Če grešniki občutimo Božjo jezo, je to zato, ker smo daleč od poti, ki jo je za nas pripravil Bog. Poudarek ni na jezi, ampak na oddaljenosti od Boga.

Vir: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK

Dragi bratje in sestre!

Adventna svetopisemska besedila otvarja prerok Izaija. 40 let je kot prerok utrjeval sporočilo o Božji svetosti, o trajnosti Davidove dinastije, o trdni in zaupni veri v vseh okoliščinah, ker je en sam Bog in gospodar vesoljne zgodovine. Zato se zdi več kot primeren za uvod v zahteven adventni čas, ki nas s pripravo na Jezusov prvi prihod skuša zdramiti za Jezusov drugi prihod. Prerok nam predstavi vrsto zanimivih spodbud v današnjem prvem berilu, ki vsaka zase lahko služi kot adventna meditacija in osebna izkušnja, ki hkrati ubesedi notranjo željo po odrešeniku. Prerok deli svojo izkušnjo, ki pa je univerzalna izkušnja in zato tako nagovarjajoča. Poglejmo si nekaj teh misli.

»Zakaj si dopustil, Gospod, da smo zašli s tvojih poti …« (Jer 63,17)

Človek je na poti. In želi biti na pravi poti. In želi vedeti, kam ta pot vodi. Med mnogimi potmi nenehno išče pot sreče in zadovoljstva, ki se je želi držati. Vendar ta pot ni vedno označena, ni vedno jasna. »Ko brez miru okrog divjam, prijat'li vprašajo me kam?« pravi Prešeren. Včasih je okoli nas puščava, gosto rastje, samota, včasih tema. Kompas je včasih tako negotov, da ne vemo, kam hodimo. Kot bi se želeli orientirati po zvezdah brez potrebnega znanja ali kot bi nekoč iskali po zastarelih zemljevidih v pravkar zgrajenih delih mesta. Občutek izgubljenosti in zmedenosti nam je še kako poznan. Ne vemo, ne kje smo ne kam gremo. Včasih se dobesedno vrtimo v krogu. Najhuje pa je, da si moraš priznati, da ne veš, kako bi si pomagal. Ne znaš nazaj na pot. Blodiš in se spotikaš. O tem govori prerok Izaija: o oddaljenosti od poti, ki me izpolnjuje in vodi k Bogu, o naši nevednosti in nesposobnosti, kako bi se pravilno orientirali. Ta zunanja izgubljenost, ki je simptom notranje izgubljenosti, rojeva željo po Bogu, po Odrešeniku, po Prijatelju. Kar je temelj adventa.

»… zakaj si nam zakrknil srce, da se te ne bojimo?« (Jer 63,17)

Srce. Ne toliko telesni organ kot center naše osebnosti, najgloblja točka nas samih. Izaija govori o zakrknjenosti, o trdosrčnosti. Zakaj je to problem? Ker Bog želi sam oblikovati naše srce, da bi postali njegovi otroci in učenci. Bog želi oblikovati našo notranjost, da bi bili oblikovani po njegovem načrtu. Apostol Pavel to lepo osvetljuje: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.« (Gal 2,20) Pavel je oseba z mehkim srcem, da ga lahko Bog sam oblikuje. Sv. Irenej pravi: »Ponudi Bogu svoje učljivo srce, primerno za oblikovanje, in ohrani prožnost, v kateri te je Stvarnik izoblikoval.« (Proti krivovercem IV, 39,2) Možno je tudi, da se upiraš, umikaš, krniš vse tja do zakrknjenja. Tako nastane otrdelo srce, zakrknjeno srce, ki ga ne zmorem sam spremeniti, omehčati. Potrebujem Božjo milost. Potrebujem Božjo vlago, ki bo oslabila, kar je otrdelo, in prinesla novo prožnost, nove, primernejše oblike srca. Prinašati Jezusa srcu je glavna adventna misija.

»Glej, ti se srdil, in mi smo grešili …« (Iz 64,4)

Kar nekako težko nam je govoriti o Božji srditosti, jezi, čeprav se ji v Svetem Pismu ne moremo izogniti. To ne pomeni, da Bog doživlja negativna čustva. Ne mislimo, da Bog doživlja človeško jezljivost. To je metafora, ki skuša predstaviti Božjo strast, da bi vse postavil na pravo mesto, na pravo pot. Božja srditost predstavlja Božje hrepenenje in delovanje v smeri odrešenja vseh. Če grešniki občutimo Božjo jezo, je to zato, ker smo daleč od poti, ki jo je za nas pripravil Bog. Poudarek ni na jezi, ampak na oddaljenosti od Boga. Pravi odgovor je občutljivost za dinamiko v Bogu, ko nas spremlja in nas želi točno tam, kjer je prav. Ne želimo biti tujci, želimo, kar pravi apostol Pavel: »Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu.« Želimo razumeti Božjo reakcijo, ki spremlja naše odločitve, in spremeniti, kar je treba spremeniti. Bog nenehno spodbuja in postavlja stvari na pravo mesto. In ta občutljivost za Boga je adventna občutljivost.

»In zdaj, Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok.« (Iz 64,7)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

FEB
24
FEB
25
Intervju: Franc Cukjati
21:00 - 21:45
FEB
27