Dr. Anže Logar in dr. Matej Avbelj, Demokrati Anžeta Logarja: Smo korak pred tem, da ljudje obupajo

Intervju: dr. Anže Logar in dr. Matej Avbelj, Demokrati Anžeta Logarja

V tem trenutku je ključna razbremenitev plač, da ljudje lahko zadihajo, sta v pogovoru poudarila dr. Anže Logar in dr. Matej Avbelj. Strinjata se, da se storitve javne uprave niso izboljšale tako, kot so se povišali stroški zanje. »To je razsipno trošenje davkoplačevalskega denarja,« Logar med drugim komentira trenutni sistem dolgotrajne oskrbe, pri katerem po njegovem mnenju ni jasno, »kdo pije in kdo plača«. Sogovornika sta v pogovoru dejala, da je slovenska politika zašla v ekstreme, zato Demokrati nagovarjajo zmerne volivce.

Z nami sta dr. Anže Logar, predsednik stranke Demokrati Anžeta Logarja, in dr. Matej Avbelj, profesor evropskega prava na Novi univerzi. Dr. Logar, koga nagovarja vaša stranka?

Anže Logar: Slovenska politika je v zadnjih petnajstih letih preveč zašla v ekstreme. Tako ima zmeren zdravorazumski volivec samo dve možnosti: ali se podredi enemu od ekstremov ali pa ostane doma. Mislim, da je prav ta velik del volilnega telesa, ki ostaja doma, hkrati tisti del družbe, ki ustvarja naše skupne dobrine v tej državi. Mi naslavljamo predvsem te volivke in volivce – da se da nekaj spremeniti. Zato na volitve odhajamo s sloganom, da obstaja izbira.

Če boste imeli možnost postati predsednik vlade, kaj boste spremenili v prvem tednu?

Anže Logar: V prvem tednu bi šli v hitro davčno reformo, v razbremenitev dela. Po izračunih bi ta razbremenitev v povprečju prinesla okoli 90 evrov več mesečno.

Pomembno je tudi, da uredimo davčno okolje za posameznike z višjo dodano vrednostjo – tako imenovano razvojno kapico na 2,5-kratniku povprečne plače. To je nujno, če želimo, da podjetja z visoko dodano vrednostjo ostanejo v Sloveniji in se ne selijo na primer na Hrvaško. Okoli razvojne kapice je po mojem preveč nepotrebne demagogije in politiziranja, zato je treba to uvesti takoj na začetku, da lahko potem delamo druge reforme.

Veliko poslušamo o razbremenitvi dela. Na kakšen način? Nekje bo namreč treba vzeti.

Matej Avbelj: V državi je treba delati na eni strani na zniževanju davkov, na drugi strani pa izjemno paziti na obseg javne porabe, za katero vemo, da se je v tem mandatu izjemno povečala.

Anže Logar: Javna poraba se je povečala za 4,5 milijarde evrov.

Matej Avbelj: Storitve, ki jih dobimo državljani, tako storitve javne uprave kot storitve pravosodja, pa niso sorazmerno zrasle v svoji kakovosti in učinkovitosti, kot so se povečali stroški zanje.

Anže Logar: Aktualna vlada je povečala davčni primež – naše denarnice je obremenila za približno milijardo in pol. Ali se kdo od nas vpraša, ali imamo kaj boljše zdravstvene storitve? Imamo boljšo varnost? Imata vojska in policija boljše možnosti za zagotavljanje naše varnosti? Je birokracije kaj manj?

Strošek je milijardo in pol višji, kakovostne razlike pa v tem pogledu ni. Zato je naša temeljna zaveza, da je treba to davčno breme začeti sproščati. V prvem tednu bi paket razbremenitev tehtal približno 700 milijonov evrov.

V državi je treba delati na zniževanju davkov ter izjemno paziti na obseg javne porabe.

Na račun česa?

Anže Logar: Po ocenah tistih, ki spremljajo proračun – tudi dr. Janez Šušteršič je naredil poseben Excel model proračuna – je približno deset odstotkov vsebin takih, ki morda niso najbolj racionalne.

Prvi korak je oblikovanje vitke države; ne troši se zato, ker je to postavka v proračunu, ampak samo, če ima program dodano vrednost. Imamo štiri kriterije za proračunsko načrtovanje. Gre za t. i. proračunsko planiranje na ničelni osnovi. To pomeni, da se nov projekt lahko oblikuje samo, če se prejšnje neuspešne projekte ukini. Skratka: nova dodajanja, dodatni izdatki ne pridejo v poštev.

V okviru tega prehajamo na nov model fiskalnega načrtovanja po zgledu Nizozemske in skandinavskih držav, kjer se proračunsko načrtuje na osnovi štiriletnega plana. Na začetku mandata nastane glavni dokument, štiriletni proračun, ki zajame predvideno gospodarsko rast in rast proračunskih postavk glede na to rast. Prioritetna področja – zdravstvo, varnost, izobraževanje, šolstvo, razvoj – rastejo enako kot gospodarstvo in inflacija. Manj prioritetne postavke pa še vedno rastejo, vendar z nižjim faktorjem, recimo 0,75 ali 0,5. To pomeni, da vsak še vedno dobi več, a v štirih letih zgradimo sistem, ki je finančno in fiskalno vzdržen.

Gre za ZUJF, »razpotegnjen« na štiriletno obdobje, ki nikogar ne prizadene, hkrati pa na ta način oblikuješ vzdržno javnofinančno stanje.

Dr. Avbelj, bi podprli idejo, da bi za izvolitev ustavnega sodnika morala veljati dvotretjinska večina?

Matej Avbelj: Da, to je naš predlog. Razlog je preprost: zagotoviti svetovnonazorsko uravnoteženost, pluralnost in s tem višjo kakovost ustavnih sodnikov. Če se zgodi, kot se je zgodilo v mandatu te koalicije, da so imeli priložnost izvoliti šest novih ustavnih sodnikov, torej dve tretjini sodišča, in če se bo zgodilo, da bodo izvolili izključno takšne, za katere oni sami ocenjujejo, da jim bodo politično lojalni, je to izjemno slabo za delovanje slovenske ustavne demokracije.

Namen ustavnega sodišča namreč ni, da ščiti neko parlamentarno večino ali interese katerekoli večine, leve ali desne, ampak to, da je neodvisno telo vrhunskih pravnih strokovnjakov, ki na učinkovit in hiter način skrbi za uresničevanje vrednot ustavne demokracije. Bolj kot se kadruje po načelu svetovnonazorske – če že ne politične – lojalnosti, bolj upada meritokracija. In bolj kot upada meritokracija, slabše institucija deluje in izgublja ugled v očeh državljank in državljanov, kar je izjemno slabo za delovanje pravne države.

Gospod Logar, bi šli na prireditev v Dražgoše, kjer bi mahali z jugoslovanskimi zastavami?

Anže Logar: Ne, ne bi mahal z jugoslovanskimi zastavami, jaz sem ponosen Slovenec. Zame je osamosvojitev Slovenije prelomni trenutek, zaradi katerega sem »dihal« in se na koncu koncev tudi odločil, da grem v politiko. Sploh se ne zavedamo, kakšno srečo imamo, da živimo v obdobju, ko smo opazovali dve državi: umiranje nedelujoče države z avtoritarnim, nedemokratičnim režimom in rojevanje demokratične države.

Imamo pa tudi posebno odgovornost; rojevanje nove demokratične države nas je navdihnilo z optimizmom, potem pa smo videli, da pot ni bila takšna, kot smo si predstavljali, in da je zašla v slepo ulico. Zdaj smo v tej slepi ulici in korak pred tem, da ljudje obupajo.

Zato so te volitve tako pomembne – da ljudem damo perspektivo; da se nehamo ukvarjati s preteklostjo, jo pripoznamo, a hkrati pokažemo pot do uspešne države in države izjemnih potencialov.

Namen ustavnega sodišča je, da je neodvisno telo vrhunskih pravnih strokovnjakov, ki skrbi za uresničevanje vrednot ustavne demokracije.

Kaj obetate mladim?

Anže Logar: Imamo več programskih izhodišč za mlade. Politike so horizontalno povezane. Politika za mlade je povezana s šolstvom, visokim šolstvom, družinsko politiko, davčno politiko, ugodnim gospodarskim okoljem. Vse to oblikuje paket. Govorili smo že o s. p.-ju za študente brez izgube pravic, ki pripadajo študentu.

Pri stanovanjih pa problem naslavljamo na več načinov. Samo v Ljubljani na primer primanjkuje približno tisoč postelj za študente. To se nadomešča z najemanjem stanovanj, kjer cena najemnin vedno bolj narašča. Primarna naloga je zagotoviti dovolj študentskih sob; s tem se sprosti trg nepremičnin, kar zavre rast najemnin.

Tema, ki je ta vlada ni mogla »ugrizniti«, je nepremičninski davek. Kako bo s tem?

Anže Logar: Nepremičninski davek je davek prerazporejanja davčnega bremena. V neki fazi v prihodnosti zagotovo bo, ampak najprej je ključna razbremenitev plač, da ljudje lažje zadihajo.

Ste lahko konkretni?

Anže Logar: Dvig splošne dohodninske olajšave na 7.000 evrov, ukinitev petega davčnega razreda in združitev s četrtim na 40 odstotkov ter razvojna kapica na 2,5-kratniku povprečne plače. To je tisto, kar takoj na začetku ljudem pusti več denarja v denarnici.

Je ta kapica za prispevke ali za davke?

Anže Logar: Za prispevke – socialne in zdravstvene. Na podlagi tega pa lahko potem stopimo v pogovor s Socialnimi demokrati, ki napovedujejo davčno razbremenitev v daljšem obdobju. To je druga faza davčnega prerazporejanja v smeri davčno ugodnega okolja. Ampak prioriteta je razbremenitev plač.

Boste ukinili obdavčitev za dolgotrajno oskrbo?

Anže Logar: Mi spreminjamo cel koncept. Dolgotrajno oskrbo je treba najprej urediti, saj je zdaj kaos. V pripravi zakona je bil najprej avstrijski model. Deležniki so ga zagovarjali, potem pa je bil izbran koncept, kjer ni jasne delitve odgovornosti, kdo pije in kdo plača.

Poenostavljeno: danes neko storitev krijeta tako obvezno zdravstveno zavarovanje kot dolgotrajna oskrba. V Avstriji pa je vse, nega in posegi, ne glede na starost, krito iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Dolgotrajna oskrba je samo nadstandard tega in samo ta nadstandard je plačan iz sredstev dolgotrajne oskrbe.

Pri nas se lahko recimo zgodi, da gospa, ki je starejša od 65 let, pade. Nato pride na dom ocenjevalec dolgotrajne oskrbe in ugotovi, da ne more nič, pokliče rešilca, ta jo pelje v zdravstveni dom, kjer ji povijejo roko – in mi to plačamo dvakrat: najprej obisk na domu, potem pa še vse, kar je povezano z zdravstveno oskrbo. To je razsipno trošenje davkoplačevalskega denarja.

Seveda, dvakrat preveč pobirajo.

Anže Logar: Seveda. Mi zagovarjamo, da mora biti prispevek za dolgotrajno oskrbo točno tak, kolikor dolgotrajne oskrbe lahko država zagotovi. Po trenutni finančni shemi država pobere milijardo dodatnih evrov iz dolgotrajne oskrbe, ponudi pa lahko storitev za samo približno 300 milijonov.

To obdavčitev boste torej ukinili?

Anže Logar: Prilagodili bomo temu, kar lahko ponudiš. Če je zdaj en odstotek, bi bilo v tem primeru 0,3 odstotka – toliko, kolikor lahko ponudiš storitev. V nasprotnem primeru je država v moralnem hazardu: minister dobi milijardo, porabi 300 milijonov, 700 milijonov pa ostane za njegove potrebe. Točno to se dogaja, zato je treba tu zelo skrbno ravnati z davkoplačevalskim denarjem.

Dolgotrajno oskrbo sistemsko spreminjamo v celovito oskrbo, kar pomeni, da dodajamo tudi osebno asistenco, ki je zdaj urejena ločeno.

Mi zagovarjamo, da mora biti prispevek za dolgotrajno oskrbo točno tak, kolikor dolgotrajne oskrbe lahko država zagotovi.

Kaj se obeta na področju zdravstva?

Anže Logar: Pripravili smo konkreten program s štirimi točkami. Prva je regionalizacija: Slovenijo razdelimo na devet zdravstvenih regij glede na kapacitete in potrebe. S tem se uredita financiranje in javno naročanje. Devet centrov za naročanje omogoča primerljivost (»benchmark«) in na neki način tudi konkurenco učinkovitega delovanja.

Druga točka je poudarek na primarni zdravstveni ravni, torej prvem stiku posameznika z zdravnikom; z osebnim zdravnikom, pediatrom, ginekologom … Administracijo umaknemo od zdravnika, da se ukvarja z bolnikom. Po naših izračunih bi to omogočilo približno 100.000 dodatnih pregledov letno na ravni sistema in prihranke okrog 100 milijonov evrov.

Tretja točka je digitalizacija, torej oblikovanje celostnega sistema z eno hrbtenično linijo IT-sistema. Tudi z izdajo e-bolniške, kjer je vse digitalizirano, tako da ne pride do nepotrebnega trošenja časa. Po poročilih OECD bi to za Slovenijo pomenilo od 50 do 100 milijonov evrov prihrankov.

Četrti del je upravljanje zavodov: predstojnik mora imeti več pooblastil in več odgovornosti. Po izračunih bi to skupaj prineslo od 600 do 900 milijonov evrov prihrankov, ki bi jih vrnili v zdravstveni sistem.

V mandatu Roberta Goloba so zdravniki postali osovražene »dvoživke«. Bodo smeli delati tako v državni bolnišnici kot tudi pri zasebniku?

Anže Logar: Najprej je treba z zdravniki sesti za skupno mizo. Zdravniki so del sistema, niso zunanji opazovalci, kot nas poskuša prepričati aktualna vlada. Sistem je treba zasnovati tako, da funkcionira za bolnika. Upravljanje zavodov je treba zasnovati tako, da bodo vse kapacitete – MRI, CT in drugo – polno izkoriščene. Pri nas so premalo, zato nimamo sistema, ki bi omogočal dovolj posegov.

Matej Avbelj: Ko govorimo o administraciji in optimizaciji, me to spomni na podoben problem na področju pravosodja – pri delovanju sodstva, tožilstva, državnega odvetništva. Tu pričakujem velike napredke in prihranke časa ter denarja na podlagi tehnološkega razvoja. Na tem področju zaostajamo – digitalizacija v pravosodju je še vedno v povojih.

Digitalizacija je prvi pogoj tudi za uporabo umetne inteligence, ki jo nekatere naprednejše države že pospešeno uvajajo v pravosodje. Podobno se da narediti v zdravstvu: obstaja »voice to writing changer«. Država lahko to uvede sistemsko in prihranek bo ogromen.

V pravosodju vrhovno sodišče v Ljubljani že vodi pilotni projekt, ki bo najprej sistematiziral celotno sodno prakso, potem pa bo posebna aplikacija pripravljala tudi najosnovnejše osnutke sodnih odločb. Če bo šla politika v to smer, lahko pričakujemo veliko razbremenitev in večjo učinkovitost javne uprave.

Bili ste zunanji minister. Kaj bi spremenili na tem področju?

Anže Logar: Predvsem odmik od aktivistične zunanje politike k strateški zunanji politiki. Geopolitika nas sili, da na zunanjo politiko gledamo drugače kot prej. To ni več le protokolarni poklic, ampak ena ključnih strateških usmeritev, ki odloča, ali bo država med tistimi, ki bodo uspešno prebrodili ta »krah« multilateralizma in oblikovanja multipolarnega sveta, ali pa bomo med poraženci, ki jih bodo drugi »zbrcali« stran.

Vaš odnos do Nata, EU, Amerike – se bo tu kaj spremenilo?

Anže Logar: Pri Natu je vprašanje, v katero smer se bo razvijal. Moja osnovna premisa je: čas je, da se obrnemo navznoter – močna država z jasnimi zunanjepolitičnimi cilji in jasnim zavedanjem, da Slovenija to najlažje doseže v okviru EU. Interes je torej tudi močna EU, ki je samozadostna, varnostno samozadostna in dovolj suverena, da sama izbere partnerje.

Mogoče torej malo bolj »egocentrična« zunanja politika kot v preteklosti – ampak samo zato, ker je treba ohraniti Slovenijo in EU na mednarodnem prizorišču.

Kaj pa migracijska politika?

Anže Logar: Uveljavljamo danski koncept oblikovanja migrantskih centrov zunaj meja EU in celoten azilni postopek zunaj EU, da se ne soočamo z migracijskimi tokovi. Ob tem je treba okrepiti zunanje evropske meje.

Kakšno je vaše sporočilo volivcem?

Anže Logar: Zelo enostavno: ker obstaja izbira. Program in ekipa zagotavljata, da bo to, kar si želimo – uspešna Slovenija – na koncu tudi udejanjeno.

Matej Avbelj: S kolegi smo dali vse od sebe in pripravili po moji oceni res dober in prepričljiv program za novo, uspešno Slovenijo. Za mlajše generacije, za nov zagon, da bo Slovenija v Evropski uniji ponovno med bolj zaželenimi in vplivnimi državami. Da bomo konkurenčni v svetu, kar bo prispevalo h kakovosti življenja – za nas in za naše otroke.

(D241: 20-22)