Črkarska vojna o »jedrni Evropi« med Fajonovo in Logarjem 


Na letošnjem posvetu slovenske diplomacije na Brdu pri Kranju je ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon predstavila novo slovensko zunanjepolitično strategijo. Nihče ni bil presenečen, ker je bilo ključno sporočilo njenega nagovora kritika zunanje politike naše prejšnje vlade. Kot smo pogosto poslušali zadnji dve leti, naj bi naš nekdanji minister za zunanje zadeve Anže Logar Slovenijo odpeljal proč od »jedrne Evrope«, kar je nekaj, kar bo sedaj nova zunanja politika domnevno popravila. Ob tej novici je Logar opozoril, da pojem »jedrna Evropa« ni bil nikoli zapisan v nobeni od naših dosedanjih zunanjepolitičnih strategij. 

Kritika nove vlade je seveda tudi sama po sebi nekoliko problematična, saj je slovenska diplomacija pod Logarjevem vodstvu doživela preporod in izboljšala odnose z državami tako na zahodu kot na vzhodu Evropske unije (EU). Spomnimo se, da se v mandatu prejšnje vlade Slovenija ni pridružila Višegrajski četverici, ampak skupini evropskih sredozemskih držav, ki vključuje dve državi tako rekoč avtentične »jedrne Evrope«. Ali je ministričina napoved o premiku v smer »jedrne Evrope« res iskrena, bosta kmalu pokazala dva resnična testa: odziv  na rusko vohunjenje v Sloveniji in volitve za nestalno članico v Varnostnem svetu Organizacije združenih narodov.  

Kaj je Jedrna Evropa?


Kot je že omenil Logar, ima pojem »jedrna Evropa« le malo stika z resnico. Teoretsko gledano je besedna zveza uporabljena za označitev držav, ki so ustvarile Evropsko skupnost za premog in jeklo daljnega leta 1950. To so bile Francija, takratna Zahodna Nemčija, Italija in tri države Beneluksa. V evropskem žargonu so znane kot The Inner Six oziroma notranja šesterica. V prvih desetletjih evropske integracije so bile te države v rivalskem odnosu z zunanjo sedmerico, oziroma takratnimi članicami EFTA, ki pa so se kasneje večinoma pridružile Evropski skupnosti, še preden je ta postala takšna EU, kot jo poznamo danes. 
Ob tej novici je Logar opozoril, da pojem »jedrna Evropa« ni bil nikoli zapisan v nobeni od naših dosedanjih zunanjepolitičnih strategij. 

Čeprav so države »jedrne Evrope« znane kot najbolj integrirane v Evropski uniji, pa v praksi ne predstavljajo resničnega bloka znotraj evropske politike. Nekaj časa po Lizbonski pogodbi leta 2007 so sicer nekateri mislili, da se bo šesterica spremenila v skupino, ki naj bi se znotraj EU hitrejše integrirala od ostalih članic in se vključila v t. i. enhanced cooperation, kar je nekaj, kar Lizbonska pogodba dovoljuje, a se to naposled ni zgodilo. 

Razlogov za takšen razvoj dogodkov je mnogo, a bistven se najde pri različnih političnih pogledih šesterice. Kot že povedano, »jedrna Evropa« ne predstavlja bloka, ki bi se zavzemal za skupna politična stališča. Med temi državami imamo na primer Italijo in Francijo, ki sta državi, ki podpirata večjo denarno porabo in zadolževanje na evropski ravni. Na drugi strani imamo Nizozemsko, ki je znana kot voditeljica frugal 4 oziroma "varčevalne četverice" (Avstrija, Danska, Nizozemska in Švedska). Slednje so zadržane do globlje evropske finančne politike in so v preteklosti predstavljale resno oviro pri evropskem načrtu za okrevanje po krizi covid-19. 

Razlike se najdejo tudi pri skupni evropski zunanji politiki, kar se je dalo opaziti pred kratkim pri dobavi tankov za Ukrajino. Kljub angažiranosti nemške zunanje ministrice Annalene Baerbock, Nemčija ostaja veliko bolj neaktivna pri pomoči Ukrajini kot ostale države »jedrne Evrope«. Zato se takrat, ko ministrica Fajon govori o približevanju Slovenije k »jedrni Evropi«, lahko upravičeno vprašamo, kaj to pravzaprav pomeni. Ali se bo Slovenija pridružila varčevalni četverici, kjer je Nizozemska? Bomo nadaljevali Logarjevo mediteransko strategijo s Francijo in Italijo? Bo Slovenija poskusila najti prostor med Francijo in Nemčijo, ki bi v tem primeru imeli le malo interesa za večjo vlogo Slovenije? Ali pa so to le prazne besede, ki res nič ne pomenijo? 

Slovenija ostaja na robu evropske politike


Do sedaj je vlada Roberta Goloba malo razočarala pri zunanji politiki. Njeni predstavniki v Evropskem parlamentu so se izognili pomembnim glasovanjem o avtokratski Rusiji in o njeni agresiji nad Ukrajino. Najmanjša članica koalicije Levica aktivno nasprotuje zvezi NATO. Na kratko povedano, se zdi, da si mora zunanja ministrica najprej zadati nalogo, da svetu dokaže, da je Slovenija na strani demokracij in ne avtokracij, kot so Rusija, Kitajska in Madžarska. 
Bo Slovenija poskusila najti prostor med Francijo in Nemčijo, ki bi v tem primeri imeli le malo interesa za večjo vlogo Slovenije? Ali pa so to le prazne besede, ki res nič ne pomenijo? 

K sreči ima ministrica sedaj dve priložnosti, da popravi vtis. Prva se je pojavila z uspešnim ulovom dveh ruskih vohunov s strani naših služb. Če smo resnično bližje »jedrni Evropi« kot prej, bi sedaj verjetno sledila razglasitev vsaj nekaj ruskih diplomatov kot personae non gratae, če že ne samega ruskega veleposlanika pri nas. Trenutno sicer ni videti takšnih namer, saj je ministrica izjavila, da MZZ trenutno ne vodi nobenih postopkov v zvezi s tem incidentom, o katerem je verjetno že po funkciji obveščena že nekaj časa. Druga priložnost pa je seveda slovenska kandidatura za mesto nestalne članice Varnostnega sveta OZN v naslednjih dveh letih. Edina nasprotnica naši kandidaturi je Belorusija, ki je tesno povezana z Rusijo, kar v bistvu predstavlja v trenutnih mednarodnih razmerah določeno prednost za našo kandidaturo. 

Kljub vsemu je kot vedno pomembno omeniti, da bi morala biti slovenska zunanja politika stvar konsenza slovenske politike in hkrati tudi tema, ki bi si jo morale vzeti k srcu vse vlade. Tukaj se resnično nima smisla deliti na politične bloke. Po drugi strani pa je treba tudi opomniti, da Slovenija na ravni EU ostaja sama. Nismo člani nobene pomembne formalne ali neformalne organizacije, ki bi predstavljala naše interese. Za to so krive vse vlade, zato bi prav iskanje zavezništev v EU morala biti prava prioriteta nove vlade. 

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike