Deset zapovedi 21. stoletja (7. zapoved)
Zahodna civilizacija temelji na judovsko-krščanski tradiciji. To je dejstvo, ki velja tako za verujoče kot neverujoče. Svete knjige niso niti pravljice niti alegorije, ampak simbolni napotki za življenje.
Okoliščine življenja se danes pomembno razlikujejo od tistih izpred začetkov našega štetja, ki so narekovale deset zapovedi. Če želimo zahodno civilizacijo ohraniti, potem je naša dolžnost, da deset zapovedi osmislimo v kontekstu okoliščin 21. stoletja. Deset prispevkov poučenega laika ni kateheza, ampak le nežen opomin, saj lahko le vsak zase osmisli simbolno izročilo.
Sedma zapoved: Ne kradi!
Če šesta zapoved, kolikor prepoveduje nečistovanje nasploh in ne zgolj prešuštvovanje, ostaja še vedno vezana na sveto, pa se zapovedi od sedme naprej vsaj na videz gibljejo povsem v polju profanega. Na videz!
Pogosta in površna navada je, da se zapovedi interpretirajo tako, kot da bi bile prve tri, ki izrecno omenjajo Boga oziroma Gospoda, pomembnejše od naslednjih. Te se namreč nanašajo na družino (četrta) in nato na povsem profane aktivnosti, vse od najpomembnejše – življenja (ne ubijaj!) – do najmanj pomembne desete, ki prepoveduje pohlep (ne želi svojega bližnjega blaga). A takšna interpretacija je preveč poenostavljena, da bi se skladala z bibličnim izročilom in Božjo besedo.
V teh desetih nadaljevanjih obravnave zapovedi skušam prikazati prav zablodo sodobne zahodne civilizacije, ki skuša sveto izločiti iz vsakdana profanega.
Ali ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če kdo uniči Božji tempelj, bo njega uničil Bog, kajti Božji tempelj je svet in ta tempelj ste vi. (1 Kor 3,16–17)
Ta citat je v svojem bistvu tuj ne le sodobni zahodni civilizaciji, temveč tudi vsem verskim institucijam, vključno z Rimskokatoliško cerkvijo, ki – hote ali nehote – z izpostavljanjem sakralnih objektov ločuje prostor svetega od profanega. S tem posredno omogoča, da življenje v profanem poteka po drugačnih pravilih kot tisto v svetem. Na ta način te iste institucije materializirajo ločitev Cerkve od države, še preden se je ta filozofsko utemeljila v razsvetljenstvu in bila uzakonjena z ameriško ustavo ter končno utrjena s francosko revolucijo.
Z nadaljevanjem branja vstopite globlje v vsebino sedme Božje zapovedi.
Za ogled se:
Naroči se
Prijavi se
Želite prebrati ta članek?
Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom.
Oglejte si naše naročniške pakete.
Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin?
Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski
številki 068 / 191 191 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.
Zadnje objave

Pavle Ravnohrib: »Zdrava pamet je danes prepovedana«

So muslimanske naglavne rute zdravstvenih delavk sporne?

Evroposlanka Tomašič: Gre za resno kršitev demokratičnih načel

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila

Italijani (znova) pozabili na slovenščino

Fiskalni svet: manjši prihodki, večji odhodki
Ekskluzivno za naročnike

Pavle Ravnohrib: »Zdrava pamet je danes prepovedana«

So muslimanske naglavne rute zdravstvenih delavk sporne?

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila
Prihajajoči dogodki
Prešernov dan v Koroškem pokrajinskem muzeju
Prešernov smenj 2025
Pogovorni večer s pisateljem Ivanom Sivcem
Valentinov romantični operni koncert za zamudnike
Izbor urednika

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila

Sobodajalci vladi očitajo, da se uničuje steber slovenskega turizma

[Video] Drzni zmagovalci: Prof. dr. Janez Štrancar

Pred praznikom kulture – 186. številka tednika Domovine

1 komentar
ales
Odlično razmišljanje, vsaj včasih, zelo "levo" usmerjenega Intelektualca. Žal tovrstnemu razmišljanju večina današnjih teologov ne seže do kolen. Se raje skrivajo za Jezusovim napotilom “Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega” (Mt 22,20) ter trdijo, da ta Jezusov odgovor posredno pritrjuje plačevanju davkov cesarju. Po moje zelo izkrivljena razlaga svetega pisma. S kakšnim namenom? Od davkov je živela in v nekaterih državah še vedno živi tudi duhovščina.
Razlaga “Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega” (Mt 22,20) je lahko tudi drugačna. Na kovancu je bila cesarjeva glava in cesar je tiskal denar, kot plačilno sredstvo. Predvsem med ljudstvom. Res je, da so državljani davke v Rimskem cesarstvu plačevali s kovanci, vendar večina denarja NI bila namenjena cesarjevi zakladnici temveč trgovanju med ljudmi. Tako kot danes.
Država vsekakor potrebuje denar za svoje delovanje, vendar je dolžna s tem denarjem skrbno ravnati. Žal politiki in državni aparat to, predvsem v EU, vedno bolj ignorirajo. Njim to pripada. Kot so včasih Rimljanom pripadali sužnji. To pa vodi v popolno razvrednotenje dela ter podporo lenuhom in kurjim tatovom ter vedno večji korupciji. To pa zagotovo ni Jezusov nauk.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.