glede na vsebinsko pravilnost njihove izbire, pogosto prežete z načrtnim pretiravanjem in nacionalističnimi ter protislovenskimi čustvi, je treba priznati tudi te žrtve," meni dr. Podbersič.

Zakaj je Bazovica tudi spominski kraj za Italijane?


Izbira Bazovice za italijanski kraj spomina je občutljivo vprašanje zaradi dveh vidikov. Najprej zato, ker ima zaradi bazoviških žrtev, tigrovcev Bidovca, Marušiča, Valentinčiča in Miloša, ki jih je fašistična oblast ustrelila leta 1930, za Slovence velik simbolni pomen.

Potem pa tudi zato, ker je glede žrtev v bazoviškem jašku še precej nejasnosti. Predvsem naj ne bi šlo za žrtve italijanske narodnosti (ali pa naj bi bile te v znatni manjšini). To s pridom izkoriščajo skrajneži v obeh narodnih skupnostih - italijanski za pripisovanje genocidnosti Slovencem, slovenski pa za očitke, da Italijani potvarjajo in mitizirajo zgodovino.

A vendarle Bazovica kot spominski kraj za Italijane presega zgolj vprašanje, koliko je žrtev v bazoviškem jašku, katere narodnosti so bili in kateri motivi so vodili njihove morilce. Simbolizira vse, kar se je dogajalo z žrtvami povojnih pobojev, ki so jih zakrivili partizani oziroma komunisti ob koncu 2. svetovne vojne na širšem področju.

Da se je Bazovica razvila v kraj italijanskega simbolnega spomina, je predvsem posledica dejstva, je leži na italijanskem ozemlju (za razliko od morišč, ki so ostala za italijansko-jugoslovansko mejo, denimo jama pri Socerbu ali fojbe na Trnovsko-Banjški planoti) in pa lahke dostopnosti iz Trsta.

Bazovica kot kraj spominjanja žrtev povojnih pobojev na širšem področju torej ni sporna, sporno pa je, da se vedno znova izrablja za podpihovanje nacionalne nestrpnosti, na kar opozarja tudi dr. Podbersič: "Žal nas izkušnje učijo, da italijansko videnje preteklosti ob meji še vedno prevečkrat izpostavlja revanšistični prizvok ter kaže na t. i. 'slovansko surovost' pri ravnanju z Italijani med drugo svetovno vojno in ob njenem koncu."

Foto: Tino Mamić (tinomamic.eu)

Nasilje nad Slovenci se je začelo že pred nastopom fašizma


Ob povečanem zanimanju javnosti za ta del slovenske narodne zgodovine, ki ga je spodbudilo napovedano skupno dejanje slovenskega in italijanskega predsednika, dr. Podbersič še opozarja, da "skoraj vedno, žal tudi v osrednji Sloveniji, ostaja prezrto dejstvo, da se italijansko nasilje nad Slovenci ni začelo z nastopom fašizma in niti s požigom Narodnega doma v Trstu."

Poudarja, da premalo vemo o prvem genocidu nad Slovenci, ki so ga italijanski vojaki izvedli že ob prvem vkorakanju v naše kraje maja 1915. Gre za okrog trideset domačinov iz Posočja, ki so jih obtožili izdaje ali vohunstva in jih po hitrem postopku ustrelili.

Nato spominja na nedolžne prebivalce podkrnskih vasi, ki so bili poleti 1915 podvrženi desetkanju in so jih Italijani, z blagoslovom oblasti seveda, šest tudi resnično ustrelili - za zgled.

Tako je bilo prvi svetovni vojni, v začetku novembra 1918, ko je italijanska vojska "zmagoslavno" vkorakala na Primorsko, je bilo seme medsebojnega nezaupanja že posejano.

Uvod v divjanje fašistov nad Slovenci pa je bil seveda požig tržaškaga Narodnega doma leta 1920.  Ob letošnji 100. obletnici velja spomniti, kar so poudarili že mnogi v preteklih dneh, da se je to zgodilo dobri dve leti pred uradnim fašističnim prevzemom oblasti v Italiji!

Genocid Slovencev nad Italijani?


"Če na povojne umore na zahodnem slovenskem robu gledamo s primorskega zornega kota, potem ugotovimo, da niso bile rezultat zahtev in pričakovanj širših ljudskih množic. Med Primorci preprosto ni bilo odobravanja za takšno početje," pa odgovarja dr. Renarto Podbersič na interpretacije, da je pri povojnih pobojih šlo za poboje Italijanov na nacionalni bazi.

Vendarle tudi opozarja, da se je po dolgoletnem fašističnem zatiranju v ljudeh upravičeno nabral gnev in želja po poravnavi nekaterih računov: "Primorci nis(m)o pozabili kratenja osnovnih narodnih pravic, nasilne italijanizacije, pretepanj in prisilnega pitja ricinusa, a tudi drobnih šikaniranj samo zaradi izražanja slovenske narodne zavesti. Vendar je večinoma prevladal razum, zato so podla podtikanja o načrtnem genocidu nad Italijani."

A v tistem času prisilnega prevzema oblasti s strani komunistov in medsebojnih obračunavanj so prišče na dan tudi najnizkotnejše poteze posameznikov in ni dvoma, da so za tuje grehe z življenjem plačali tudi nedolžni.

Pisana narodnostna sestava tako med žrtvami kot med morilci


Da teza o načrtnem genocidu Italijanov nad Slovenci po drugi svetovni vojni ne drži, dokazuje tudi pogled v nacionalno sestavo žrtev.

Zgodovinarji so si danes bolj ali manj enotni, da so umori v maju in juniju 1945 v Julijski krajini oziroma na Primorskem terjali okrog 1.600 življenj (od tega več kot 900 na Goriškem in več kot 600 na Tržaškem). Dobro polovico žrtev so predstavljali Italijani, med njimi veliko priseljencev iz časa fašizma.

Poleg Italijanov, Furlanov ter zajetih nemških vojakov najdemo v fojbah pobiti Italijani in Furlani ter zajeti nemški vojaki, ampak najdemo med njimi tudi žrtve slovenskega, hrvaškega in še kakšnega rodu, ki jih je nova jugoslovanska revolucionarna oblast imela za svoje dejanske ali namišljene idejne oz. razredne nasprotnike. Dr. Podbersič še opozarja, da narodnostno pisano sestavo najdemo tudi na strani morilcev.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike