Aleš Maver: Na letošnjih volitvah bo odločilno podeželje (2. del)

V prvem delu intervjuja z Alešem Mavrom, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo se pogovarjali o situaciji v Ukrajini in možnih posledicah, ki bi jih prinesla ruska invazija na to vzhodnoevropsko državo.

V drugem delu pa smo pogledali na domači parket in analizirali različne dejavnike pred prihajajočimi državnozborskimi volitvami.

Polovični mandat aktualne vlade se bliža koncu. Kako ga ocenjujete in kaj so po vašem mnenju trije največji uspehi in trije največji neuspehi te vlade?

Prvi uspeh vidim v dejstvu, da je zdržala do konca mandata. Drugi uspeh je, da je skozi pandemijo predvsem na gospodarskem področju zvozila relativno uspešno kljub kulturnim pogojenostim našega prostora in kljub temu, da je delovala v okolju, kjer ni imela jasne večine in podpore. Tretji uspeh pa je mednarodna dejavnost in prepoznavnost ter uspešno izvedeno predsedovanje Svetu EU, še posebej v tehničnem smislu.

Neuspehe vidim v tem, da je zelo zgodaj izgubila stabilno večino v parlamentu, da je največ, do česar je uspela priti v političnem smislu, bila pat pozicija, ki jo spremljamo zadnjih nekaj mesecev. In tretjič, da ni uspela niti v času pandemije doseči, da bi se vsaj za projektne naloge izoblikovala širša koalicija s katero od relevantnih sil, ki jih v Sloveniji uvrščamo na levico, posebej imam v mislih Socialne demokrate.

Med epidemijo smo večkrat hodili po robu, k sreči se pri nas ni zgodil scenarij iz Bergama, hkrati pa smo imeli verjetno najmanj kooperativno opozicijo v času epidemije. Kdo bo po vašem mnenju na volitvah največ iztržil iz epidemije?

Epidemija je vsaj v prvem in drugem valu, v letu 2020 in začetku leta 2021, pokazala izredno velike kulturne in družbene razlike na naši celini in Slovenija se je dokaj jasno umestila v srednji in vzhodni evropski prostor. Za ta prostor je značilno, da je verjetno ravno Bergamo bil tisti sprožilec, ki je javnost najprej v vseh teh državah izrazito prestrašil. V prvem valu so bili zato ukrepi za obvladovanje epidemije relativno uspešni. Potem pa so ljudje dobili občutek, da so bili ukrepi pretirani in se ni zgodilo nič, ker je bilo zaprtje dovolj zgodnje in posledice prvega vala niso bile katastrofalne.

Iz tega pa je izvirala druga reakcija, ki smo jo videli v drugem valu, da v nobenem od teh okolij ni bilo več mogoče dopovedati javnosti kot celoti, da je zadeva resna. Tukaj se vidijo kulturne razlike med družbami na severu in temi v srednji in vzhodni Evropi. Zanimivo je, da je enaka razlika tudi med vzhodnim in zahodnim delom Nemčije. Podobno je s precepljenostjo. Tukaj gre za čisto kulturni vidik.

Pred nekaj tedni bi ocenil, da bo obvladovanje epidemije ključno za volilni rezultat. Če pa ne bo novih zaostritev, bo aprila verjetno vpliv epidemije bistveno manjši. Se pa kaže, da volivci tegobe, s katerimi so se soočili med zdravstveno in družbeno krizo, bolj pripisujejo vladi kot opoziciji. To smo videli na Češkem in ponekod na regionalnih volitvah v Španiji.

Med favoriti za volitve se omenja Roberta Goloba. Ko je še bil direktor GEN-I in ko to ni bil več, je njegove tiskovne konference v živo prenašala televizija POP TV. Kakšen interes ima največja komercialna televizija v državi, da prenaša novinarske konference direktorja nekega državnega podjetja?


Iz tega lahko razberemo, da gre za tipični projekt izgradnje še enega v vrsti novih obrazov. Goloba sicer ne bi smeli imenovati novi obraz, glede na to, da je že dolgo na sceni. Gre pa za isti cilj: zabrisati kontinuiteto oblasti ene politične opcije, ki je bila v času po drugi svetovni vojni in tudi v času po letu 1990 na oblasti 75 % časa.

Ta model je bil izpiljen že v prejšnjem desetletju, čeprav njegove korenine segajo daleč nazaj. To je po mojem mnenju eden najizvirnejših slovenskih prispevkov k evropski politiki. Nekateri moji kolegi analitiki vlečejo vzporednice med Cerarjem in Šarcem ter podobnimi pojavi v tujini, bodisi z Macronom, Zelenskim ali z Gibanjem petih zvezd. Menim, da gre za nekaj drugega. Pri Macronu gre za deloma podoben pojav – kako zagotoviti oblast establišmenta mimo tradicionalnih strank. V Sloveniji pa gre za to, da se ohrani status quo, ne da bi bil nosilec statusa quo enak. To se je zgodilo že leta 1989, ko se je iz nič pojavil dr. Janez Drnovšek kot svež, neobremenjen kader, ki se bo spopadel s starim partijskim funkcionarjem Markom Bulcem.

Pri Golobu gre za cilj zabrisati kontinuiteto oblasti ene politične opcije, ki je bila v času po drugi svetovni vojni in tudi v času po letu 1990 na oblasti 75 % časa.

Če bi šli globlje v slovensko zgodovino, bi zametke tega pojava našli že v sedemdesetih. Tudi Titov režim se je po letu 1972 odločil, da bo stavil na kontinuiteto režima brez kontinuitete karizmatičnih voditeljev. Zdi se, da potem namenoma instalirajo na vodilne položaje neke brezbarvne posameznike, kar je spet bolj kot v Sloveniji vidno na Hrvaškem. Pa tudi v Sloveniji imamo sedemdeseta leta, ko se vzpne Milan Kučan, ko je politično vodstvo veliko bolj brezbarvno kot v prejšnjem obdobju. Tukaj je izhodišče tega fenomena. A najbolj zanimivo je, da lahko v trenutku, ko nekdo velja za novo rešiteljsko figuro, računa na 15–20 % podporo na volitvah. To je  potem mogoče še nadgraditi, kot je denimo Cerar v specifičnih pogojih nadgradil celo do 35 %.

Kako dolgo bomo po vašem mnenju Slovenci še nasedali na isto finto novih obrazov brez programa za vsake volitve? Zadnjih pet volitev vselej padamo na isti trik.

Gotovo bi bila slovenska levica danes v boljši kondiciji, če bi gradila na utrjevanju ene, dveh, mogoče treh strank, ki bi bile stalno na sceni.

Leta 2018 se je ta model že v precejšnji meri izčrpal, kar se je pokazalo pri tem, da je takratni novi obraz Marjan Šarec začel s podobnimi odstotki, kot jih sedaj napovedujejo Golobu, a se je v finišu volilne tekme njegova podpora več kot prepolovila. V zadnjem tednu predvolilne kampanje so celo nekateri strategi na levi razmišljali o tem, da bi bilo bolje staviti na dotedanjega premierja Mira Cerarja kot na Šarca. Goloba so po mojem mnenju izbrali relativno hitro. Očitno je obstajal strah, da se bo ponovila fragmeniranost iz l. 2018, ko ni bilo čisto jasno, kdo je zdaj the Man. In smo imeli potem na koncu štiri stranke s praktično identičnimi dosežki, na vrhu pa je bil človek brez jasne avtoritete, volilnega rezultata in politične kilometrine.

Doslej ni bilo znamenj, da bi bil kdo pripravljen kršiti to blokovsko disciplino. Je pa pri tem treba opozoriti, da če hočeš za vsake volitve ustvariti nek nov politični projekt, potem moraš na vrh postaviti nove igralce. Bazen pa tudi pri slovenski levici ni neomejen in tako lahko govorimo o že dolgo časa trajajoči negativni kadrovski selekciji. Gotovo bi bila slovenska levica danes v boljši kondiciji, če bi gradila na utrjevanju ene, dveh, mogoče treh strank, ki bi bile stalno na sceni. Vendar pa je bila očitno izkušnja iz leta 2004, da so se volivci naveličali 12-letne vladavine Liberalne demokracije, razumljena kot signal, da bodo raje v nadaljevanju stavili na zameglitev dejstva, da se oblast nadaljuje, in to prikazali, kot da gre za nekaj novega. Posledice takega pristopa pa vendarle vidimo tudi v težavah, ki jih je opozicija imela v zadnjih dveh letih, ko je sicer uspela spraviti vlado ob večino, pa potem tega dve leti ni znala izkoristiti. Mislim, da to pove dovolj o tem, kako zelo ji je sistem novih obrazov dolgoročno škodil.

Ena stvar je dokaj nova pred letošnjimi volitvami, in sicer, da se je vzpostavil blok t. i. civilne družbe, ki je postrojil leve politične stranke pred parlamentom in jim izročil svoje zahteve. 138 zahtev – več kot polovico so podpisale vse stranke, ki so te zahteve prejele. Tukaj gremo v smer, kjer imajo vse te stranke praktično enak program, če se lahko vse stranke strinjajo z večino radikalnih zahtev, ki jih je pred njih postavila t. i. civilna družba v obliki Inštituta 8. marec in podobnih.

Za vsaj starejšo generacijo slovenske levice, se pravi za postkomunistični establišment, je zelo značilna nenaklonjenost pojavu političnih strank kot takih. Pri nas je bila konec 80. let zelo močna ideja pluralizma brez strank, ki so ga oznanjali mnogi v Socialistični zvezi delovnega ljudstva. Kako izgleda pluralizem brez strank, najbolje vidimo v Belorusiji in to je vsekakor zelo koristen pogled.

Ta močan protistrankarski refleks pa se je očitno pri nas prenesel tudi na mlajše generacije. Do izraza je prišel tudi ob vseljudskih vstajah 2012, 2013. Namesto jasno oblikovanih strank bi imeli ali neke t. i. neodvisne liste ali pa brezoblični blok. Tako da to, da toliko strank sprejme enak program, v bistvu ni presenetljivo. Gre namreč za blokovsko mentaliteto, sodobno obliko Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki ni nekaj, kar bi prinesla šele pobuda Inštituta 8. marec.

Opozoril bi, da te pobude ne gre precenjevati. Pri mobilizaciji volivcev julija 2021 so bili izjemno uspešni. A vendar je pri vodnem referendumu uspelo vprašanje ožiti na to, ali ste za pitno vodo ali ne, poleg tega se je igralo tudi na to, da je Janez Janša tisti, ki nam hoče vzeti pitno vodo. Na parlamentarnih volitvah pa je težje, ker ne gre za referendum in ne moreš glasovati proti, ampak za nekoga. Menim, da bodo volitve na koncu odločali ljudje, ki razmišljajo pragmatično. Zanje visokoleteče besede, zajete v 138 zahtevah, ne bodo tako zelo aktualne. Mislim, da bo tokrat odločilno podeželje, veliko pa bo odvisno od subjektivnega občutja ljudi 24. aprila.

Zakaj imamo na levi strani lahko serijo več deset organizacij »civilne družbe«, ki izvaja zagovorništvo levičarskih idej, na pomladnem polu pa niti na prste ene roke ne bi mogli resno našteti organizacij, ki bi se s tem ukvarjale?

Da toliko strank sprejme enak program, ni presenetljivo. Gre namreč za blokovsko mentaliteto, sodobno obliko Socialistične zveze delovnega ljudstva.

Na konservativni, desnosredinski strani lahko govorimo o štartni zamudi kot enem od dejavnikov, hkrati pa se ne smemo slepiti, da tukaj zgodovina igra svojo vlogo. Smo dediči stanja, v katerem je bil del družbe dobra štiri desetletja iz javnosti izgnan in tudi po tem ljudje odločnega reza s tem niso zahtevali. Tudi v časovnih oknih, ko je bilo to mogoče, predvsem takoj po l. 1990 in potem še v začetku 21. stoletja, ko je prišlo do neke mini konservativne revolucije z Zborom za republiko, tako do tega ni prišlo.

Velikokrat pa opažam tudi, da gre za bolj konservativno usmerjene ljudi in marsikdo misli, da bodo isti vzorci, akterji in organizacije lahko odigrale svojo vlogo v različnih časovnih obdobjih. A se je pokazalo, da pobuda, ki je bila uspešna leta 1989, 25 let kasneje nekako ni delovala oz. nagovarjala.

Pomembno je, da se zavedamo tega neravnotežja, ki obstaja v slovenski družbi, posledično pa tudi v civilni družbi in politiki. V zadnjih 30 letih ni bilo večinskega soglasja, da je treba to neravnotežje odpraviti, tako da ne moremo pričakovati, da se to lahko zgodi v zelo kratkem času.

Desne vlade so znane po večji fiskalni varčnosti, večjemu favoriziranju svobodne gospodarske pobude itd. Po drugi strani pa imamo aktualno vlado, ki deli energetske in druge vavčerje, covidne pomoči, obeta se nam celo morebitno izkoriščenje predkupne pravice za nakup Savinih hotelov … Kdaj bomo videli neko resno konservativno politiko oz. kje se je ta izgubila iz programov strank aktualne koalicije?

Ti dve leti nista bili reprezentativni. Covidna kriza s svojim dolgotrajnim zaprtjem gospodarstva je bila neka izjemna situacija, kjer se ortodoksnih fiskalno konservativnih politik skoraj nobena vlada ni šla in tudi med državljani s tem ne bi bila uspešna.

Druga stvar je pa slovenski odnos do teh vprašanj, ki pa morda še bolj otežuje izvajanje takih pravovernih fiskalno-konservativnih politik. Ta položaj je pred več kot stoletjem opisal Ivan Cankar, ko je pisal o očaranosti Slovencem nad tem, da je Slovenec na slovenskem ozemlju lastnik gospodarskih objektov, družb, lastnik premoženja … To izhaja iz negativne izkušnje druge polovice 19. stoletja, ko je bilo tuje lastništvo povezano tudi z germanizacijo ali italijanizacijo Slovencev.

Ta tako ni povezana samo z dolgotrajno prevlado socialističnega gospodarskega modela, ampak starejša. Cankar je tudi zelo dobro opisal, da smo Slovenci potem, če je nek Slovenec lastnik, do njega veliko bolj prizanesljivi. To se je videlo tudi po letu 1990. Tako da bi res potrebovali neko načelno stranko ali vlado, ki bi bila pripravljena soočiti se s tem dolgotrajnim stereotipom in vzeti v zakup tudi, da bi bila vsaj na prvih naslednjih volitvah za to kaznovana. V Sloveniji je to trd oreh.

Torej bi recimo ob ponovitvi mandata ali če bi na prihajajočih volitvah akterji aktualne vlade ponovno sestavili približno podobno koalicijo, pričakovali nekoliko varčnejšo politiko ali to ni v navadi slovenskih strank?

Mislim, da bi, gotovo varčnejšo kot zdaj, ko so zavore precej popustile. Mislim, da ja, ena taka priložnost, ki ni bila izkoriščena, je bil mandat 2004–2008. Takrat bi se v prvih dveh letih mogoče dalo kaj narediti v tej smeri, pa takrat se je tudi bolj uveljavil nacionalni interes oz. računica je bila, da je možen nek dogovor z nosilci ideologije nacionalnega interesa in da bo temu mandatu sledil še eden, ko se bo lahko kaj več naredilo. A ni prineslo sadov. Je pa to v Sloveniji, vsaj jaz mislim tako, res izredno trd oreh.