Leto 2016 bo ob vsem ostalem prineslo najmanj dve menjavi na najpomembnejših političnih pozicijah v svetu. Novembra bodo Američani izvolili novega predsednika/co, ob koncu leta bomo dobili tudi devetega generalnega sekretarja Združenih narodov, naslednika Južnokorejca Bana Ki Muna. Neformalni dogovor najmočnejših članic je, da naj bi funkcija prvič pripadla predstavniku vzhodne Evrope, Slovenija pa je konec decembra dokončno nominirala bivšega predsednika, dr. Danila Türka.
Proces nominacije traja že več kot dve leti, saj je postopek sprožila vlada Alenke Bratušek. Zaenkrat so uradno evidentirani 4 kandidati. Iz Hrvaške Vesna Pusić, iz Bolgarije Irina Bokova iz Makedonije pa Srgan Kerim. Türk in slovenska vlada sta prepričana, da so možnosti za izvolitev velike.
Poleg tega, da je bil en petletni mandat predsednik države, je Türk dolga leta deloval v OZN in bil kot predstavnik Slovenije v letih 1998 in 1999 med drugim predsedujoči varnostnemu svetu. Pozneje je bil tudi pomočnik prejšnjega generalnega sekretarja Kofija Annana. Delovanje institucije pozna zelo dobro. To sta njegovi najmočnejši referenci, ni pa nujno da tudi najbolj trdni.
Daleč od ljudi, daleč od …
Kot predsednik je dajal vtis vzvišenega in oholega politika, ki je vse prej kot blizu ljudem. Njegov največji spodrsljaj je bil odgovor na temo prikritih grobišč v rovu sv. Barbare, ko ni premogel človeške veličine, da bi vsaj načelno obsodil izvensodne poboje. Kljub izgovorom, da je bil narobe razumljen, ostaja dejstvo, da se je bolj osredotočil na politični pomen zgodbe, kot na kršenje človekovih pravic. In s tem pravzaprav sam stopil v svojo zanko. Ko je drugim očital politične manipulacije, je z žrtvami sam politično manipuliral.
Kariero diplomata v OZN je prekinil v ne povem pojasnjenih okoliščinah. Na diplomatskem parketu so skrivnosti in neprijetnosti navadno zavite v celofan, zato je težko priti do konkretnih informacij. Vseeno pa naj bi prišel navzkriž s svojim šefom Annanom.
Težko se znebim občutka, da gre v tem primeru le za uresničitev zelo močno izražene ambicioznosti. Podobne kot smo jo imeli možnost spremljati pri kandidaturi Alenke Bratušek za evropsko komisarko.
Tog, brezbarven, samovšečen …
Sedanji prvi mož OZN je vesel in nasmejan možak, česar pri Türku ni opaziti. Njegov karakter bi prej lahko opisali s tog, brezbarven in samovšečen. Drži pa tudi, da so to morda kvalitete, ki ti prinesejo več glasov kot ti jih jasne opredelitve in odločnost lahko odnesejo.
Za vsakega politika bi bila takšna nominacija velik osebni izziv in čast, vendar hkrati tudi odgovorna naloga. Težko se znebim občutka, da gre v tem primeru le za uresničitev zelo močno izražene ambicioznosti. Podobne kot smo jo imeli možnost spremljati pri kandidaturi Alenke Bratušek za evropsko komisarko.
Vendar …
Slovenija po drugi strani še nikoli ni bila tako blizu tako pomembnemu mestu v zunanji politiki. Morda bo minilo stoletje ali celo več, preden bo naš del sveta spet lahko resno računal na takšno pozicijo.
Razumljivo je, da želimo izkoristiti priložnost, ki se ponuja. Vendar za vsako funkcijo ni primeren vsak človek, že v Sloveniji je mogoče najti diplomate, ki so človekove pravice in druge osnovne postulate OZN zagovarjali bolj odločno in bolj prepričljivo kot Danilo Türk.
Čeprav bi bila njegova izvolitev z vidika slovenske zunanje politike velika zmaga, pa bi bila globalno gledano korak nazaj.
Zelo dobro napisano. Ta človek je premalo človek.
…………..zadoščalo bi, če bi napisal, da je brez duše, brez srca in brez karizme. Kot nekakšno utelešenje nekega bitja iz vesolja v človeški koži.
Tudi po kandidatih-ali nekdanjih članih- se da presoditi dejanska ali namišljena vrednost kake ustanove. Sicer pa:kakšno dokazano korist ima svet od OZN in:kje se začne ali konča vzhodna Evropa?
Samovšečen politikant !!!
Odlično napisano, kratko in jedrnato, z upoštevanjem vseh vidikov. O modrosti slovenske politike pri izbiri kandidatov za ključna mesta v mednarodni areni pa ni vredno izgubljati besed.
Spomnim se 120-letnice ljubljanske srednje šole in stiske ravnateljice, ko je domišljavi predsednik pogojeval svojo prisotnost na slavnostni prireditvi (pride le, če bo edini častni gost), kako je kompliciral s protokolom, kdo bo hodil ob njem ob prihodu … bljak
Spoštovani avtor, ter tudi spoštovani komentatorji pred menoj.
Žal je članek pristranski, komentarji pa navijaško podporniški. Oboje brez potrebne kritične presoje. Razumem željo po izražanju lastnih videnj, prepričanj, frustracij, nenazadnje. Ampak ali je portal Domovina temu primeren kraj? Res “smo” v rubriki Pogledi. Ta naziv rubrike, portal in avtorja razbremenjuje sleherne pravne odgovornosti. Ampak ali tudi moralne?
Portal Domovina se deklarira z nazivom, ki nagovarja VSE nas, ki živimo v tej skupni domovini, zagotovo pa vse nas, ki ga beremo. Stremi k resnici, pravici in uravnoteženju medijskega prostora. Zato menim, da tako pristransko napisan članek ni primeren za na tak portal, niti v rubriki Pogledi. Niža vrednost avtorju in portalu. Izgublja bralce, ki niso popolnoma eno s pogledi avtorja. Mar bi bilo primerno, da bi vsak pisal pristransko in nemara krivično o vsakemu, ki ga osebno ne mara?
Gospoda Pahorja je izdatno podprlo volilno telo, ki ni maralo levo usmerjenega gospoda Türka. Torej desno usmerjeno volilno telo. Slednje bi torej moralo vriskati ob izvoljenemu predsedniku. Sam sem dvomil o tem, da bo čemu vriskati. In? Ali je desnemu volilnemu telesu v čast, da naš Predsednik “mesari”, “cestari”, “vrtnari” in še kaj? Ali je naš aktualni Predsednik dovolj “ljudski”, kot se temu reče, tudi izven teh svojih “udarniških akcij”? Ali pooseblja vse nas, se zavzema za naše pravice in se angažira za naše potrebe? Ga sploh kaj vidimo? Hm. Kakorkoli si že mislim o osebi, ki trenutno opravlja funkcijo gospoda Predsednika, bom obdržal zase. Cenim in spoštujem ga pa, ne glede na vse, ker spoštujem inštitut Predsednika države, prav tako kot spoštujem Gospoda (župnika), škofa, nadškofa (pa čeprav so tudi ljudje in ga tudi “lomijo”). Tako sem spoštoval prejšnjega Predsednika in še prejšnjega in še prejšnjega; “ta prvega”.
In o gospodu Danilu konkretno: Po avtorju bi sklepal, da bi po njegovem iz nekje morali potegniti boljšega kandidata. Nemara bi bilo veliko ljudi bolj sposobnih opravljati to funkcijo, bolj vživetih, vedrih, pozitivnih, izkustveno močnih nenazadnje. Ampak ali bi bili izvoljivi? Ali Slovenija premore še kakega človeka sploh, ki bi imel več kot nič možnosti izvolitve? Ne vem zanj. Torej, za domovino gre. Saj smo ljubitelji le te, mar nismo? Bomo zdaj gledali na barvo kože kandidata, ali pa na “politično korektnost”? Prosim pustimo jo že za hip ob strani in podprimo tega človeka SLOŽNO, da bo izvoljen. Da se bo vedelo kako smo glede njega enotni. NE. Mi bomo pisali po medijih vse mogoče (“foušljive”) poglede, ki bodo dali jasen signal* kako smo spet razdvojeni. In zmagala bo Hrvaška, ki z domoljubjem nima nobenih težav in ki hipno poenoti svoje vrste, ko gre za mednarodne interese. Čeprav se potem izven luči javnosti spet naprej mikastijo. Mi tega nismo zmožni! Mi vsem na glas (kot otroci) kažemo naš spor. In potem pričakujemo odobravanje…
Torej je vprašanje: Ali Sloveniji koristi ali škodi imeti človeka na taki funkciji? Če ne škodi, lahko torej le koristi. Privablja prepoznavnost, interes in kapital. Blaginjo vsem. Torej je v interesu slehernega Slovenca, da se tega našega kandidata podpre. Tudi v interesu tistega, ki zato morda ne bo kandidat, kajti on tako in tako ne bi bil izvoljen. Zajamčeno. Jajca bomo v g. Danila še vedno lahko metali potem, ko se po mandatu vrne. Kot to počno sosedje. Do takrat pa o njem vse najlepše, da bo izvoljen.
PS: Članek mi samo zato ni všeč, ker menim, da “moramo za trenutek odložiti delo”, torej zdrahe, ter izkoristiti zgodovinsko priložnost. Resničnost navedb članka pa se mi sicer ni nikjer zdela sporna, razen v komentarju o “drugorazrednosti” teme povojnih pobojev. Nikakršnega izgovora ne more biti, da je bil Predsednik narobe razumljen, ker je bil prav razumljen! Vendar pa je bil zelo nečastno potegnjen proti nastavljeni pasti in nato do danes načrtno napačno interpretiran. To je očitno že ob samem razumevanju besed (prevedite jih dobesedno v angleščino in dajte v presojo naključnim tujcem), tudi brez poznavanja konteksta. Sogovornik se je vendarle znašel in ni podlegel nastavljeni pasti (torej NI izrekel “povojni poboji so drugorazredna tema”), zato se ga je začelo napačno interpretirati, ker prvotni namen ni bil dosežen. In če je ponavljanje te napačne interpretacije dovolj kontinuirano (očitno se vleče še v 2016), postane za vse, razen popolnoma ideološko neobremenjenih poslušalcev, tisti neizrečeni stavek že kar izrečeno dejstvo. Sploh, ko je dodal k izjavi, da bo našel čas, ko se bo posvetil tudi tej temi. Ta stavek je bil preskočen.
*signal – tehnološka velesila premore rešitve, ki skoraj v realnem času prebirajo ves svetovni javni (in vse bolj tudi zasebni) digitalni medijski svet. Pojavnost besednih zvez in kontekstov jim daje vse bolj natančne napovedi, kam meri kazalec določenega naroda, skupine, medijske hiše. Upal bi si trditi, da prej vedo kateri kandidat na naših volitvah bo dobil mandatar, kot mi sploh izvedemo volitve. Zato me taki članki jezijo in žalostijo. Pač delajo kolektivno škodo, pa naj bodo med “pogledi” ali pa ne. Algoritmi v Silicijevi dolini tega ne vedno. Znajo pa brati.
DT vsekakor želi biti pomemben, vendar nikoli, še posebno pa v teh tako nepredvidljivih in ekstremnih časih narcisoidnost in nadutost ni sprejemljiva, ima pa naša država vendar še kaj pametnih in sposobnih ter življenskih, človeških politikov.
ojaja… se strinjava o njegovi osebni naravi, nameri, itd. Tudi o tem, da Slovenija še ime veliko zalogo sposobnih ljudi, ki bi lahko bili politiki, pa nimajo nobene možnosti uveljavitve (o ugrabljenem političnem prostoru s strani starih politikov sem že pisal). Vendar ne razumeš moje poante: Nimamo drugega politika, ki bi bil na tako funkcijo sploh lahko izvoljiv. Že sicer nam kronično primanjkuje politikov, mimogrede! Imamo strokovnjake, vključno s premierjem, ki niso nikakršni politiki. To se kaže predvsem v razmerju do Evropske skupnosti.
Torej Danilo je politik. Kakšen, je drugo. Je izvoljiv. Bomo raje izpustili to priložnosti zato, ker ga ne osebno ne maramo? Prepričan sem, da bo v Ameriki drugače deloval, kot doma, ker bo funkcija to od njega zahtevala, pa tudi zato, ker se tam z našimi lokalnimi razprtijami ne ukvarjajo – torej te njegove želene/neželene lokalne lastnosti sploh ne bodo prišle na dan. Z njim ne bomo imeli kaj dosti opravka, on ne z nami. Tam bo, mi pa bomo imeli mir in ne bo nam kandidiral za predsednika (če malce navijem za one, ki ga ne marajo). Nenazadnje, kdo pa ne bi bil nadut, kateri bi bil izvoljiv za tisto funkcijo. Slovenci se zelo nosimo, za najmanjše dosežke. Še vedno mislim, da gre predvsem za favšijo, saj neposredne škode ne bo utrpel nihče. Lahko pa si povečamo ugled. Pikico, pa pikico.
PS: Pa še nadškofovski primer. Prepričan sem, da se vsi strinjamo, da je bil g. Alojzij Šuštar eden najbolj življenjskih in človeških (cerkvenih) politikov, kar smo jih imeli. Zato je bil vseljudsko priznan in cenjen, tudi pri drugače mislečih in neverujočih. Lj-nadškofijo je vodil kar 17 let. In tudi nato je še deset let kontinuirano deloval v pokoju. Po drugi strani pa je (ostremu in kontroverznemu) g. Francu Rodetu uspelo postati kardinal v Rimu. Nedvomno pomembna in častna funkcija. Celo med samimi kardinali je blizu papežu. G. Franca za razliko od g. Alojzija, veliko ljudi ni maralo. Vendar mu je politična sposobnost (ne ljudskost in življenjskost) prinesla to veliko odgovornost, slavo in čast v Rimu. Torej… Rodetu je, Türku ne? Zame sta oba enako kontraverzna politika. Sta pa nedvomno politika in sta (bila) izvoljiva. Drugih trenutno nimamo.
Bog se nas usmili, če je glavni kriterij pri kandidatih “izvoljivost”. Pa seveda da je naš, ne glede na to kakšen je.
Torej potem bolje nič. Očitno. Izvoljivost pač ni kriterij. Kot na Evroviziji… pošljimo tja Sestre. Saj ni pomembno, če bodo pogoreli/e, nam se zdi “fajn”. Zakaj bi poslali tja dobrega in uveljavljenega glasbenika. Matjaž, Bog se nas usmili, če smo vsi taki antipatrioti. A bomo za hrvaško kandidatko navijali? Saj razumem… raje tuje, kot sosedovo.
Anti kandidat temu osladnežu je dr. Ernest Petrič. Stara garnitura še vedno izpostavi edinega kandidata, kot v starih cajtih. Javno smo na volitvah obkrožili enega kanditata na volitvah. Hecno bil je zapisan samo en kandidat.
dr. Petrič ne kandidira, kot vem. Zakaj ne, ve on. Pa tudi zanj se bi vsulo prav toliko kritik. Rumeni mediji in glas ljudstva pa izpostavljajo Pahorja, kot idealnega. Prav tako “naj bi” (!) prišel namig za Pahorja tudi iz ZDA (iz vlade). No, zdaj pa razumi.