Domoljubje skozi znanje in dejanja: prihajajoča konferenca DKPS v znamenju eminentnih gostov in pronicljivih razprav
Domoljubje ni zgolj čustvena navezanost na domovino, temveč zavest o lastnih koreninah, poznavanje zgodovine, spoštovanje kulture in jezika ter odgovornost za prihodnost naroda. Ne moremo ga graditi na zamolčanju zgodovinskih resnic, prav tako ga ne moremo skrčiti zgolj na pridobivanje uporabnih znanj, če ob tem pozabimo na prenos vrednot, tradicije in kulturnega izročila na mlajše generacije. S temi besedami je mogoče strniti razmišljanja eminentnih intelektualcev, predavateljev, ki bodo nastopili na letošnji, že 8. mednarodni konferenci Vzgoja za ljubezen do domovine in države v organizacija Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS).
Društvo katoliških pedagogov Slovenije z organizacijo konference že vrsto let odpira vprašanja, ki so za slovensko družbo in šolski prostor izjemno pomembna. Kako otrokom in mladim približati slovensko narodno in kulturno identiteto? Kako jih vzgajati v spoštovanju do države, ne da bi pri tem zanemarili kritično mišljenje? Letošnji naslov konference, ki bo potekala v soboto, 21. novembra, v Osnovni šoli Frana Albrehta v Kamniku, je Domoljubje skozi znanje in dejanja.
Slavnostno odprtje bo uvedla slovenska himna, sledili bodo pozdravni nagovori gostiteljev in predstavnikov javnega življenja, med njimi predsednika prve demokratično izvoljene slovenske vlade Lojzeta Peterleta, ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu Suzane Lep Šimenko, ministrice za kulturo Ignacije Fridl Jarc ter predsednika državnega sveta Marka Lotriča.
Od narodovih korenin do njegove krošnje
Konferenca ni nastala kot enkraten dogodek, ampak se je skozi leta razvila v pomembno stičišče razmišljanj o slovenski identiteti, vzgoji in odgovornosti do domovine, je pred letošnjim dogodkom v pogovoru za oddajo Beremo dejala predsednica Društva katoliških pedagogov Slovenije Helena Kregar.
»Konferenco smo prvič organizirali leta 2019 in ji dali krovni naslov Vzgoja za ljubezen do domovine in države, ki ga nosi že ves čas,« se začetkov spominja Kregarjeva. V naslednjih letih so organizatorji vsakič izpostavili drug vidik narodove identitete in odnosa do domovine. Ob 30-letnici samostojne Slovenije je konferenca potekala pod naslovom Imamo svojo državo, Slovenijo. Pozneje so se posvetili kulturni identiteti, jeziku kot temelju narodove samobitnosti in narodovi identiteti v času globalizma.
Lani so pozornost namenili koreninam narodovega drevesa. »Letos pa bomo posegli v njegovo krošnjo,« je povedala. Brez korenin ni drevesa, ki bi lahko raslo in se razvijalo, a drevo mora tudi pognati veje, razviti krošnjo in obroditi sadove.
Letošnja konferenca bo tako namenjena tudi razpravi o vprašanju, kako domoljubje živeti in prenašati naprej. Pri tem ima posebno mesto šola, saj je prav izobraževalni prostor eden najpomembnejših krajev, kjer mladi poleg znanja pridobivajo tudi vrednote, odnos do skupnosti in razumevanje sveta, v katerem živijo.
Dr. Možina: Domoljubje se začne pri resnici
Osrednji vsebinski del konference bodo oblikovala predavanja treh uglednih slovenskih intelektualcev: zgodovinarja in novinarja dr. Jožeta Možine, univerzitetnega profesorja in nekdanjega ministra dr. Žige Turka ter zgodovinarke dr. Helene Jaklitsch. Vsak od njih bo vprašanje domoljubja osvetlil z drugega vidika, skupaj pa bodo odprli pomembno razpravo o tem, kaj pomeni biti odgovoren do svojega naroda in njegove prihodnosti.
Dr. Jože Možina bo spregovoril o domoljubju v prizmi slovenskega razkola in sprave. Njegovo izhodišče je prepričanje, da zdrava narodna skupnost ne more obstajati brez odnosa do resnice. Domoljubje, ki temelji na poznavanju zgodovine, ne sme biti selektivno ali zgrajeno na zamolčanju neprijetnih dejstev. Nasprotno, prav pripravljenost soočiti se z zgodovinsko resnico je po njegovem ena temeljnih oblik odgovornosti do domovine.
»V svojem predavanju se bom dotaknil posebne oblike domoljubja, ki temelji na resnici, na spoznavanju resnice,« je v napovednem videu poudaril dr. Možina. Posameznik in družina kot tudi narodna skupnost delujejo bolje, kadar stojijo na zdravih temeljih. V družbi, ki želi živeti v sožitju, ima resnica zato nepogrešljivo mesto.
Najhujše rane med Slovenci
Slovenski narod je v svoji dolgi zgodovini prestal številne preizkušnje, vendar je kljub njim obstal in nazadnje dobil svojo samostojno državo. Po 35 letih samostojnosti se po oceni dr. Možine še vedno premalo zavedamo, kako pomembna pridobitev je lastna država. Hkrati pa nas prav pogled na pretekla desetletja opozarja, da nekaterih zgodovinskih ran še nismo zares zacelili.
Posebno mesto v njegovem razmišljanju ima razkol, ki je slovenski narod zaznamoval med drugo svetovno vojno. Okupacija, revolucionarno nasilje, protirevolucija in medsebojno nasilje so ustvarili najgloblje razpoke v slovenski družbi. Te niso izginile niti po koncu vojne, saj je sledilo dolgo obdobje, v katerem o številnih dogodkih in žrtvah ni bilo mogoče svobodno govoriti.
»Prav ta narodni razkol, ki je nastopil med drugo svetovno vojno, predvsem v času revolucije, pa tudi zaradi okupatorjevega nasilja in protirevolucije, je povzročil najhujše rane med Slovenci,« opozarja Možina. Posledice teh ran so se ohranile tudi zaradi desetletij molka, ko ljudem ni bilo dovoljeno odkrito govoriti o preteklosti in ko se je državljane razločevalo na naše in one druge.
Pošteni temelj spoštovanja
Takšna delitev je po njegovem prepričanju povzročila veliko izgubo narodnega potenciala. Namesto da bi Slovenci svoje sposobnosti, znanje in ustvarjalnost usmerjali v skupno prihodnost, so ostajali obremenjeni z zgodovinskimi delitvami, ki so se prenašale iz generacije v generacijo.
Zato je po besedah dr. Možine nujno, da domoljubje razumemo tudi kot pripravljenost na resnicoljubno obravnavo druge svetovne vojne in povojnega obdobja. Pri tem ne gre za ustvarjanje novih delitev ali za razvrščanje zgodovinskih osebnosti na dobre in slabe, temveč za vzpostavitev poštenega temelja, na katerem bo mogoče graditi medsebojno spoštovanje.
»Ne zato, da bi kogarkoli izpostavljali v negativnem smislu ali kogarkoli v pozitivnem, ampak da naredimo temelj, tudi kot pomoč in razmislek za učitelje in profesorje, da se bomo vsi v tej državi počutili sprejete,« poudarja Možina.
Šola mora v tem pogledu mladim omogočiti, da spoznajo različne vidike zgodovine, da razumejo usodne odločitve in njihove posledice ter da se naučijo spoštovati ljudi, ki so bili v dramatične dogodke vpleteni na različnih straneh. Zgodovinskega spomina ne moremo graditi na pozabi, sprave pa ne na zanikanju.
Vzgoja za svobodo, ne le za delo
Stari Grki so razlikovali med dvema vrstama izobraževanja: izobraževanjem za sužnje in izobraževanjem za svobodne ljudi, pa izhodišče svojega prispevka na konferenci opisuje dr. Žiga Turk. »Izobraževanje za sužnje je bilo namenjeno temu, da bi bodoče sužnje naučili kaj koristnega, na primer kako narediti čevlje, sešiti obleko ali zgraditi hišo. Izobraževanje za svobodne pa je bilo namenjeno temu, da bi nove generacije vpeljali v kulturo, v kateri so se rodile in ki jo bodo morale nadaljevati,« je povedal.
V predavanju Izobraževanje kot temelj mostu med generacijami bo dr. Turk pozornost usmeril na vprašanje, kaj je pravzaprav namen izobraževanja. V času, ko se od šolstva pričakuje predvsem priprava mladih na trg dela, praktična znanja in prilagajanje hitrim tehnološkim spremembam, opozarja na nevarnost, da bi pozabili na drugo, nič manj pomembno poslanstvo šole: prenašanje kulture, vrednot in civilizacijskega izročila.
Dr. Turk želi opozoriti na razliko med znanjem, ki posamezniku omogoča opravljanje določenega dela, in širšo izobrazbo, ki človeka usposablja za svobodno, odgovorno in zavestno življenje v skupnosti.
Memetski zapis kulture
Praktična znanja so seveda nujna, a človek ni zgolj izvajalec nalog in prihodnji zaposleni. Je tudi nosilec kulture, jezika, zgodovinskega spomina, vrednot in tradicije. Če šola zanemari to razsežnost izobraževanja, lahko vzgoji generacije, ki bodo sicer dobro usposobljene za opravljanje različnih poklicev, ne bodo pa dovolj poznale sveta, iz katerega izhajajo.
Dr. Turk v svojem razmišljanju izpostavi pojem memetskega zapisa kulture po britanskem evolucijskem biologu Richardu Dawkinsu. »Memetski zapis je za kulturo nekaj takega, kot je genetski zapis za biologijo. Prenašati se mora iz roda v rod, zato da ta rod obstane,« poudarja.
V tem smislu je izobraževanje veliko več kot posredovanje informacij in usvajanje kompetenc. Je most med generacijami. Mladim omogoča, da spoznajo, kaj so ustvarili njihovi predniki, katere vrednote so oblikovale njihovo skupnost, katere izkušnje so pomembne za razumevanje sedanjosti in kaj bodo morali sami ohraniti ter razvijati.
»Občutek imam, da v sodobni šoli dajemo prevelik poudarek praktičnim znanjem, premajhen poudarek pa temu, kako bi nove generacije vpeljali v kulturo, v kateri so se rodile, zato da bi jo lahko nadaljevale,« opozarja.
Helena Jaklitsch: Zakaj nazaj v planinski raj?
Turkovo predavanje tako odpira tudi vprašanje odgovornosti izobraževalnega sistema za vzgojo v kulturi. Prav z odgovornostjo izobraženca do svojega naroda pa bo povezan tudi prispevek dr. Helene Jaklitsch, ki ga je naslovila Zakaj nazaj v planinski raj?
Jaklitscheva si je naslov izposodila iz enega od esejskih naslovov, ki so jih morali obravnavati slovenski dijaki v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji po letu 1945. Takrat je moralo veliko Slovencev zaradi povojnega nasilja in političnih razmer zapustiti domovino. V begunskih taboriščih so preživeli več let, vendar jim je kljub izjemno težkim življenjskim okoliščinam uspelo vzpostaviti presenetljivo bogato kulturno in izobraževalno življenje.
Posebej pomembno mesto je imela slovenska begunska gimnazija. V njej so mladi nadaljevali šolanje, opravljali izpite in pridobivali znanje, ki jim je omogočalo nadaljnje izobraževanje. Šola je dosegala visoko kakovostno raven, njena maturitetna spričevala pa so bila priznana tudi na univerzah v Avstriji in drugod po Evropi. »Bila je tudi mednarodno priznana, maturitetna spričevala pa so veljala kot verodostojna na univerzah,« je pogovoru za oddajo Beremo dejala Jaklitscheva.
Slovenski narod ni obstal sam od sebe
Zgodba begunskih Slovencev je po njenem mnenju izjemen primer vztrajnosti in odgovornosti do lastne narodne identitete. Čeprav so izgubili domovino v njenem geografskem in političnem pomenu, niso izgubili zavesti o tem, kdo so. V taboriščih so organizirali šolstvo, gledališko in kulturno dejavnost ter skrbeli za slovensko besedo.
Po besedah dr. Jaklitscheve je tudi danes dolžnost slovenskih intelektualcev, da premišljujejo o tem, kako lahko na svoj način prispevajo k žlahtnosti slovenskega naroda. »To je njihova zaveza, njihova dolžnost,« poudarja.
Slovenski narod skozi zgodovino namreč ni obstal sam od sebe. Vedno so bili posamezniki, ki so s svojim delom, znanjem in pogumom prispevali k njegovemu kulturnemu, jezikovnemu in duhovnemu razvoju. Med njimi so bili duhovniki, učitelji, politiki, kulturniki in številni drugi, ki so prepoznavali pomen narodnega prebujenja in ohranjanja slovenske identitete. Ne nazadnje Primož Trubar, ki je s pisano besedo in oblikovanjem knjižnega jezika postavil enega najpomembnejših temeljev slovenskega narodnega razvoja.
Toda odgovornost do naroda ni pridržana samo velikim zgodovinskim osebnostim. Jaklitscheva jo razume kot nalogo vsakega posameznika, še posebej pa tistih, ki imajo zaradi svojega znanja, izobrazbe in položaja več možnosti vplivati na družbo. »Kaj lahko jaz kot izobraženec dam temu, da naš narod utrdim, da ga oplemenitim in da skozi svoje znanje in premisleke prispevam k temu, da ostajamo kot narod odlični?« se sprašuje.
Država naj podpira domoljubje
Sicer pa je prav odnos so domovine po njenih besedah ključni del narodne identitete. »Brez odnosa do tega, kar smo Slovenci, brez ljubezni do naše kulture, naše besede in naše identitete je vse skupaj precej bolj ogroženo,« je opozorila. Domoljubje ne sme biti prepuščeno zgolj posameznim družinam ali posameznikom, temveč je pomembno, da ga kot vrednoto podpirata tudi narod in država.
Kot zanimiv primer navaja svojo izkušnjo z obiska slovenskih skupnosti v Južni Ameriki. Tam je začetek šolskega dne povezan z dvigom zastave in himno. V argentinskih šolah je samoumevno, da učenci dan začnejo z argentinsko zastavo in himno, v slovenskih sobotnih šolah pa se ob argentinski dvigne tudi slovenska zastava in zaigra slovenska himna. »To so drobne geste, ki pomagajo krepiti odnos do domovine, do naroda, do države in do tega, kar ustvarjamo skupaj,« pravi.
Prav slovenske skupnosti zunaj matične domovine pogosto kažejo, kako močna je lahko zavest o pripadnosti, kadar jo ljudje zavestno negujejo. Zato se Jaklitschevi zdi, da bi bilo vredno takšne pobude in razmišljanja razširiti tudi v slovenskem prostoru. Konferenca DKPS je po njenem prepričanju pomemben zgled, saj odpira prostor za razmislek o tem, kako domoljubje vključiti v vsakdanje življenje in vzgojo.
Mednarodni značaj konference
Sobotna konferenca bo tudi tokrat mednarodnega značaja. Poleg plenarnih predavanj bo letos poleg približno 40 prispevkov slovenskih učiteljev ponudila tudi okoli 15 prispevkov učiteljev iz tujine. Sodelovali bodo slovenski kolegi iz Italije in avstrijske Koroške ter predstavniki iz Hrvaške, Romunije in Ukrajine.
Predsednica društva Helena Kregar poudarja, da je prav izmenjava izkušenj ena največjih vrednosti mednarodnega sodelovanja. Učitelji se lahko učijo iz različnih okolij, obenem pa spoznavajo, da vprašanje ohranjanja identitete in prenosa vrednot ni zgolj slovensko, temveč univerzalno vprašanje vsake skupnosti.
Društvo, ki že desetletja povezuje katoliške pedagoge v javnem šolstvu
Korenine DKPS sežejo v leto 1989. 19. februarja tega leta se je v Dravljah v Ljubljani zbrala skupina vernih pedagogov. Želeli so, da bi se verni učitelji in vzgojitelji različnih stopenj in strokovnih usmeritev redno srečevali in se medsebojno bogatili kot ljudje, kristjani in strokovnjaki. Društvo so uradno registrirali leta 1994, vse odtlej pa ima pomembno vlogo pri spodbujanju razprave o njihovi vlogi v družbi. Njegovo članstvo sestavljajo predvsem učitelji, ki delujejo v državnih šolah, nekaj članov pa prihaja tudi iz katoliških šol.
Med pomembnejšimi dejavnostmi društva so večji strokovni in vzgojni dogodki, kot je mednarodna konferenca, ter tradicionalni Teden vzgoje, ki ga pripravljajo ob začetku šolskega leta. Ta je namenjen učiteljem, učencem in staršem ter prinaša spodbude za razmišljanje o vrednotah in vzgojnih vprašanjih.
Vsako leto pripravljajo tudi Slomškov dan, posvečen zavetniku društva blaženemu Antonu Martinu Slomšku. Ob tej priložnosti podelijo Slomškova priznanja zaslužnim učiteljem ter priznanje oziroma častno članstvo posamezniku, ki je posebej prispeval k delovanju in poslanstvu društva.
Poleg večjih dogodkov organizirajo tudi izobraževanja in seminarje. V zadnjem obdobju se posebej posvečajo vprašanjem sodobnega otroka, njegovim značilnostim in potrebam ter temu, kako naj se učitelj prilagaja novim vzgojnim izzivom. Društvo izdaja tudi revijo Vzgoja, v kateri odpirajo različne pedagoške, vzgojne in vrednostne teme.
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.