Slovenci na Videmskem želijo več pouka slovenščine in slovenskih duhovnikov

Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Suzana Lep Šimenko je v sredo, 7. oktobra, zaključila dvodnevni obisk slovenske manjšine v Videmski pokrajini v Italiji. Skupaj z državno sekretarko Heleno Jaklitsch in generalnim konzulom Republike Slovenije v Trstu Tomažem Kunstljem se je srečala s predstavniki slovenskih društev, šol, kulturnih ustanov in lokalnih oblasti. Za učenje slovenščine se zanimajo številne družine, predstavniki skupnosti pa opozarjajo na zmanjševanje njene uporabe v vsakdanjem življenju in težave pri zagotavljanju slovenske duhovne oskrbe.

»Želela bi si, da bi imeli Slovenci na tej strani takšne pravice, kot jih imajo Italijani v Sloveniji,« je ob zaključku obiska dejala ministrica. Italijanska manjšina ima v Sloveniji ustavno zagotovljenega poslanca v državnem zboru, italijanščina pa je na narodnostno mešanih območjih uradni jezik. Slovenci v Italiji primerljivega zagotovljenega parlamentarnega zastopstva nimajo. Italijanska zakonodaja jim sicer zagotavlja posebno varstvo jezika, šolstva in kulturnih dejavnosti ter določene pravice do uporabe slovenščine pri javnih organih.

Na Videmskem so Slovenci prisotni že stoletja. Benečija in Rezija sta leta 1866 postali del Kraljevine Italije, Kanalska dolina pa je pod italijansko oblast prešla šele po prvi svetovni vojni. Na Tržaškem in Goriškem se je razvila širša mreža slovenskih ustanov. Položaj skupnosti na Videmskem je bil drugačen.

Med najpomembnejšimi pravnimi podlagami za varstvo slovenske manjšine sta italijanski zakon o zgodovinskih jezikovnih manjšinah iz leta 1999 in posebni zaščitni zakon iz leta 2001. Slednji ureja uporabo slovenščine v javnem življenju, šolstvo, kulturne ustanove in financiranje manjšinskih dejavnosti. Slovenski vladni urad pa v pregledu položaja Slovencev v Italiji opozarja, da vse določbe zaščitnega zakona niso bile v celoti uresničene.

Ohranjanje narečja in kulturne dediščine ter pomanjkanje gospodarskih priložnosti

Obisk se je začel v torek, 6. oktobra, v Kanalski dolini. Ministrica je obiskala tudi Rezijo in Tersko dolino, kjer so sogovorniki predstavili prizadevanja za ohranjanje domačih narečij in kulturne dediščine. Govorili so o razvojnih težavah gorskih območij in pomanjkanju gospodarskih priložnosti za mlade.

Naslednji dan je ministrica obiskala Čedad, Špeter in Sveti Lenart. Predstavniki Sveta slovenskih organizacij so ji predstavili prizadevanja za širitev pouka slovenščine. Dodatne jezikovne tečaje letos obiskuje 350 učencev na sedmih šolah. Posebno mesto ima dvojezična šola Pavla Petričiča v Špetru, katere začetki segajo v vrtec s petimi otroki. Danes dvojezično izobraževanje od vrtca do srednje šole prve stopnje vključuje več kot 200 otrok. Šola je od leta 2001 del italijanskega državnega šolskega sistema.

Predstavniki Slovenske kulturno-gospodarske zveze so opozorili na pomanjkanje prostorov za kulturno delovanje. Govorili so tudi o povezovanju s Posočjem, razvoju turizma in ustvarjanju delovnih mest, ki bi mlajšim generacijam omogočila, da ostanejo v domačem okolju. Čedadski župan Attilio Vuga je podprl pobudo za ustanovitev evropskega združenja za teritorialno sodelovanje Skupne doline – Valli Condivise, ki naj bi povezovalo obmejna območja.

Dvodnevni obisk se je zaključil v Svetem Lenartu s slovesnostjo, posvečeno pokojnemu duhovniku Marinu Qualizzi. V njegov spomin so poimenovali zelenico pred cerkvijo v Gorenji Mersi.

Zadnji čedermac, ki je življenje posvetil ohranjanju slovenščine

Marino Qualizza se je rodil 6. oktobra 1940 v Podutani pri Svetem Lenartu v Benečiji. Odraščal je v kmečki družini, v kateri je bila slovenščina, to je domače beneškoslovensko narečje, del vsakdanjega življenja. Osnovno šolo je obiskoval pri Svetem Lenartu, oktobra 1952 pa je odšel v videmsko nadškofijsko semenišče. Pozneje je na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu doktoriral iz dogmatične teologije. Deloval je kot profesor, teolog, duhovnik in publicist.

Pri svojem duhovniškem, publicističnem in kulturnem delu je slovenščino zagovarjal kot pomemben del narodne in verske identitete beneških Slovencev. Dolga leta je pastoralno deloval tudi v Dreki, kjer je maševal v slovenščini in domačinom zagotavljal duhovno oskrbo. Maševal je tudi v Špetru in podpiral uvedbo dvojezičnega verouka. Zavzemal se je za možnost bogoslužja, izobraževanja in javnega izražanja v maternem jeziku.

V obdobju fašistične Italije so oblasti omejevale uporabo slovenskega jezika v javnem življenju, pritiski pa so segli tudi v Cerkev. Leta 1933 so v Benečiji uvedli prepoved slovenščine pri bogoslužju. Okoliščine prepovedi ter ravnanje državnih in cerkvenih oblasti je na podlagi vatikanskih arhivskih dokumentov raziskoval zgodovinar Egon Pelikan. Beneški duhovniki so si kljub pritiskom prizadevali ohraniti domači jezik pri bogoslužju in verskem pouku.

Pritiski se s propadom fašističnega režima niso končali. V času hladne vojne so se v Benečiji nadaljevali tudi protislovenski pritiski. Nekateri nasprotniki manjšinskih pravic so izražanje slovenske narodne pripadnosti povezovali z jugoslovanskim komunizmom. Med zagovorniki slovenskega jezika so bili tudi katoliški duhovniki, ki so delovali v času povojnih političnih napetosti. Njihovo prizadevanje za slovenščino samo po sebi ni pomenilo podpore jugoslovanskemu političnemu sistemu, temveč je bilo povezano tudi z versko, jezikovno in narodno identiteto domačinov.

Qualizza je nadaljeval delo starejših generacij beneških duhovnikov. Na dnevu emigranta v Čedadu je 5. januarja 1986 zahteval sprejetje zaščitnega zakona tudi za beneške Slovence. »Hočemo zakon, ki nam bo pustil, da bomo lahko ostali to, kar smo,« je dejal. Od novembra 1983 je bil odgovorni urednik časopisa Dom, v katerem je obravnaval družbena, verska in narodnostna vprašanja. Ostal je znan kot eden zadnjih čedermacev, duhovnikov, ki so pomagali ohranjati slovenstvo v Benečiji.

Umrl je 22. maja 2025, star 84 let. Na slovesnosti 7. oktobra 2026 sta dvojezično spominsko tablo v Gorenji Mersi odkrila ministrica Suzana Lep Šimenko in Antonio Comugnaro, župan Svetega Lenarta ter predsednik Skupnosti gorskega območja Nadiže in Tera. Tablo je blagoslovil župnik Michele Molaro. Na slovesnosti so predstavili tudi knjigo Oj lepa Lenarska dolina! Marina Qualizze. Nastopil je moški zbor Nediški puobi.

Slovenščino želijo ohraniti v šolah in cerkvah

Slovenska skupnost na Videmskem si že več desetletij prizadeva za širše možnosti izobraževanja v maternem jeziku. Čeprav italijanska zakonodaja priznava pravice slovenske manjšine, se prebivalci posameznih dolin srečujejo z različnimi možnostmi za njihovo uresničevanje. V Benečiji imajo pomembno vlogo dvojezična šola, dodatni jezikovni tečaji in delo kulturnih društev.

Posebno pozornost namenjajo Kanalski dolini. V Trbižu od šolskega leta 2023/2024 izvajajo poskusni večjezični program, ki poleg italijanščine vključuje slovenščino, nemščino in furlanščino. Ravnateljica Doris Siega je ob obisku ministrice pojasnila, da so imeli v preteklih letih težave pri zagotavljanju učiteljev. Pouk se je zato včasih začel z zamudo. Letos jim je uspelo sestaviti učiteljsko ekipo, v kateri so tudi nekdanje učenke tamkajšnjih šol. Na podlagi dosedanjih izkušenj so prilagodili tudi način poučevanja.

Predstavniki slovenskih organizacij si želijo, da bi program postal stalni del šolskega sistema. Po prvem petletnem poskusnem obdobju je predvidena evalvacija. Na njeni podlagi bi italijansko ministrstvo lahko odobrilo še dodatno petletno poskusno obdobje. Trajna uvedba programa bo odvisna od rezultatov, njegove dolgoročne izvedljivosti in možnosti zagotavljanja učiteljev.

Pri razvoju večjezičnega pouka sodelujejo tudi slovenske izobraževalne ustanove. Slovenija je programu pomagala z učnim gradivom in izobraževanji, v prvih letih pa tudi z napotenimi učiteljicami. Ob ministričinem obisku so bili v pogovore vključeni predstavniki slovenskega ministrstva za vzgojo in izobraževanje, Zavoda RS za šolstvo in Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik.

Domača društva pripravljajo dodatne dejavnosti, s katerimi otrokom omogočajo uporabo slovenščine zunaj rednega pouka. V Ukvah Slovensko kulturno središče Planika in Glasbena matica letos sodelujeta tudi pri zagotavljanju glasbenega pouka v slovenščini za tamkajšnjo večstopenjsko šolo. Združenje Don Mario Černet je opozorilo na pomanjkanje slovenskih duhovnikov in potrebo po bogoslužju v slovenščini, tudi na Svetih Višarjah.

V krajih, kjer slovenske šole niso delovale, so duhovniki s pridiganjem, veroukom in verskim poučevanjem prispevali k ohranjanju jezika ter slovenske pismenosti. Za starejše prebivalce je bila cerkev eden od prostorov, kjer so lahko redno slišali slovensko besedo. Predstavniki skupnosti si želijo, da bi takšna možnost ostala dostopna tudi mlajšim generacijam.

V Špetru si Inštitut za slovensko kulturo želi v kletnih prostorih muzeja urediti kulturni dom, knjižnico in prostor za mlade. Zavod za slovensko izobraževanje skrbi za šolske prevoze in poletne dejavnosti ter si kljub naraščajočim stroškom prizadeva ohranjati dostopne cene za družine.

Ob obisku so opozorili tudi na prisotnost slovenščine v javnosti. Državna sekretarka Helena Jaklitsch je v Trbižu izpostavila odsotnost slovenskih napisov na prenovljeni žičnici na Svete Višarje. Trbiški župan Renzo Zanette je pobudo za izboljšanje vidne dvojezičnosti podprl in napovedal, da jo bo posredoval pristojnim. V Špetru so 7. oktobra na posebnem posvetu predstavili tudi prve rezultate dela pri standardizaciji slovenskih krajevnih imen v Italiji.