Čarovniški procesi tudi leta 2021 niso stvar preteklosti. Dobesedno.

Marsikdo bi pomislil, da je vera v čarovnice (in čarovnike) stvar preteklosti in fantazijskih romanov. In tako tudi je.

Ponekod.

Nikakor pa ne vsepovsod.

Pravzaprav je letos nemška katoliška misijonska organizacija Missio izdala poročilo, da v kar enainštiridesetih državah na svetu ljudem preti morebitna nevarnost, da jih obtožijo čarovništva in jih posledično mučijo, izključijo iz družbe ali celo umorijo. To so večinoma afriške, jugovzhodno azijske in južnoameriške države. Najbolj so izpostavljene ženske in otroci.

Deseti avgust je bil lani razglašen za Dan boja proti čarovniškim obtožbam. Pojav namreč ni v upadanju kot nek ostanek mračne preteklosti, ampak je v porastu. V času pandemije covid se je še poslabšal. Trenutno je tudi v pripravi (prva) resolucija Združenih narodov o odpravi nasilnih dejanj v zvezi z obtožbami o domnevnem čarovništvu. Kot pravi direktor nemške misijonske organizacije Missio, Dirk Bingener, ocenjujejo, da je bilo v zadnjih šestdesetih letih po vsem svetu zaradi obtožbe čarovništva ubitih več ljudi kot v vseh 350 letih »evropskega lova« na čarovnice.

Vraževerje in iskanje grešnega kozla

Princip je pravzaprav isti kot lahko beremo v lastni, hvala Bogu pretekli, zgodovini. Človek ob nesrečah, boleznih, ki jih ne zna razložiti, nagonsko išče krivca, da bi tako sprostil svojo žalost, bolečino, jezo … Najlažje ga najde v šibkejšem od sebe, ki v čem odstopa od povprečja ali ga moti.

Tako so čarovništva velikokrat obtožene ženske, ki živijo same, velikokrat jih obtožijo priženjeni sorodniki (tast, svak…), ko je tarča otrok, gre navadno za nezaželene ali s kako hibo rojene otroke … vsak primer je seveda edinstven, v ozadju vseh pa sta vraževerje ali (in) hudobija tožnikov.

Obtoženi so mučeni, dokler svojega čarovništva ne priznajo. Potem sledi umor, izpostavitev smrti ali v najboljšem primeru izobčenje in izgon iz družine ter vasi. Ponekod so na odročnih krajih zrasle cele begunske vasi izgnanih ljudi.

Procesi seveda niso tako dodelani kot so bili pred stoletji v Evropi, so pa v svojem bistvu isti. Kdorkoli, lahko obtoži kogarkoli in vzame pravico v svoje roke. Oblasti, ki imajo v večini teh držav sicer zakonsko podlago za kazensko preganjanje tovrstnih obtožb, navadno ne ukrepajo, saj so pripadniki sodstva in policije (še posebej na nižjih nivojih) velikokrat prav tako močno vraževerni.

Pomoč

Proti temu pojavu se borijo številne verske in posvetne ustanove ter posamezniki. Vsi so si enotni, da gre za večplasten problem, ki mu botrujejo globoko zakoreninjeno vraževerje, skrajna revščina, nerazvitost in najpogosteje popolna pasivnost lokalnih oblasti.

Organizacije so navadno osebno ali preko družbenih omrežij (bizaren trend je namreč, da storilci svoje »procese« pogosto objavijo na spletu) obveščeni o primeru. V prvi fazi poizkušajo priti do žrtve, jo spraviti na varno in ji nuditi medicinsko pomoč. V drugi fazi ji nudijo varno zatočišče in rehabilitacijo, v kateri bi naj ponovno vzpostavila svoje življenje. Njihova naslednja velika naloga je ozaveščanje in prevzgoja družbe. To zahteva veliko osebnega dela na terenu in predvsem delo z mladimi.

Anja Ringgren Lovén, ki v Nigeriji vodi Deželo upanja, ki rešuje in skrbi za otroke obtožene čarovništva, pravi, da je največje pričevanje, ko čez leto ali dve pripelje zdravega, urejenega, v šoli uspešnega otroka na obisk v vas, ki ga je izobčila. Ponekod pride celo do delne vrnitve otroka v skupnost, ki je spoznala svojo veliko zmoto.

Seveda gre za zlorabo moči in nasilje, a v ozadju je največkrat skrajna revščina, primitivizem, neznanje in nerazvitost.

Zanimiv je tudi odnos vseh (obravnavanih v tem zapisu) humanitarnih delavcev do storilcev in skupnosti. Stvari ne slikajo črno-belo, pač pa poudarjajo, da seveda gre za zlorabo moči in nasilje, a v ozadju je največkrat skrajna revščina, primitivizem, neznanje in nerazvitost. In da so tudi storilci tisti, ki potrebujejo pomoč in predvsem prevzgojo in da se je potrebno reševanja tega problema lotiti celostno, ne le z gašenjem požara. Da se mora vključiti mednarodna skupnost, ki mora s vplivati na oblasti posameznih držav, da se ta problem neha ignorirati.

Zanimivo je tudi, da se »čarovniška manija« pojavlja ne glede na vero, ki prevladuje na območju. Najdemo jo tako v krščanskih kot muslimanskih, hindujskih in budističnih regijah. Anja Ringgren Lovén sicer pravi, da imajo v Nigeriji vlogo pri čarovniških obtožbah tudi tako imenovane revival cerkve, v katerih duhovniki spektakularno izvajajo eksorcizme in je pomemben del njihovega oznanjevanja boj proti hudiču.

Težko je verjeti, da se danes, v enaindvajsetem stoletju, dogajajo takšne stvari. Človek se, presunjen od te tragike in ob zavedanju lastne zgodovine, vpraša ali pot do večje civiliziranosti res nujno vodi preko vseh temin človeške duše. Ali mora človeštvo res do zadnje podrobnosti preživeti vsako grozoto, ki jo je človek sposoben sproducirati, da bi prišlo na višjo stopnjo zavedanja in delovanja? Ali se tretji svet ne more ničesar naučiti od nas in mora sam preživeti svoj "temačni srednji vek"?

Ne da zgodovinski spomin ni pomemben, nikakor. Toda medtem ko vsak zahodni medij, ki dandanes da kaj nase, na vsaj letni ravni napiše par bolj ali manj resnih člankov na temo inkvizicije, ki imajo prevečkrat zgolj namen pljuniti na Katoliško cerkev, se v principu iste grozljive tragedije dogajajo še danes. O tem še kako aktualnem pojavu je v svetovnih medijih zaslediti komaj kaj. Je to res vse, kar imamo kot civilizacija, ki je vse to že dala skozi, ponuditi ljudem, ki danes trpijo zaradi lova na čarovnice?

Ironično je, da medtem ko »čarovništvo« v zahodni pop kulturi postaja romantizirano in poizkuša izražati nekakšno uporništvo sodobnih buržujev, ki se pravzaprav že desetletja nimajo ničemur upirati, se na relacijah eksotičnih počitniških destinacij sodobnih feministk tipa »We are the granddaughters of the witches you weren't able to burn« odvijajo resnične drame resničnih oseb. Morda bi bilo bolj smiselno sile zahodnega boja proti namišljenim sovražnikom usmeriti v pomoč resničnim ljudem v resničnih tragedijah.

Koliko tragičnih osebnih zgodb, trpljenj nemočnih, koliko mučenj, krivih obtožb, otroških solz, koliko pohabljanj, prisilnih porok, zlorab in vsega zla, ki ga ljudje povzročamo drug drugemu, bo še potrebno, da bo svet postal vsaj približno varno okolje za vsakogar?

In preden ta članek postane voda na mlin tistih, ki bodo zavpili, da vsega tega v Evropi res ne rabimo, se vprašajte, kakšne puščave bi bili sami pripravljeni prečkati in preko kakšnih morij plavati, da bi ušli iz zgoraj opisanega okolja in sebi ter svojim dragim omogočili bolj varno in spodbudno okolje?