Dr. Aleš Maver: Vdor v Ukrajino bi za Rusijo verjetno pomenil to, kar je za Ameriko Vietnam ali Afganistan

Foto: Osebni arhiv, Aleš Maver

Sredi zaostrovanja razmer v Ukrajini in pred prihajajočimi državnozborskimi volitvami v Sloveniji smo se pogovarjali s političnim analitikom, publicistom, prevajalcem in profesorjem Alešem Maverjem, ki se precej ukvarja z zgodovino in sodobnostjo Ukrajine.

V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali o možnosti ruske invazije v Ukrajino, vzrokih zanjo in posledicah, ki bi jih utegnila prinesti. V drugem delu, ki ga boste lahko prebrali jutri, pa smo se osredotočili na slovensko politično situacijo.

Rusija na meji z Ukrajino že mesece kopiči svoje vojake in vojaško opremo. Po nekaterih obveščevalnih podatkih, ki jih je z javnostjo delil ameriški predsednik Joe Biden naj bi se napad zgodil že v sredo, 16. februarja. Do tega sicer ni prišlo, a Američani vztrajajo, da do napada lahko pride kadarkoli. Kako verjetna je dejanska ruska invazija na Ukrajino?

Po moji oceni verjetnost za veliko invazijo ostaja majhna. Upam pa, da  to ni le moje upanje. Četudi bi šlo zgolj za poseg v Donbas na vzhodu Ukrajine, je cena take invazije za vse udeležence zelo nepredvidljiva, srednjeročno lahko celo zamaje ruski režim.

Odločitev za invazijo je zato zelo težka. Ne pomeni  pa to, da se ne more zgoditi. Zlasti beloruska kriza nas je naučila, da imamo opravka z izrazito mačističnimi voditelji, ki so prepričani, da mora biti po njihovo. Če so dolgo časa napovedovali nekakšno akcijo, morajo to izvesti, četudi gredo z glavo skozi zid. Zato je položaj nepredvidljiv.

Rusija je veliko dosegla že z dosedanjim vzbujanjem vtisa, da je invazija pred vrati, k čemur so največ prispevale vojaške vaje v Belorusiji tako rekoč na vrat na nos. Zamajala je ukrajinsko gospodarstvo in odnos med ZDA, Evropsko unijo in Ukrajino ter že tako počasno približevanje Ukrajine evroatlantskim povezavam še upočasnila. Nizozemci so denimo že leta 2016 na referendumu zavrnili sporazum o počasnem približevanju Ukrajine EU. Rusija je s kazanjem mišic po mojem mnenju predvsem preverila teren v Evropi in tam ustvarila precej različnih mnenj, ki so na površini morda sicer manj vidna.

Kako pa se vse to pozna v Ukrajini?

Za Putina je velika bolečina, da je bila celotna ruska (se pravi njegova) politika do Ukrajine v zadnjih petnajstih letih zgrešena in je morda več generacij Ukrajincev odbila od Rusije. Ukrajinci so bili celo do Putina še leta 2004 pozitivno nastrojeni, saj so v njem videli voditelja, ki je Rusijo rešil oligarhov. A kasneje je z izrazito agresivnim pristopom in seveda z aneksijo Krima vse to zapravil. Če je proruski tabor v Ukrajini lahko še leta 2012 računal na 40-45-odstotno podporo, se je do danes ta prepolovila.

Celo Volodomir Zelenski , ki je bil Rusiji bolj naklonjen kot njegov predhodnik Petro Porošenko, je preusmeril svojo politiko, saj mu Putin ni dal manevrskega prostora. Čeprav Putin ni uspel zlomiti demokratične usmeritve Ukrajine, pa uspešno zavira gospodarsko okrevanje in dvig življenjskega standarda povprečnega Ukrajinca. Velik problem ostaja tudi prevelik vpliv oligarhov na ukrajinsko družbo.

Čeprav Putin ni uspel zlomiti demokratične usmeritve Ukrajine, pa uspešno zavira gospodarsko okrevanje in dvig življenjskega standarda povprečnega Ukrajinca.

Kdo bi v primeru vojne imel največjo korist in kdo največ škode, poleg Ukrajincev, ki bi bili v tem primeru daleč največje žrtve?

Mislim, da prave koristi nima nihče, največja žrtev pa bodo zagotovo Ukrajinci in država Ukrajina. Ampak tudi Rusija bi lahko pridobila le na kratek rok v nekem simbolnem smislu, sicer pa jim invazija ne bi prinesla nič dobrega. Tukaj je pomembno poudariti, da ne govorimo o ukrajinsko-ruskem sporu, ampak bi v primeru napada šlo za povsem enosmerno rusko imperialistično agresijo.

Vladimir Putin ni genialen geopolitični strateg, kot ga mnogi dojemajo, ampak ga zanima predvsem utrjevanje lastne  oblasti in preživetje njegovega režima. Rožljanje orožja na meji z Ukrajino je treba videti tudi v tej luči. Mnogi Rusi vidijo v Ukrajini jedro ruskega imperija, ker je Kijev zanje mati vseh ruskih mest. Seveda se, kot rečeno, Putin zaveda, da je prav on kot voditelj zapravil naklonjenost Ukrajincev do Rusije, ampak v prvi vrsti gre za utrjevanje njegovega režima doma.

Hkrati pa je Ukrajina za Putina strašljiv zgled, saj je edina vzhodnoslovanska država, ki se je uspela demokratizirati, demokratičnega ustroja in razvejane civilne družbe pa ni uspel usodno poškodovati niti režim Viktorja Janukoviča. Putin se zato že od leta 2004 panično boji, da bi »ukrajinska« iskrica preskočila v Rusijo.

V primeru invazije bi Rusija plačala visoko ceno, tako gospodarsko kot v obliki krst, ki bi se začele vračati iz Ukrajine. Si Putin lahko privošči plačilo te cene?

Mislim, da ne. Predvsem krste bi javno mnenje skoraj zagotovo v doglednem času prevesile proti Putinu. Že zgolj vdor v Donbas bi za Rusijo verjetno pomenil to, kar je za Ameriko Vietnam ali Afganistan. Nastale bi ogromne žrtve in ta dejavnik Putina zavira. Čeprav je velik mačo, kot se je pokazalo na primeru Lukašenka, njegovega vzornika in marionete iz Belorusije, mu je jasno, kaj to pomeni za režim.

Tudi cena sankcij bi bila visoka, čeprav ostaja vprašanje, kako daleč bi se evropske države dejansko poenotile, saj bi s tem škodile lastnim interesom. Skoraj zagotovo pa si Nemčija v tem primeru ne bi mogla privoščiti zagona Severnega toka 2.

Z vidika Rusije je torej optimalno rožljanje in kazanje mišic na ukrajinski meji, sama invazija v državo pa je zelo tvegan dvorezen meč za ruski režim.

Ustvarjanje zamrznjenih konfliktov, kakršen je tudi tisti v Donbasu, je stara ruska strategija že iz časov Jelcina, ki uspešno hromi razvoj družbe. Spomnimo se Pridnesterja v Moldaviji, pa Abhazije in Južne Osetije v Gruziji.

Donbas je za Ukrajino sedaj kot nek mlinski kamen okoli vratu, Putin pa prav tako ne ve, kaj bi z njim. Najraje bi ga podtaknil Ukrajini kot gnilo jajce s projektom federalizacije, kjer bi ta proruski vzhodni del stalno blokiral približevanje Zahodu. Okupacijo celotne Ukrajine pa bi bilo seveda nemogoče vzdrževati. Dodaten problem je, da ruska propaganda svoje ljudi prepričuje, da bi ruske vojake v Ukrajini sprejeli kot osvoboditelje, kar se seveda ne bi zgodilo.

Še največji uspeh za Putina bi bil, če bi z rožljanjem orožja na meji dosegel zamenjavo oblasti v Ukrajini, kjer bi postavil marionetno vlado, kakršno imata denimo Belorusija in Kazahstan. Glede na pritiske ob meji in negotovost Zahoda, kam z Ukrajino, to ni povsem neizvedljivo.

Še največji uspeh za Putina bi bil, če bi z rožljanjem orožja na meji dosegel zamenjavo oblasti v Ukrajini, kjer bi postavil marionetno vlado, kakršno imata denimo Belorusija in Kazahstan.

Foto: Osebni arhiv, Aleš Maver

Kakšen pa je interes Zahoda? ZDA bi verjetno ustrezalo zasesti pozicijo dobavitelja zemeljskega plina Evropi, Evropa pa bi z begunskim valom, ki bi bil posledica invazije, pridobila delovno silo, ki ji je zaradi demografske zime že opazno primanjkuje.

Priložnost z zemeljskim plinom, ki jo vidijo Američani, je zelo realna. Drugo vprašanje pa je, če bi si Evropa privoščila še en begunski val glede na izkušnje iz let 2015 in 2016. Res pa je, da bi begunci v tem primeru prihajali iz vzhodne Evrope, ne z Bližnjega vzhoda ali Afrike.

Ukrajinci so vendarle precej izobraženi in v evropsko kulturo povsem integrirani ljudje.

Drži, toda to razliko razumejo Poljaki, Litovci, Čehi, odnos zahodnoevropske javnosti pa do teh beguncev vsaj v prvi fazi ne bi bil nujno bistveno  drugačen kot do bližnjevzhodnih. To je denimo pokazala nizozemska kampanja za referendum o približevanju Ukrajine EU leta 2016. Špekuliranje z begunskim valom kot rešitvijo evropske demografske zime je za Evropo podobno tvegano razmišljanje kot je napad na Ukrajino za Ruse.

Čeprav niti ZDA niti politikom iz Evropske unije seveda ni mar za usodo Ukrajincev, pa se je treba zavedati, da je danes Rusija tista, ki ogroža obstoj ukrajinskega naroda in države. Rusi so imeli ob Ukrajincih zgodovinsko priložnost, saj so večino zgodovine zanje večjo nevarnost predstavljali Poljaki. A te priložnosti niso izkoristili, saj je danes jasno, da v Putinovih načrtih za obstoj Ukrajincev ni nobenega prostora. Zato je zdaj za Ukrajince z vidika obstoja naroda in države navezava na Zahod nujna.

Tragedija Ukrajincev nasploh je, da so eden največjih evropskih narodov, več jih je kot Poljakov, ampak njihov geopolitični položaj je vedno v senci še večjega naroda. To je tudi preprečilo oblikovanje ukrajinske države po prvi svetovni vojni, ko je neodvisno Ukrajino že priznalo več kot ducat držav. Da se omenjena država kljub temu ni obdržala, je verjetno ena največjih geopolitičnih nesreč 20. stoletja v vzhodni Evropi. Če bi se, seveda ne bi bilo holodomora, umetno povzročene ukrajinske lakote, in še marsikatere druge tegobe, ki je prizadela vzhodno Evropo v 20. stoletju.

Pred devetdesetimi leti je sovjetski režim pred očmi svetovne javnosti stradal Ukrajince, njihovo žito pa izvažal na Zahod. Je danes mogoče potegniti vzporednice s obdobjem v tridesetih letih 20. stoletja?

Vzporednice med tistim in današnjim časom se ponujajo same od sebe, moramo pa upoštevati tudi razlike. Odziv zahodnoevropske javnosti na holodomor je strašljiv zgled. Tudi scenariji, kako naj bi do invazije prišlo, spominjajo na dogajanje na nemško-poljski meji leta 1939. Iz tistega časa bi se lahko naučili tudi, kaj bi prineslo popuščanje Putinu. Popuščanje Hitlerju leta 1938 in 1939 je vojno zamaknilo morda za nekaj mesecev, njegov režim pa vzpodbudilo k še agresivnejšemu nastopanju. Podobno samomorilsko za Zahod bi bilo pristati na ruske maksimalistične zahteve.

Si pa predstavljam, da bi Zahod sorazmerno brez slabe vesti žrtvoval Ukrajino kot neko tamponsko cono, podobno, kot se je zgodilo Poljski po drugi svetovni vojni, ko ji države, ki so zaradi nje šle v drugo svetovno vojno, po vojni niso mogle zagotoviti niti statusa, podobnega tistemu, ki ga je imela Finska.

Finsko se v zadnjih tednih hkrati pogosto omenja kot vzor za mednarodno vlogo Ukrajine danes. Nevtralna drža tako do zahoda kot do Rusije bi bila za Ukrajino verjetno boljša kot nič, bi pa v tem primeru potrebovali jasna zagotovila ruske strani, da bo res spoštovala ukrajinsko samobitnost in neodvisnost.

Še ena zgodovinska primerjava pa prihaja iz časa razpadanja Jugoslavije. Putinova politika je Rusiji zapravila naklonjenost Ukrajine podobno, kot je Miloševićeva Srbiji zapravila Kosovo. Ukrajina in Kijev kot mati ruskih mest imata v ruski zavesti, kot rečeno, podobno vlogo kot Kosovo v srbski. Tudi ustanavljanje marionetnih »avtonomnih« tvorb na vzhodu Ukrajine budi spomine na »avtonomna srbska območja« na hrvaških tleh v devetdesetih letih.

Foto: Osebni arhiv, Aleš Maver

Je Zahod sploh zmožen potegniti odločnejše poteze proti Rusiji glede na odvisnost evropskih držav od ruskega zemeljskega plina?

Kakršnokoli vojaško posredovanje sil Nata v Ukrajini ni realno. Sprašujem se celo, kaj bi se zgodilo v primeru ruskega posega denimo v Latvijo, v kateri je približno 25 odstotkov  prebivalcev Rusov. Skrbi me, da celo v tem primeru NATO ne bi zares odreagiral.

Eden izmed ciljev ruske politike v zadnjih tednih je pokazati prav to. Putinov režim podobno kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja Hitlerjev in Mussolinijev na vsakem koraku kaže dekadentnost, mehkužnost in nestabilnost Zahoda. Gre za taktiko prikazovanja boja  dekadentnih zahodnih elit proti zdravemu moškemu mačističnemu ruskemu »medvedu«. Zaradi notranjih razmerij na Zahodu, ki jih Rusi dobro razumejo, pa to pri številnih evropskih konservativcih, ki so pogosto upravičeno razočarani nad stanjem doma, pade na plodna tla.

Je NATO torej mrtev, če ne bi zaščitil Latvije kot svoje polnopravne članice, kot pravite?

Upam, da bo še nekaj časa ostalo samo pri teoretičnem premišljevanju o tem in nam tega ne bo treba empirično preveriti. Če se kaj takega zgodi, se namreč vsaj v svojem fotelju bojim, da bi se lahko izkazal za mrtvega, da.

Če bi Rusija dejansko izvedla invazijo na Ukrajino – bi se ustavila v Ukrajini, ali bi šli naprej proti Litvi, Latviji in Estoniji, ki imajo opazno rusko manjšino, ali bi šla celo naprej denimo proti Poljski?

Invazija bi se, če bi se zgodila, nedvomno ustavila v Ukrajini. Že tam bi bil odpor premočan. Rusija bi verjetno osvojila nekaj ozemlja, nejverjetneje preostanek Donbasa, ki ga še ne nadzoruje, izborila bi si koridor med poruskimi deli na vzhodu in jugu Ukrajine. Morda bi začasno celo dosegla zamenjavo oblasti v Kijevu, a tako kot v Afganistanu in Vietnamu bi ostalo veliko središč odpora, kar bi onemogočilo kakršno koli poseganje še v druge države.

Že navedeno bi povzročilo ogromno trpljenje in ogromne žrtve, zato res upam, da je to, o čemer govoriva, res le razmišljanje dveh ljudi v foteljih, ki si predstavljata, da igrata riziko, in ne bo postalo realnost.

Invazija bi prekršila tudi skrbno varovano načelo nespreminjanja meja, ki se je po drugi svetovni vojni uveljavilo v svetu. Kaj bi rusko poseganje v Ukrajino pomenilo za druge nevralgične točke v svetu, kot je denimo zahodni Balkan, pa Tajvan in podobne?

Rusija je z aneksijo Krima to načelo že prekršila. Resda ta aneksija ni mednarodno priznana in prav je, da države pri tem tudi vztrajajo, ker bi se sicer odprla Pandorina skrinjica. Celo na območju Jugoslavije, kjer so vojne povzročile ogromno razdejanje, so meje med državami ostale identične z mejami republik in pokrajin v Jugoslaviji. Kljub idejam o spremembah, tako v Bosni, na Kosovu in v Makedoniji, se ni spremenila nobena meja. Vprašanje je morda le, ali bi Srbiji uspelo doseči razdelitev Kosova, če bi pravočasno obrnila ploščo, a celo to se mi zdi malo verjetno.

Rusija bi s spreminjanjem meja v Ukrajini verjetno škodila celo sama sebi. Glede na strukturo njihove lastne države bi se kršitev nespremenljivosti meja lahko tudi Rusom vrnila kot bumerang.

Kratkoročno je Kitajska dragocen zaveznik Vladimirja Putina pri ohranjanju režima, dolgoročno pa pritrjujem tistim, ki pravijo, da je mesto Rusije na Zahodu.

Še en velik svetovni igralec je Kitajska. Se lahko Rusija zanaša na podporo Kitajske, ali se Kitajske boji še bolj kot NATA?

Če pogledamo onkraj Putinovega režima, na interese Rusije kot države, je odgovor na dlani. Interesi Rusije in Kitajske niso enaki. Rusija je v tem odnosu lahko izključno manjši, podrejen partner. Putin sicer trenutno daje prednost nekakšni avtokratski internacionali, ki se v zadnjih letih oblikuje okrog Rusije in Kitajske, priključujejo pa se ji še nekateri manjši igralci.

Laboratorij tega novega avtokratizma sta Belorusija in Hong Kong. V obeh primerih je najprej kazalo, da bodo sodobne tehnologije in družbena omrežja pomagala demokratičnim gibanjem, a je bila na koncu močnejša od njih gola sila režima.

Kratkoročno je Kitajska torej dragocen zaveznik Vladimirja Putina pri ohranjanju režima, dolgoročno pa pritrjujem tistim, ki pravijo, da je mesto Rusije na Zahodu. Integracija Rusije v evropske strukture ostaja izziv za prihodnost.

Izhodišče sedanjih težav je po mojem mnenju v neuspeli demokratizaciji Rusije v času razpadanja Sovjetske zveze in po njem. Takrat je v Rusiji prevladal duh želje po demokratizaciji in ločitvi od komunistične preteklosti. Gospodarski kaos in posledično trpljenje ljudi, ki je nastopilo v devetdesetih letih, pa je še danes glavni argument avtokratov, kot sta Putin in Lukašenko, proti demokraciji. Življenje v teh državah je bilo takrat res težko.

Hkrati je že v Jelcinovem obdobju željo po demokraciji preglasila želja po obnovi izgubljenega imperija. Posledično integracija Rusije v neko evropsko zgodbo trenutno ni mogoča. Ampak na dolgi rok bo to tudi zanjo zadeva postala življenjska potreba, saj imajo drugačne interese od Kitajcev. Spet se nam ponuja vzporednica z zgodovino. Habsburška monarhija, zlasti cesar Franc Jožef, je računala, da je Rusija  s svojim konservativnim avtokratskim režimom njena naravna zaveznica. Ampak njuni interesi so bili različni in, kot je zapisal Britanec Taylor, je »vzhodno vprašanje« nazadnje uničilo podonavsko monarhijo.

Bi lahko Kitajska Natov (ne)odziv v Ukrajini izkoristila za invazijo na Tajvan? Je v primeru Tajvana pričakovati drugačen odziv Zahoda kot pri Ukrajini?

Če zahod ne bo branil Ukrajine, je še manj verjetno, da bo Tajvan.

V drugem delu intervjuja, ki bo na Domovini objavljen jutri, pa smo spregovorili o situaciji na slovenskem političnem parketu pred prihajajočimi parlamentarnimi volitvami.

Aleš Maver je politični analitik, publicist, prevajalec in profesor. Je izredni profesor za zgodovino srednjega veka in lektor za latinščino na filozofski fakulteti Univerze v Mariboru ter profesor latinščine in teologije pri katedri za zgodovino Cerkve in patrologijo na Teološki fakulteti. Dejaven je tudi kot prevajalec, pisec člankov in kolumnist, politični komentator ter soustanovitelj portala Časnik.si.

30 komentarjev

  1. Mislim, da je primerjava Putina s Hitlerjem milo rečeno neokusna, če ne še kaj drugega. Predvsem pa pomeni obračanje zadev na glavo. Nihče ni desetletja gradil protinemškega vojaškega pakta med obema svetovnima vojnama, nihče ni obkoljeval Nemčije z vojaškimi bazami, kot to počne Zahod, ki že tri desetletja širi Nato pakt na meje Rusije in sistematično gradi vojaško infrastrukturo na njenih mejah… Zamislimo si, da bi nekdo tako obkoljeval Ameriko in v Mehiki ali Kanadi nameščal vojaštvo in rakete, uperjene proti Ameriki. Bi Amerika to mirno gledala ali bi reagirala?

    Podobnost predvojne Nemčije in sodobne Rusije je nemara samo v tem, da je Zahod po 1. svetovni vojni finančno izčrpal Nemčijo z nemogočimi vojnimi reparacijami, kar je dalo zagon nacističnemu gibanju, danes pa Zahod izčrpava Rusijo z oboroževalno tekmo in s sankcijami, kar nedvomno spodbuja ruski suverenizem.

    Očitno je, da bi Zahod zdaj rad Rusijo potegnil v vojno z Ukrajino, ki bi bila nedvomno tudi za Rusijo (pre)velik zalogaj in morda usodna napaka za Putinov suverenistični režim, ki bi posledično lahko padel. To pa je tudi želja Zahoda, za katero so pripravljeni žrtvovati Ukrajino. Za ukrajinske žrtve v morebitni vojni jim očitno ni mar. V politiki menda ni morale, so samo interesi, toda ta cinična drža Zahoda je kljub vsemu globoko nemoralna.

    Zahodni globalistični voditelji bi v Kremlju radi videli sebi enako globalistično lutko, ki bi plesala na vrvicah anglo-ameriških finančnih oligarhov kot to počno praktično vsi zahodni voditelji.

    • Rasputin v svoji logiki pozablja, da je Sovjetska zveza nekoč že imela avtoritarnega voditelja – Stalina, ki je z jekleno pestjo desetletja tlačil Ukrajino in Vzhodno Evropo. Za njim je ostal prastrah in s tem nezaupanje do avtoritarnega Putina, da ne bi ob prvi priložnosti obnovil Stalinovega imperija – dovolj je bilo!

      Sicer je lahko razumeti ruske bojazni pred preblizu postavljenimi Natovimi raketami, a preveliko zanašanje Evrope, da Putin ne more postati jekleni Stalin, če mu da priložnost, tudi ni na mestu.
      Da ne govorimo, kako naglo je Evropa pozabila, da jo je Amerika reševala v obeh svetovnih vojnah.
      Bi bilo bolje, če je ne bi?

      • Kdorkoli, pozabljaš, da je po 2. svetovni vojni večino vojn bila kao demokratična Amerika. V teh vojnah je umrlo milijone ljudi kao za širjenje demokracije, v resnici pa za širjenje anglo-ameriškega finančnega imperija in za izvajanje agende obvladovanja sveta s strani zahodne globalistične elite.

        Putin seveda ni svetnik, bori se za interese Rusije, toda, ali je bil Bush, ki je radejal Bližnji vzhod, kaj boljši? Je bil Obama, ki je nadaljeval Bushev rušilni pohod na Bližnjem vzhodu in ga še razširil na druge države, kaj boljši? Obama je tudi ustvaril ukrajinsko krizo prek izvedbe puča zoper legalno izvoljenega predsednika Janukoviča, ker ni bil dovolj lakajski do Zahoda.

        Ali je kdo Busha in Obamo zmerjal s Hitlerjem? Ne, Obama, ki je vodil več vojn kot katerikoli predsednik pred njim, je dobil celo Nobelovo nagrado za mir, kar je posmeh zdravi pameti.

    • Nato se je res razširil na meje Rusije, na izrecne prošnje Vzhodnobaltske trojice držav. Tu,. še posebej v Latviji živi mnogo priseljencev, večinoma iz obdobja SZ. V Rigi je skoraj pol Rusov ali drugih narodnosti iz časov SZ (Belorusi, Ukrajinci, Gruzijci ipd), ki pa vsi uporabljajo ruščino. Bolj na vzhodu, v Dougapilsu, drugem mestu po velikosti je Rusov celo večina. Rusija podeljuje svoja državljanstva ruskimprebivalcem Vzhodnobaltskih držav in s tem ustvarja razmere za intervencijo, v ternutku, ki se ji bo zdel primeren.
      Demokratične države, ki tvorijo Nato odločajo s konsenzom, zato Nato enostavno ne more sprožiti napadalne vojne. Vodilna sila Nato, ZDA so postale karikatura, njihova preokupacija so LGTB, spolna identiteta, debate o straniščih, načinih brezspolnega oslavljanja, uničevanje spomenikov pomembnih oseb iz zgodovine. Kako globoko so ZDA padle kaže tudi to, da so beli in temnopolti levičarji zbrali za svojo temnopolto ikono težkega kriminalca povratnika Floyda, zato ker je pač slučajno umrl ob upiranju aretaciji. Sedaj tudi ZDA sploh niso več v stanju sprožiti napadalne vojne.
      Zato Zahodu vojna nikakor v interesu, saj je njen izid vnaprej jasen. Ukrajinska narodna zavest je v velikem delu države vprašljiva, tudi v Kijevu veliko ljudi uporablja kot pogovorni jezik ruščino. Trdna narodna zavest je predvsem v zahodnem delu, nekdaj v sestavu A-O (tedanja Galicija in Bukovina). Samo tu je pričakovati morebitno gverilo v primeru ruske okupacije. Sicer bi Rusija namesto klasične okupacije in pripojitve verjetno formirala vazalno državo, kot je npr današnja Belorusija, ali Kazahstan

      • Demokratične države, ki tvorijo Nato odločajo s konsenzom, zato Nato enostavno ne more sprožiti napadalne vojne.
        ***
        A res? Potem so bili napadi na Afganistan, Irak, Libijo, Sirijo… kaj?
        Zresni se.

      • Večinoma se z vami kar strinjam.Evropa,namesto da bi težila k enotnosti,šikanira države višegrajske skupine,ki so se komaj otresle komunizma.Zahodna Evropa je vzvišena do Rusije,namesto da bi poskušala sodelovati.Rusiji ne kaže drugega kot da se nasloni na Kitajsko.Evropa s svojim eko socializmom tone na dno in če misli tako nadaljevati jo bo Rusija skupaj s Kitajsko pohodila.Mi smo pa itak drobiž.

    • KDO JE Rusija?.
      Ena je TISTA IZPRED 1. S. VOJNE – Carska Rusija.

      DRUGA je Boljševiška.

      TRETJA je Rusija po Gorbačovu, KI JE DOVOLIL, DA SE JE BREZ PRELITE krvi PREOBRAZILA.

      ČETRTA pa je PUTINOVA Rusije, ki ni Gorbačovova, ampak bolj Stalinova.

      Stalin pa je bil skupaj s Hitlerjem agresor na POLJSKO – leta 1939 in tako pomagal sprožiti 2.s. vojno.

      Videli bomo, katerih “receptov” se bo poslužil Putin. Upam, da ne Stalinovih!

  2. Rasputin zgoraj ima prav. Ne bom ponavljal za njim.
    Drugo pa je, da je ameriški orožarski lobi v hudi stiski. Afganistan je propadel. Bil je zlata jama, pravi rudnik zlata za njihove dobičke. Potrebno je najti nove trge. Po že preiskušenem scenariju iz Iraka, svet prepričaš, da bo agresor zdaj ,zdaj napadel in veselo prazniš svoja skladišča v pomoč napadenim. Tem orožarskim humanitarcem se lahko počasi pridružijo še razni soroši, ki bodo z maziljenim jezikom, kot kaka sveta mati Terezija odrešili Rusijo njenega bogastva in jim v zameno inštalirali kakega LGTB+++ terorista v Kremlju.

    • Levičarski mediji že dolga leta širijo neresnice o dobičkih orožarskega lobija ZDA v vojnah na tujih tleh. Vojne pomenijo velike stroške in celovito gledano, izgubo za narodno gospodarstvo. Dobički proizvajalcev orožja, streliva in vojaške opreme so manjši od izgub vseh ostalih segmentih narodnega gospodarstva. Ameriški borzni indeks je šele l 1950 dosegel predvojnega. Še droben domač primer, še sedaj, skoraj 80 let po njenem koncu, se izplačujejo priznavalnine, invalidnine ipd udeležencem 2. sv vojne. Nikakor ni res da ZDA potrebujejo vojno iz gospodarskih razlogov. Prav povsod in vedno so potrebe večje od razpoložlivih sredstev. ZDA nujno potrebujejo ogromne vlaganja v infrastrukturo. Njihova elektroenergetska omrežja so varčno dimenzionirana, velika mesta so marsikje odvisna od samo dveh daljnovodov. Izpadi napajanja so pogosti, npr v mestecu 30 km južno od Chicago ima večina lastnikov hiš lastne nadomestne agragate. V tem oziru je stanje bistveno slabše, kot v večini slovenskih mest. Tudi v internetnih omrežjih je precej manjši delež optičnih kablov kot v Sloveniji .Na prometnicah so dotrajani številni mostovi, ki so v ZDA večinoma jekleni in bolj izpostavljeni koroziji, kot betonski. Tudi železniško omrežje potrebuje obsežne naložbe za obnovo v času avtomobilske euforije opuščenih prog. V ZDA so velika mesta z blizu milijona prebivalcev brez železnice, ker so jo pred desetletji opustili in demontirali. Tu je še problematika oskrbe z vodo celih območij kot npr Kalifornije kar terja nepredstavljiv obseg potrebnih del in stroškov.
      Zagotovo ZDA ne potrebuje vojne, da bi njihovo gospodarstvo normalno delovalo.

      • Omega, zakaj pa potem delajo orožje, če so v zgubi? Plačuje jih proračun. Oni nabavljajo.
        Vse ostalo pa verjetno drži. V marsičem so ZDA tretji svet. Samo v los Angelesu je okoli 40 000 brezdomcev, ki živijo v šotorih na ulicah mesta. Bog, da bi pričeli skrbeti za svoje prebivalstvo. Imajo dovolj dela.

      • Bravo Omega, piši Bidenu, pa še komu, na primer Bushu in Obami, kaj vendar delajo in kaj so počeli, da so razfršolali celo vrsto držav, domača infratruktura pa jim razpada. Najbrž niso opazili, ker se vozijo v vozili h z zatemnjenimi stekli, potem se slabo vidi, kakšno je stanje infrastrukture…

  3. Moj komentar Rusi so ZLO, In ni države, ne naroda ( vključno z Ukrajino ) ki bi si želela Ruskega jarma, to je pot nazaj v kameno dobo. Na eni strani oligarh, ki na račun ljudi in resursov kujejo extremne dobičke, na drugi strani pa samo 10km iz Moskve revščina. Lesene barake nedostojne življena človeka.
    Če bo Putin začel vojno z Ukrajino ne samo da bo ‘popušil’ ampak bo enako kot Milošević končal v Hagu. Da pa rusi nimajo nobenih ‘šans’ je to odličen in hiter odziv sil EU in USA. (NATA) Če bi bili enak odzivni v preteklosti Rusi nikoli ne bi zasedli Krima. Putin ve, da se z NATO ne gre zaje_baviti.

  4. Zelo uniikaten pogle na dogajanje. Bistvo je reševanje Putinovega režima, ki je preživet, zato je že spreminjal po nepotrebnem ustavo, pa želja po prestopanju mednarodno priznanih meja je dokaz, da se vidi v luči ruskih carjev, čeprav je otrok socializma in obveščevalskih krogov, njegov čas je mimo, Rusi vedo, da jih ZDA ne mislijo okupirati, bi jih lahko v preteklosti, pa niti vlagati niso hoteli, ne zanimajo jih…

  5. Omega ima prav.

    O marnjah, da Amerika proizvaja vojne zato, da prodaja orozje, pa tole. Obrambni proracun ZDA je priblizno $780 milijard, 4.4% GDP. Od tega je tretjina izdatkov za personalo, priblizno tretjina za nakup nove opreme in razvoj ter tretjina za vzdrzevanje in operacije (rezervni deli, gorivo itd.). Celotna oborozevalna industrija je priblizno $300 milijard, toliko kot en Apple.

    Redne vojske je manj kot 1,5 milijona, civilistov okrog 700 tisoc, pogodbenih usluzbencev blizu 500 tisoc, delavcev v vojaski industriji pa priblizno 800 tisoc. Skupno gre za 3,5 milijona ljudi, ki zivijo na racun obrambe; celotna delovna sila je pa vec kot 160 milijonov. Ce bi vrgli vse te ljudi na cesto, bi se povecala brezposelnost od 4% na 6%. V ameriskem gospodarstvu bi se to komaj poznalo.

    Po sili razmer je Amerika od druge svetovne vojne varuh svetovnega reda. To je nekaj takega kot jahanje tigra. Kako zlesti dol? Na dolgi rok je vsa ameriska zunanja politika usmerjena v ohranjanje statusa quo. Vendar pa tudi velike sile delajo velike neumnosti, kar pa se ponavadi opazi sele po letih ali desetletjih. Od stirih ameriskih pustolovscin po drugi svetovni vojni, namrec Koreje, Vietnama. Afganistana in Iraka, se je dobro iztekla le prva.

    • Interesi vojnoindustrijskega kompleksa so samo del ameriških vojnih hujskačev. Če misliš, da nimajo vpliva na ameriško militaristično zunanjo politiko, potem se spomni, kako je nastala EU. Prva evropska zveza je bila premogovniško-jeklarska zveza, ki je nastala na premisleku, da so evropske države vselej bile na robu vojne, ko je premogovniško-jeklarski kompleks bil v krizi. Tedaj je namreč pritisnil na svoje vlade, da povečajo izdatke za oboroževanje in da začnejo iskati zunanjega sovražnika. Premogovniško-jeklarska zveza je nastala zato, da bi preprečili napetosti med evropskimi državami zaradi rednih cikličnih kriz…

      So pa še drugi interesi, ki pehajo Ameriko v vojne. Tu je tudi bančni kartel, ki financira vse vojne in daje kredite za oboroževanje in po vojnah za obnovo razrušenih držav. Kdo misliš, da obvladuje svetovni finančni sistem, vključno z Mednarodnim denarnim skladom in Svetovno banko, ki sta obe locirani v Washingtonu?

      Nadaljnj interes je širjenje interesnih sfer Zahoda na vse konce planeta. To Amerika dela s korenčkom in palico. Korenček so krediti bank njenega finančnega kartela, palica pa njena vojaška sila. Pogosto so tudi krediti neke vrsta palica, saj jih mnoge države ne uspejo vračati. Tedaj jim zaplenijo vse, kar je kaj vredno: rudnike, naftna nahajališča, gozdove…

      So še drugi motivi za ameriške vojne, ampak o tem kdaj drugič…

      • Priznati moram, da s tezavo sledim Vasemu razmisljanju. Mislil sem, da Kitajska zarubi pristanisca, rudnike itd., ce neka drzava ne more odplacati dolgov. Seveda pa sem se pripravljen poduciti.

  6. “The primordial interest of the United States, over which for centuries we have fought wars– the First, the Second and Cold Wars– has been the relationship between Germany and Russia, because united there, they’re the only force that could threaten us. And to make sure that that doesn’t happen.” George Friedman, STRATFOR CEO at The Chicago Council on Foreign Affairs.

    “In a world where Germany and Russia are friends and trading partners, there is no need for US military bases, no need for expensive US-made weapons and missile systems, and no need for NATO. There’s also no need to transact energy deals in US Dollars or to stockpile US Treasuries to balance accounts. Transactions between business partners can be conducted in their own currencies which is bound to precipitate a sharp decline in the value of the dollar and a dramatic shift in economic power. This is why the Biden administration opposes Nord Stream. It’s not just a pipeline, it’s a window into the future; a future in which Europe and Asia are drawn closer together into a massive free trade zone that increases their mutual power and prosperity while leaving the US on the outside looking in. ”

    “The Crisis in Ukraine Is Not About Ukraine. It’s About Germany” Mike Whitney • February 11, 2022
    https://www.unz.com/mwhitney/the-crisis-in-ukraine-is-not-about-ukraine-its-about-germany/

Komentiraj