Boris Pahor - vest nacije (26. 8. 1913–30. 5. 2022)

Pisatelj stoletnik, ki se je spominjal glasov bomb prve svetovne vojne in ki je kot deček s strahom gledal goreče zublje v Narodnem domu v Trstu, je še zadnjič zatisnil oči. Umrl je v svoji hišici s prekrasnim pogledom na Tržaški zaliv, v Kontovelu, vasici, stisnjeni pod vrh strmega kraškega roba, katere imena nihče ne opazi več, saj je že davno postala predmestje Trsta. Prav tam, kjer so Slovenci pred kakimi 1400 leti prvič uzrli morje in se ob njem naselili.

Na obali med Trstom in Tržičem, kjer se je pisala zgodovina slovenskega ribištva in pomorstva, danes Slovencev ni več veliko. Še bolj žalostno pa je, da o tej slovenski obali Slovenci v Sloveniji ne vedo skorajda ničesar.

Pozabljen od Ljubljane

Pozabljen pa je v resnici s strani Ljubljane tudi pokojni Pahor. Čeprav mu je svetovna slava prinesla čast in širše priznanje tudi v Sloveniji, ga Ljubljana v resnici nikoli ni sprejela. Politiki so se zelo radi rokovali z njim vsakega 26. avgusta, založbe so navdušeno ponatiskovale njegove knjige, novinarji pa se pulili za intervjuje. A njegovega sporočila niso vzeli zares. Ignorirali so ga.

Wikipedija ga tako imenuje za »enega od najpomembnejših slovenskih zamejskih pisateljev«, čeprav gre za enega najboljših slovenskih, ne le zamejskih avtorjev. Nič čudnega, da je odklonil častno meščanstvo Ljubljane, zaradi mačehovskega odnosa Ljubljane do Primorske že od generala Maistra naprej. Odklonil je tudi tržaško častno meščanstvo, ker v obrazložitvi niso omenili njegovega antifašizma, ampak samo trpljenje pod nacizmom in antikomunizem.

Liberalec, krščanski socialec, domoljub

Pisatelj, ki je bil poročen s sestro partizanskega junaka Janka Premrla Vojka, ubitega bržkone od partizanske krogle, je vedno veliko govoril o zgodovini. Doživel je obe svetovni vojni, drugo v nemškem lagerju. Svetovnonazorsko je bil liberalec in krščanski socialec. Domoljub. Na Primorskem, ki je ostala pod Italijo, je zato spadal v levi, laični idejni tabor, ne pa v katoliškega. Tržaški domobranci so ga januarja 1944 aretirali in izročili gestapu. Na taboriščno trpljenje nas danes spominja njegova imenitna knjiga, droben roman Nekropola.

Čeprav je tudi zaradi svojega nadvse grenkega izkustva bil kritičen do protirevolucionarnega tabora, pa je bil kritičen tudi do partizanov. Skupaj z Alojzom Rebulo je tako napravil znameniti intervju s prijateljem Edvardom Kocbekom, v katerem je prvi objavil, da so partizani maja in junija 1945 zagrešili množični pokol nad Slovenci, vojaškimi ujetniki, domobranci. To je bilo leta 1975, v svinčenih časih komunizma. Pahorjeva revija Zaliv je bila v Jugoslaviji prepovedana, po objavi članka pa so tudi Pahorju za več let prepovedali vstop čez opevano »najbolj odprto mejo v Evropi«. Revija Zaliv je bila prvi glasnik novih demokratičnih gibanj, ki so leta 1990 uspele zlomiti komunistično oblast.

Če Pahorju rečemo liberalec ali levičar, mu pravzaprav delamo krivico. Zaradi svojega domoljubja je šel v nos mnogim slovenskim levičarjem, zagovornikom internacionalizma. Jasno je povedal, da smo v ignoriranju narodne zavesti unikum v Evropi in da to ni prav. Večkrat je poudaril, da je slovenska himna edina himna na svetu, ki slavi vse druge, samega sebe pa ne omenja. Slavljenje drugih pa v svojem bistvu ne more biti nacionalna himna. Predlagal je, da bi himni dodali drugo kitico Zdravljice: »Komu najpred veselo zdravljico, bratje čmo zapet: Bog našo nam deželo...« In v resnici tu in tam organizatorji kake manjše proslave njegov predlog upoštevajo. V veliki večini pa tega nihče niti ne ve.

Naj ob tem omenimo drobni anekdoti. Pahor je zaradi svoje publicistike v času komunizma prejel Meškovo priznanje za življenjsko delo, ki je, zanimivo, Wikipedija na seznamu priznanj sploh ne omenja. Združenje novinarjev in publicistov je na podelitvi priznanja najeti pevski zbor prosilo, naj zapoje obe kitici. A vodstvo zbora je to zavrnilo in nastop je bil nekaj ur pred proslavo odpovedan. Na vrat na nos so potem iskali in dobili operno pevko, ki je zapela obe kitici. Druga zanimiva zgodbica pa se je zgodila po podelitvi. Meškovo priznanje je častno in ne vsebuje finančne nagrade, saj ZNP deluje v finančno skromnih okvirih in na prostovoljnem delu. Pisatelj Pahor je nekaj dni po podelitvi Združenju poslal pismo podpore z denarjem, da »Meškovi ekipi« poklanja dar v spomin na »drago ženo Radoslavo Premrl, kot dvajsetletno sourednico revije Zaliv«.

Veš, oblast, svoj dolg?

Borisa Pahorja danes ni več. Ostajajo pa z nami njegove neuresničene ideje. Vest nacije ne bo utihnila. Veš, oblast, svoj dolg?