Dr. Denis Čaleta: "Slovenija mora narediti vse, da ne postane žep, kjer bi se zbirali ali obtičali migranti"

vir: ds-rs.si
S priznanim varnostnim strokovnjakom dr. Denisom Čaleto smo se pogovarjali o aktualnih varnostnih vprašanjih, ki krojijo življenje tudi Sloveniji.

V prvem delu intervjuja nam je izčrpno predstavil mednarodne razmere, ki botrujejo migrantskim valom. V drugem delu pa razloži, kaj se je Evropa naučila iz svojih preteklih napak, kaj mora storiti Slovenija, da ne postane migrantski žep ter kakšne so sistemske rešitve za boj proti koronavirusu.

EU je s von der Leyenovo kot predsednico Komisije popolnoma spremenila odnos do masovnega in ilegalnega priseljevanja. To je bil kar manjši politični šok, hkrati pa takšno spremembo velik del družbe pozdravlja. Posledica česa je po vaše takšna sprememba stališč? Je EU kot institucija ocenila, da tovrstno priseljevanje nima pozitivnega učinka, ali gre morda za postopno "orbanizacijo" Evrope, saj madžarski pristop prevzema vse več držav?

Situacija je kompleksna in tukaj ni enoznačnega odgovora, zakaj trenutno EU stopa v tej smeri. Ocenil bi, da je to po eni strani del izkušenj, ki smo jim bili priča v letih 2015/16. Evropa je morala sprejeti nekatere drugačne ukrepe za obvladovanje teh tveganj.

Pomembno dejstvo, ki ga moramo upoštevati je tudi, da se Evropa trenutno nahaja v krizi, povezani tako s koronavirusom kot tudi z drugimi varnostnimi in gospodarskimi izzivi. Evropa si novega migracijskega vala v obliki, kot smo ji bili priča, absolutno ne more več privoščiti.

Izredno pomemben pa je tukaj tudi dejavnik samih držav, kjer je ne samo javnost, pač pa tudi politika ugotovila, da je pristop, ki ga je ubrala predvsem Nemčija leta 2015/16, absolutno napačen, nepremišljen, in je prinesel mnogo več problemov kot pa pozitivnih rešitev.

Zato je pozitivno, da so se vse evropske institucije odzvale vsaj navzven enotno, zelo jasno podprle Grčijo pri obrambi zunanjih evropskih mej, zagotovile finančno, in upajmo, tudi drugo pomoč, če jo bo Grčija potrebovala. To je eden od ključnih ukrepov za omilitev migracijskega vala. V popolnosti ga bo tako ali tako težko preprečiti.

Govori se, da naj bi EU in Turčija sklenili nov dogovor o migrantih, ali pa naj bi obnovili tistega iz leta 2016. Kakšna bi bila optimalna politika EU do masovnih migracij in od česa je odvisna njena implementacija? Ali v bližnji prihodnosti obstaja politična možnost, da EU in Turčija takšen optimum dosežeta?

Potrebno je poudariti, da je Evropa žrtev svojega geostrateškega položaja. To pomeni, da je večina njenih zunanjih mej prežeta z izpostavljenimi kriznimi žarišči. Zaradi navedenega je Evropa v težkem položaju.

Na drugi strani pa Evropa ni v celoti izpolnila obljub, ki jih je dala Turčiji na področju financiranja in prerazporeditve bremen na področju migracij. Zato Erdogan po eni strani deloma upravičeno zahteva finančna sredstva, ki so bila tedaj obljubljena, da je Turčija omejila prihod migracijskega vala proti Evropi.

Turčija gosti malo manj kot štiri milijone migrantov, kar je veliko število. Je pa res, da ima Evropa pred sabo pogajalca (Erdogana), ki bo zaradi svojih lastnih političnih interesov poskušal pritiskati na Evropo vedno, ko bo ocenil, da je za to potreben trenutek.

Ti pritiski bodo potekali v smeri pridobivanja finančnih koncesij ali pa politične podore, ki jo bo potreboval za izvajanje svoje politike v vplivnem območju, ki ga, roko na srce, v zadnjem obdobju vedno bolj širi. To kaže tudi Turška prisotnost v Libiji.

Slovenija je del Balkanske poti, po kateri migranti prehajajo v Italijo in Avstrijo. Pred nedavnim so migranti na tej poti živeli v obupnih razmerah, zatekali so se tudi v kriminal, prisotne so bile bolezni. Vse to je sprožilo odpor pri lokalnem prebivalstvu. Kakšne so danes razmere na Balkanski poti in kako si pristojni prizadevajo za ureditev problematike?

Vsaka migrsntska pot, ne glede na to, ali je to Balkanska ali katera druga, ima izredno slabe razmere (higienske in vse druge) za migrante, kar na eni strani povzroča tudi to, da migranti postajajo del tveganja, sploh za prenos virusov in okužb.

Na drugi strani pa smo priča situacijam, ko migranti za zagotavljanje osnovnega preživetja izvajajo kazniva dejanja. Tudi ta dejstva povzročajo vedno močnejši odpor v domicilnih okoljih pred pojavi migracijskih tokov.

Da si ne bomo zatiskali oči, temu smo priča tudi v Sloveniji. Tudi v Sloveniji se že dogajajo določena kazniva dejanja, ki so v večini povezana z vlomi, krajami in poškodovanji tuje lastnine. Zaradi tega je tudi v slovenski javnosti zaznati vedno večji odpor nad migracijskimi tokovi, ki pljuskajo v Evropo.

Kaj narediti? Tukaj ni čarobne formule, ki bi lahko v celoti rešila ta problem. Potrebno se je zavedati, da imajo tudi same države na Balkanski poti, kamor pljuskajo migracijski tokovi, velike gospodarske težave. Tudi vse finančne obljube Evrope, ki so bile dane - da bodo pomagali pri postavitvi migracijskih centrov - niso bile izpolnjene. Enostavno te države večinoma ostajajo same. Vse to v kombinaciji pa pomeni, da se bo stanje na tem področju še bolj zaostrovalo.

V tem smislu torej zelo težko računamo na svetlejšo prihodnost?

Ne bodimo popolni pesimisti, potrebno pa se je zavedati, da je situacija resna, in da je potrebno nacionalni varnosti in varnosti lastnih državljanov namenjati vedno več pozornosti. Verjetno lahko ta problem učinkovitejše rešimo, če bo Evropa tukaj nastopala kot bolj usklajena celota. Pomembno bo poiskati mehanizme, ki bodo omogočali, da bodo bremena, ki jih nosijo zunanje Schengenske države, prevzele tudi države znotraj Unije.

Kakšne pa so statistike; kolikšen delež ilegalnih prehodov naši varnostni organi prestrežejo, koliko prestreženih oseb vrnejo in koliko jih pri nas zaprosi za azil?

S tem vprašanjem odpirava kar nekaj pomembnih tem. Prva je, da naše statistike zaznajo samo del tega problema. Mislim, da se vsi zavedamo, da statistika zazna samo odkriti del poskusov nedovoljenega prečkanja meje, ostane pa večna dilema koliko je realno prehodov, ki jih ne

uspemo zaznati in preprečiti. Zato ni ustrezno, da vse ukrepe in odločitve temeljimo samo na teh javnih statistikah, temveč je potrebno ukrepe temeljiti tudi na podatkih na celotni migracijski poti in seveda realnih predvidevanjih o razvoju dogodkov. Netočne statistike nas lahko zavedejo.

Drugo pomembno dejstvo je, da se še vedno nahajamo v zimskih mesecih, in je zato število migrantov manjše. Če pa pogledamo številno primerjavo zaznanih poskusov prehodov med lanskim in letošnjim januarjem, so tukaj določena povečanja. Slovenska policija je ocenila, da je skoraj 85 % več migracij. V lanskem letu smo poletnih mesecih doživeli skoraj 2.500 migrantov na mesečni ravni.

Če se bo situacija še zaostrovala in ob dejstvu, da v BiH čaka kar nekaj migrantov na vstop v EU, lahko z gotovostjo rečemo, da se bosta pritisk in število večala.

Drugi del vašega vprašanja: koliko migrantov v bistvu zaprosi za azil in koliko jih dejansko tukaj ostane pa je tisti pomemben del problema. Problem je, da te mehanizme migranti s pridom izkoriščajo za vstop v EU. Pri nas zaprosijo za azil in potem ob prvi priložnosti zapustijo Slovenijo in gredo naprej proti ciljnim državam.

Po javno dostopnih številkah je bilo na območju EU v letu 2019 skoraj 700.000 prosilcev za azil, od tega v Sloveniji 1821. V letošnjem letu jih je bilo samo januarja 240 in februarja 154. Se pravi, da določen del teh migracij posega po mehanizmih, ki jih omogoča mednarodno pravo. Je pa pomembno dejstvo, da bo enostavno potrebno to zakonodajo ustrezno urediti. To ni samo problem Slovenije temveč širše evropske ravni.

Tukaj smo priča glavnim zlorabam mehanizmov azilne zakonodaje za to, da potem migranti prehajajo v ciljne države. Pogrešamo pa tudi bolj rigorozno preverjanje pogojev za pridobitev azila.

Vemo, da je Slovenija kljub velikanskim naporom varnostnega sektorja prešibka, da bi z obstoječimi kapacitetami (policija) ohranjala varnost ob morebitnem večjem dotoku migrantov. Kakšni bi bili nujni ukrepi Slovenije (nove vlade) za povečanje varnosti? Je politično izvedljivo, da bi se vojska s pooblastili približala policiji, kot recimo Avstrija, ki svoje meje varuje tudi z vojsko?

Tukaj spet odkrivamo večplasten problem. Nova vlada je prišla v izjemno zahtevnih razmerah. To pomeni, da je pred njo tako nevarnost migracijskega vala, smo tudi vrh aktivnosti preprečevanja in obvladovanja koronavirusa. Nikakor ne smemo pozabiti tudi predsedovanju Svetu EU, ki je pred nami, in vseh ostalih izzivih.

Eden izmed bistvenih problemov je to, da nacionalno varnostni organi zaradi različnih razlogov nimajo dovolj kapacitet. Bistvena stvar, ki se je potrebno zavedati, je, da Policija ob večjem migracijskem valu sama ne bo mogla zaustaviti tega pritiska in ob tem zagotoviti varnosti tudi v drugih delih Slovenije. Zaradi tega bo nujno potrebno poseči po vseh resursih, ki jih Republika Slovenija ima na področju nacionalno-varnostnega sistema.

Po nekaterih ukrepih je država že posegla. To pomeni, da je pripadnike Slovenske vojske napotila kot pomoč Policiji pri varovanju državne meje. Če bi se razmere stopnjevale, lahko Državni zbor sproži člen, kjer pripadniki SV dobijo dodatna pooblastila.

Seveda so to omejena pooblastila, namenjena samo nadzoru državne meje, s katerimi bi lahko naloge opravljali samostojno in bolj učinkovito. Že sami ste izpostavili primer Avstrije. Če se bodo razmere pri nas še slabšale bo potrebno aktivneje razmišljati tudi k večjemu angažiranju drugih struktur v nadzor meje, v končni posledici tudi nabornikov.

Imajo pa vsi ključni nacionalno-varnostni organi izredno velike kadrovske probleme, zato je predlog, ki smo ga v Inštitutu za korporativne varnostne študije že večkrat javno posredovali, da lahko računamo tudi na zasebne varnostne službe, ki imajo v Sloveniji več kot 5.000 pripadnikov.

V določenih segmentih bi lahko te službe pomagale pri obvladovanju razmer, na primer z aktivnejšem angažiranjem na področju varovanja zbirnih migracijskih centrov, ključnih državnih in kritično infrastrukturnih objektov, ter bi s tem razbremenili policijo in druge organe, da bi lahko učinkovito delovali na meji.

Tukaj ne smemo pozabiti tudi občinskih redarstev, ki se sploh v velikih mestih, počasi, vendar z gotovostjo transformirajo v mestne policije. Le te bodo lahko razbremenile Policijo pri izvajanju rednih nalog.

Avstrija, Italija in Madžarska so napovedale popolno zaprtje svojih meja, in mnogi namigujejo, da bi v tem primeru Slovenija postala migrantski žep. Je to realno? Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da se to ne zgodi; morda bi tudi samo zaprli svojo južno mejo?

V velikih krizah, med katere sodi tudi ponovitev migracijskega vala, bi seveda vsaka država prvenstveno reševala sebe. Problem Slovenije je, da je njena geografska lega oziroma geostrateška pozicija izredno neugodna. To pomeni, da je dostopnost terena taka, da je težko v popolnosti zapreti mejo. Avstrija si to lažje privošči, saj ima le nekaj prehodov, ostalo pa je geografsko dokaj zaprto ali pa težje prehodno območje.

Slovenija mora narediti vse, da ne postane žep, kjer bi se zbirali ali obtičali migranti. Zato mora na eni strani ustrezno varovati schengensko mejo, na drugi strani pa se resno in strateško odločati, ali je prenos schengenske meje na meje Republike Hrvaške v njenem strateškem interesu. Ključno bo tudi sodelovanje v vseh političnih procesih znotraj EU, da se prepreči kakršnekoli samostojne odločitve posameznih držav, da bi zaprle mejo in Slovenijo odrezale ter jo prisilile v situacijo, da postane migrantski žep. To bi bila absolutno katastrofa.

V vsakem primeru je potrebno mednarodno sodelovanje. Bi bila možna prerazporeditev recimo avstrijskih vatnostnih sil na slovensko južno mejo kot zunanjo mejo schengena?

Kot strokovnjak absolutno podpiram takšne pristope, predvsem zato, ker na eni strani bi zagotovili večjo učinkovitost pri nadzoru, na drugi strani pa bi tudi za javnost vpletenih držav, nenazadnje tudi za javnost EU, dali nek signal, da se skuša zavarovat zunanje meje EU.

Trenutno je zelo na udaru koronavirus. Obstaja kakšna evropska strategija ali mehanizmi za boj proti koronavirusu kot varnostni grožnji oziroma načrti na ravni zaščite in reševanja za obvladovanje izrednih razmer? Kakšna je situacija v Sloveniji?

Pristopi k preprečevanju virusa trenutno prvenstveno temeljijo na nacionalnih okvirjih. EU trenutno poskuša na strateškem nivoju izvajati neke vrste krizno koordinacijo, vendar tukaj ni ravno uspešna. Trenutno smo priča situaciji, da posamezne države z uvedbo ukrepov poskušajo zaustaviti ali pa vsaj omejiti širjenje COVID-19.

Je pa res, da so si države v svojih kapacitetah izredno različne. So zelo različno usposobljene in pripravljene. Na drugi strani smo pa deležni situacije, da se šele sedaj, čeprav je virus že kar nekaj časa na pohodu, tudi državljani v državah po Evropi zavedajo resnosti situacije.

Priča smo bili situacijam, ko so bili vzpostavljeni procesi in karantene, pa so jih prebivalci zavestno kršili. Tukaj morajo biti ukrepi striktni, tudi za ceno kaznovanja tistih, ki ne upoštevajo predvidenih ukrepov, saj v nasprotnem primeru ne more biti ustreznih učinkov na izboljšanje situacije.

Slišali smo, da je francoski predsednik Macron kritiziral odločitev Slovenije in Avstrije, da omejita pretok čez mejo z Italijo, in da bi ti ukrepi morali biti sprejeti na evropski ravni v smislu solidarnosti. Vendar je potrebno tukaj enostavno poudariti, da se z zdravjem državljanov ne gre igrati. Vsaka oblast je dolžna v sorazmernosti izvesti vse potrebne ukrepe, da zagotovi varnost lastnih državljanov.

Bi SV in Policija v primeru večjega razmaha koronavirusa dobili drugačne naloge in pooblastila in kakšna bi te bile?

Organi nacionalne varnosti bodo morali nujno zagotavljati podporo uveljavljanju vseh ukrepov, ki jih bodo izvajale ustrezne institucije na podlagi odločitve Vlade Republike Slovenije. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da so ravno pripadniki teh institucij, poleg zdravstvenih delavcev, tudi najbolj na udaru možnim okužbam z COVID-19.

Zato bo potrebno poskrbeti za njihovo varnost pri dostopnosti zaščitne opreme. Trenutno je v medijih polno situacij, ko temu ravno ne moremo v celoti pritrditi. Menim, da obstoječa zakonodaja omogoča dovolj pooblastil, ki jih imajo Policija in drugi organi za zagotavljanje uveljavljanja ukrepov za preprečevanje širjenja virusa. Problem se vedno pojavi v striktnosti izvajanja predpisanega. Tukaj pa so še možnosti za izboljšave.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike