Čemu si Ukrajinci tako želijo leoparde, zakaj so Nemci zadržani in kaj bi njihovi tanki spremenili na bojišču

"Potrebujemo tanke - ne deset ali dvajset, temveč nekaj sto," je na družabnem omrežju Telegram zapisal Andrij Jermak, vodja kabineta ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. Dobava orožja Ukrajini postaja vse bolj vroča tema in predmet nesoglasij med državami, ki podpirajo to napadeno državo v boju proti ruskim agresorskim silam.

Pred dvema tednoma je Ukrajina sporočila, da potrebuje okoli 700 bojnih vozil pehote. Potrebam bodo skušale zadostiti Francija s kolesnimi oklepniki AMX-10 RC ter Nemčija in ZDA z goseničnimi Marderji oziroma Bradleyi.

A bistveni so pogovori o "nekaj sto" (konkretno 300 tankih), in tu se je situacija pričela zapletati, v največji meri zaradi pomanjkanja politične volje Nemčije, da Ukrajini dovoli uporabljati tanke Leopard 2.

Zakaj Ukrajinci potrebujejo tanke

Da bi razumeli odločilni pomen (ne)dobave bolj zapletenih oborožitvenih sistemov, moramo najprej poznati stanje na bojišču, kjer se je Ukrajina srednjeročno gledano znašla v nezavidljivem položaju. V preteklih komentarjih smo že pojasnjevali, da gre trenutna faza vojne bolj na roke Rusom, ki so svoje dejavnosti primarno omejili na (zločinsko) uničevanje ukrajinske civilne infrastrukture ter na krepitev obrambnih in logističnih kapacitet na okupiranih ozemljih; tudi kopenski napadi manjšega obsega, ki jih ruske sile redno izvajajo na določenih odsekih frontne črte, so dolgoročno obrambne narave.

Zahodni analitiki in obveščevalci pa opozarjajo predvsem na nevarnost namenov, ki jih ima Rusija v drugem planu: v roku enega do treh mesecev naj bi začela z obširnejšo ofenzivo, katere cilj je po pričakovanjih zlomiti fronto in prodreti v osrčje države. Res je, da Rusom niti približno ni uspelo mobilizirati tako vehementno napovedovanih 350.000 pripadnikov in da tudi po lastnih navedbah v vse večji meri razpolagajo z muzejskimi primerki orožja in opreme, toda že 15 odstotkov te številke bi znalo spremeniti ravnovesje na fronti. Nekoč so dejali, da Rusija ni nikoli tako močna, kot se zdi, in nikoli ni tako šibka, kot se zdi. Da prvo drži, smo že videli. Upam, da drugega ne bomo.

Rusija naj bi v roku enega do treh mesecev začela z obširnejšo ofenzivo, katere cilj je po pričakovanjih zlomiti fronto in prodreti v osrčje države.

Če smo se iz zgodovine kaj naučili, vemo, da Rusi navadno stavijo na množico in staro železo. Če hočemo ali ne, vojna je tudi med Ukrajinci terjala svoj davek, Rusov pa je veliko, in tudi njihovo staro železo je učinkovitejše od nikakršnega. Ukrajina torej potrebuje sodobne sisteme, da bi z njimi dosegla večjo bojno učinkovitost od okupatorja in zmanjšala lastne izgube ter s tem prevesila tok vojne v svoj prid. Ravno tako kot Rusi bodo tudi Ukrajinci najverjetneje skušali prebiti fronto, kar pa je brez oklepa tako rekoč neizvedljivo.

Nemce ovira zgodovina

Ukrajinci tako ne skrivajo svojih želja po sodobnem zahodnem orožju; predvsem si želijo nemških tankov Leopard 2. Ukrajincem se več kot očitno mudi, Nemčija pa se je v tem primeru izkazala za zelo neodločno partnerico. Naj omenim, da so Nemci Ukrajincem že dobavili določeno novejšo oborožitev, ki se je izkazala za učinkovito, kot so denimo sistemi zračne obrambe Gepard in IRIS-T.

Z nekoliko nejevolje so jim poslali tudi samovozne oklepne havbice PzH 2000. Glede slednjih se je pri političnem odločanju že zatikalo, saj ne gre za obrambno sredstvo. Pri tankih pa se zatika še toliko bolj, saj so tako po namenu kot po klasifikaciji izrazito ofenzivna sredstva.

Razloge za oklevanje gre po mnenju mnogih iskati v zgodovini. Nemci so se znašli v precepu, ali ponovno postati ena od vodilnih sil na vojaškem področju in "zagrešiti" tudi kakšno napadalno operacijo, ali pa ohraniti moralnega obsojanja vredno mirovniško držo, in Ukrajincem ne dovoliti uporabe tankov nemške izdelave.

Načeloma nismo vajeni takšnega kolebanja in neenotnosti nemške politike, kot smo mu bili priča sedaj: Najprej je kancler Scholz zadržano naznanil, da "preučujejo" možnost dobave, potem je ministrica Baerbockova izjavila, da "ne bodo stali na poti" zaveznicam, ki bi hoteli Ukrajini dobaviti leoparde, kmalu za tem pa je vladni govorec naznanil, da se Nemčija glede dobave še "posvetuje z zavezniki."

V praksi to pomeni, da Nemčija išče politično kritje ZDA. Čeprav so Britanci že napovedali dobavo manjšega števila svojih Challengerjev, to Nemcem ni bilo dovolj: Ukrajincem naj tanke pošlje še Amerika. Tudi, če v zelo majhnem številu, pa vendarle: Nemci nočejo sami voditi "agresije" na ruske agresorje. S tem, ko je v dobavo tankov potegnila širšo družbo, si nemška politika zagotavlja absolutno moralno čistost.

Nemci nočejo sami voditi "agresije" na ruske agresorje. S tem, ko je v dobavo tankov potegnila širšo družbo, si nemška politika zagotavlja absolutno moralno čistost.

Rusi (kot ponavadi) grozijo

Morebitna dobava leopardov pa botruje tudi stopnjevanju napetosti med Berlinom in Moskvo. Slednja z grožnjami zaostruje retoriko, nekatere izjave iz Kremlja je moč razumeti tudi v smislu, da bo Rusija uporabila jedrsko orožje, če Zahod "preveč" oboroži Ukrajino. Tudi v tem oziru Nemčija noče ponovno biti na nek način krvnica Evrope, čeprav se takšen scenarij interpretira kot zelo malo verjeten.

A vendarle, kot je dejal železni kancler von Bismarck, ne zaupaj Rusom, saj niti sami sebi ne zaupajo. Dejanja ruske politike so večkrat nepredvidljiva in brez razumljive logike. Realno nikoli ne vemo zagotovo, kaj lahko pričakujemo, dejstvo pa je, da Rusija ob uvajanju vse novejših in učinkovitejših sistemov v ukrajinskih silah svojih groženj (še) ni uresničila.

Razen tega paradigma bojišča ostaja enaka. Za usposabljanje posadk in integracijo leopardov bo potreben čas, in tudi, če Nemčija dovoli dobave, do učinka na bojišču ne bo prišlo takoj, a če ne bo prepozno, bodo vsekakor predstavljali enega odločilnih dejavnikov za Ukrajince.

Sicer gre po mnenju mnogih strokovnjakov za najboljši tank v vrstah zveze NATO, saj ima v primerjavi z Abramsom boljši oziroma zanesljivejši pogonski sklop, večjo sposobnost manevra itd., in tudi z vidika usposabljanja in standardizacije je odločitev za leoparde smotrna. Tovrstnih tankov je bilo izdelanih okoli 2.000, pogovori pa potekajo v smeri, da naj bi jih Ukrajina najprej dobila do 150. Nekaj naj bi jih zagotovili Poljaki in Finci, kdo bo pokril ostale potrebe, pa še ni znano.

Politični nauki dobave orožja

Kakorkoli, to ostaja politična odločitev, ki v prvi vrsti zaradi neenotnosti oziroma raznolikosti pogledov in interesov Zahoda zahteva svoj čas. Čas, ki ga Ukrajina nima. Prehitre in nepremišljene odločitve bi res lahko vodile v neljubo rusko podžiganje konfliktov tudi na drugih območjih, kot so BiH, Kosovo ali Pridnjestrovje, a vendarle se mora Zahod zavedati svoje vloge ter modro, a odločno voditi svojo politiko, v katero nujno spada tudi pomoč Ukrajini. Moralni kompas v nobenem trenutku ne sme biti pod vprašajem.

In medtem ko Nemci ostajajo zadržani, drugi predstavljajo avantgardo: Britanci Ukrajincem dobavljajo 600 nadzvočnih vodenih raket Brimstone 2, Nizozemci pa bi jim zagotovili svoje lovce F-16 in Američani jih pri tem podpirajo. Pred časom, ko so Poljaki želeli v promet spraviti svoje MiG-29, ZDA predloga niso sprejele in so zavzele podobno zadržana stališča kot danes Nemčija.

Sedaj pa se je Zahod v precejšnji meri otresel strahu pred ruskimi povračilnimi ukrepi, obenem pa kaže zaupanje do Ukrajincev, da ti ne bodo uporabili naprednejše tehnike za provokacije z napadi na matično Rusijo.

Morebitna dobava lovcev bi na bojišče prinesla manjšo težo in glede na učinek večje stroške kot dobava tankov; in bolj kot operativna učinkovitost je pomembna politična sporočilnost projekta: Sporoča nam, da Zahod računa, da Ukrajina ne bo poražena, hkrati pa se nam po koncu vojne obeta tesno vojaško partnerstvo med njo in Zahodom, četudi bo ostala nevtralna. F-16 v Ukrajini bi pomenili, da Zahod to državo dokončno obravnava kot svojo domeno.