Dejan Židan se umika Tanji Fajon, ker jo vidi kot bodočo predsednico vlade

V enem prvih medijskih nastopov pred točno šestimi leti, ko je na čelu Socialnih demokratov zamenjal Igorja Lukšiča, je takrat sveži predsednik SD-ja Dejan Židan obljubil, da bo ob slabem rezultatu stranke na prihajajočih državnozborskih volitvah odstopil. Danes je obljubo izpred šestih let tudi izpolnil. Takrat je namreč SD na volitvah osvojila skromnih 6 odstotkov podpore in pravo toliko poslancev, 4 manj, kot jih je imela pred tem. V stranki so z Židanom vztrajali še ene državnozborske volitve, kjer so osvojili 10 poslanskih sedežev, a preboja, ki ga iščejo vse od slovesa Boruta Pahorja s čela te stranke, jim Židan ni prinesel. Obetal je, da bo drugače, saj Židan velja za zmernejšega in nazorsko širšega od nekaterih njegovih političnih sopotnikov, tudi Fajonove. A namesto, da bi Socialne demokrate usmeril na pot uspeha, ki jo je ugazil že Borut Pahor, se je pustil potegniti proti skrajno levemu kotu politične scene, kamor mu je v parlament tiste volitve uletela Zružena Levica. Od takrat je SD ostala ujetnica tekmovanja za volivce na skrajni levi, namesto da bi odprla strategijo proti zmernejši levi sredini. Rezultat tega je bil omejen doseg stranke na desetini aktivne volilne baze ter puščanje prostora za instant strankarske projekte, poimenovane po bleščeče zloščenem vedno novem političnem obrazu. Čeprav jo jemljejo kot samoumevno, bomo to, ali je Tanja Fajon trajna rešitev za Socialne demokrate, šele videli. O volilnem kongresu, kjer se v resnih strankah volijo predsedniki, je danes vodstvo SD-ja sumljivo malo govorilo. Ni namreč nujno, da bo na volilnem kongresu ravno evropska poslanka iz novinarskega bazena javne radiotelevizije dobila največje zaupanje članstva. Fajonova je v Bruslju že tako dolgo, da je sčasoma izgubila stik s koreninami, iz katerih SD izhaja. In te korenine so na terenu še kako močne in razvejane, ter v marsičem rastejo drugače kot najbolj vidni del strukture, razbohoten visoko nad zemljo, cvetoč pod medijskimi žarometi. Tanja Fajon bo torej, slej kot prej, svoje mesto voditeljice stranke morala legitimirati na volilnem kongresu. Tam bi lahko prišlo do spopada dveh konceptov - koncepta socialno-delavsko usmerjene "stare levice", ki ga predstavlja teren na čelu z župani, ter koncepta "nove levice", ki se s progresivističnimi politikami in ideologijo oddaljuje od delavskih korenin stranke ter v ospredje postavlja mnogo bolj kozmopolitanske cilje: zavzemanje za družbene manjšine (LGBT, Romi, migranti ...), multikulturnost, odprtost do teorije spola, transspolnih identitet in podobno. Med članstvom in volivci Socialnih demokratov je mnogo takih, ki tovrstnih ideologij ne sprejemajo za svoje. Ali bo Tanji Fajon uspelo tisto, zaradi česar so jo postavili: prevzeti oblast v Sloveniji, je odvisno predvsem od tega, koliko bo ob nagovarjanju progresivistične meščanske liberalne levice uspela ohraniti podporo volilne baze, od katere se SD z njo na čelu še bolj odvrača kot do sedaj: torej običajnih ljudi iz tradicionalnih industrijskih rajonov, delavstva, manjših obrtnikov in podobno. Marsikje na Zahodu so ti, zapuščeni od levih strank s "socialnim" v imenu, prebegnili na desno - najbolj očitno k Trumpu v ZDA. Nekaj podobnega bi se lahko ob "spremembah", ki jih načrtuje, zgodilo tudi SD-ju pod Tanjo Fajon.