Čas za spremembo politike do Hrvaške: vzdržimo se dvostranskih dejanj

Slovenija na arbitraži ni zmagala. To je jasno vsakomur. Tudi tistemu, ki službeno še vedno tvita o velikem uspehu Slovenije in o teritorialnem stiku z morjem. Ampak služba je pač služba. In sedaj je napočil trenutek, da se nekateri tega zavedo in pričnejo opravljati svojo službo – za začetek službo zunanjega ministra.

Hrvaška je v ofenzivi – tako notranjepolitični kot zunanjepolitični. Slovenija pa je, kot je značilno za to vlado, talka notranjepolitičnih igric za ceno zunanjepolitične zmage. Tako smo spet v dinamiki »enostranskih« dejanj – čoln tja, diplomatska nota nazaj; obisk tukaj, komentar tam.

Nekaj sardel vredne provokacije

Hrvaška izvaja svojo strategijo dosledno – ne priznava, da je arbitraža kakorkoli merodajna in izvaja nadzor in ribolov na polovici Piranskega zaliva. In tako ustvarjajo umetno napeto ozračje brez kakršnegakoli rezultata. Kar je jasno še piranskim ribičem, ki na televiziji komentirajo, da zaradi rib gotovo ne plujejo tja, saj jih v Piranskem zalivu skorajda ni več.

Vendar pa, če smo popolnoma iskreni, ne gre za mednarodne incidente, kot to interpretira Slovenija, saj arbitraža ni začela veljati kot dejstvo na dan razglasitve. Dan je rok za uveljavitev. V določbah arbitraže je jasno navedeno, da se državi lahko dogovorita drugače in da pravno gledano to ni zavezujoč dokument. Na ta način nam ga predstavlja le slovenska politična scena, da bi se lahko predstavila kot zmagovalka pred slovenskim narodom.

Karl Erjavec naj se začne obnašati kot vodja zunanjega ministrstva in se pripravi na novo serijo bilateralnih pogovorov. To, da zavrača pogovor s Hrvaško in vztraja pri vsiljevanju sprejema arbitraže, nas stiska v kot.

Kako nezavezujoča je ta arbitraža, je pred dnevi že pisalo nekaj strokovnjakov na obeh straneh meje. Gre za problematiko predzadnjega člena arbitraže, kjer piše, da arbitraža velja, v kolikor oziroma dokler se strani ne dogovorita drugače. Nenavaden dostavek k običajnim končnim členom arbitraže pušča odprta vrata bilateralnim pogovorom.

Za Slovenijo še vedno velja, kot piše v ustavi, da so naše meje take, kot so bile na 25. 6. 1991. In to je naše realpolitično izhodišče. Saj se vsako pogajanje konča s sporazumom, kjer je vsak malo popustil.

Prihodnja strategija bilateralnega tanga

Karl Erjavec naj se začne obnašati kot vodja zunanjega ministrstva in se pripravi na novo serijo bilateralnih pogovorov. To, da zavrača pogovor s Hrvaško in vztraja pri vsiljevanju sprejema arbitraže, nas stiska v kot.

Poleg tega omogoča Hrvaški, da se drži svoje znanje strategije brez resnega interesa, da bi se stanje uredilo.

Glede na preteklo spotikanje našega ministra za zunanje zadeve po diplomatskem parketu je nujno, da o prihodnji argumentaciji in strategiji pride do širšega diskurza v slovenski strokovni javnosti.

Zaradi transparentnosti postopka; razblinjanju dvoma o korektnosti dela slovenskih zagovornikov in nadaljevanja iskanja rešitve je ključno, da arbitražna dokumentacija postane javna. To je prvi pogoj, da bomo lahko kot država z množico strokovnjakov našli najboljšo strategijo za diplomatski ples po institucijah EU in v bilateralnih pogovorih, ki nas čakajo v prihodnosti.

Tako je za Slovenijo prišel čas, da tudi sama prične z enostranskimi diplomatskimi dejanji, ki bodo pokazali, da tokrat mislimo resno. Od banalnosti postrežbe slovenskega menija na Brdu do tehtnega pozicioniranja slovenske policije v Piranskem zalivu.

Slovenska politika naj se, lepo prosim, vzdrži dvostranskih dejanj – naj se neha, sicer tipično slovensko, ukvarjati s tem, kaj bodo rekli sosedje in naredi nekaj za svojo državo in svoj narod.

Je že čas.