Božja navzočnost med nami

Pri zadnji večerji, tik pred njegovim trpljenjem in smrtjo na križu, nam je Jezus podaril nenavaden dar svojega telesa in krvi v evharistiji. Po vstajenju pa je bilo njegovo prvo dejanje, da je v učence pozdravil »Mir vam bodi« in vanje dahnil Svetega Duha. Kaj to pomeni za nas?

Cerkveno leto nas sedaj vodi v čas, ki bi ga lahko imenovali »Čas predaje Svetega Duha«. Kako pomemben je ta čas, uvidimo, če se vrnemo k prvemu dihu Svetega Duha, ki ga je Bog kadarkoli poslal na Zemljo – ob stvarjenju. Sveti Duh je ločil temo od luči, zemljo od voda, in dal življenje vsem živim bitjem.

Ob dopolnitvi časov je bil Sveti Duh tisti, ki je spočel Božjega sina v Marijinem telesu. Ob Jezusovem krstu je Sveti Duh v podobi goloba oznanil, da je Jezus iz Nazareta Mesija. Ob začetku svojega javnega delovanja je Jezusa v puščavo vodil Duh, da bi bil preizkušan in nato premagal Hudega Duha. Na križu, nam pove evangelist Janez, je Jezus izročil svojega Duha v božje roke. In sedaj je vsakomur izmed nas namenjeno, da postane tempelj Svetega Duha.

Jezus nam je vrnil Božjo navzočnost

Povsem upravičeno bi lahko rekli, da je Jezus prišel med nas in nato umrl na križu, da bi nam podelil Svetega Duha, Božjo navzočnost, povezavo, ki je bila izgubljena, ko sta se Adam in Eva oddaljila od Boga v Edenskem vrtu. Z obiskom svojih apostolov nemudoma po vstajenju je Jezus obnovil to osebno, ljubečo, življenje porajajočo povezanost z Bogom. Vse, kar je bilo izgubljeno v Edenskem vrtu, je bilo v celoti obnovljeno v vrtu vstajenja.

Kako prepoznamo to božjo navzočnost, kakšne so njene lastnosti? Vsekakor to ni neka nedejavna prisotnost, nasprotno, je zelo dinamična. Zaradi nje smo ustvarjeni za svetost, celo bolj kot Adam in Eva v Raju, saj Sveti Duh ne biva le povsod okrog nas, ampak zaradi Jezusovega darovanja zdaj tudi prav v nas.

Povsem upravičeno bi lahko rekli, da je Jezus prišel med nas in nato umrl na križu, da bi nam podelil Svetega Duha, Božjo navzočnost, povezavo, ki je bila izgubljena, ko sta se Adam in Eva oddaljila od Boga v Edenskem vrtu.

Kdo izmed nas še nikdar ni prosil za drugo priložnost? Prav to je bistvo zakramenta sprave. Zato nam je Bog podaril ta zakrament – da bi lahko resnično začeli znova, z neomadeževanim srcem, kot smo ga imeli ob krstu.

Teologi nam razlagajo, da je Jezus prišel s poslanstvom sprave – po vstajenju jim je ob prikazanju podelil pravico, da odpuščajo grehe.

Sv. Pavel nam v drugem pismu Korintčanom pravi: »17 Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. 18 Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave, 19 namreč to, da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. 20 Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom. » (2 Kor 5,17-21).

Unikat krščanstva - možnost odpuščanja grehov

Predaja Svetega Duha doseže vrhunec za Binkošti. Na ta dan so dobili potrditev moči Svetega Duha v svojih srcih, da so lahko opustili strahove in odšli po vsem Svetu oznanjat veselo novico, ozdravljat odpuščat grehe in obnavljat moč Svetega Duha v ljudeh.

Včasih slišimo koga reči, da so vse vere enako dobre. Sam menim, da to ne drži. Menim, da je resnično pomembno, saj tega, kar je Jezus storil za nas – nam dal možnost odpuščanja grehov – ni v teologiji nobene druge vere. Zato res ni vseeno, kateri veri pripadamo.

Ob koncu še to: če je bil Bog tako neskončno dober in radodaren z nami, dal za nas svojega sina in nam omogočil, da so nam izbrisani vsi grehi, mar ne bi bilo lepo, če bi tudi mi radodarno odpuščali tistim, ki so nas prizadeli ali nam storili kaj žalega.

Če čutimo, da določenim ljudem ne moremo odpustiti, se spomnimo, da nam je sposobnost odpuščanja dal sam Bog. Božji darovi pa so vselej v temelju namenjeni, da  jih delimo z drugimi. Sveti Duh nam pri tem pomaga. Odpuščanje je eden največjih in najbolj nujnih darov, ki jih moramo deliti z vsemi ljudmi okrog nas.