Boris Pahor – vest nacije (26. 8. 1913–30. 5. 2022)

Foto: Profimedia.si

Pisatelj stoletnik, ki se je spominjal glasov bomb prve svetovne vojne in ki je kot deček s strahom gledal goreče zublje v Narodnem domu v Trstu, je še zadnjič zatisnil oči. Umrl je v svoji hišici s prekrasnim pogledom na Tržaški zaliv, v Kontovelu, vasici, stisnjeni pod vrh strmega kraškega roba, katere imena nihče ne opazi več, saj je že davno postala predmestje Trsta. Prav tam, kjer so Slovenci pred kakimi 1400 leti prvič uzrli morje in se ob njem naselili.

Na obali med Trstom in Tržičem, kjer se je pisala zgodovina slovenskega ribištva in pomorstva, danes Slovencev ni več veliko. Še bolj žalostno pa je, da o tej slovenski obali Slovenci v Sloveniji ne vedo skorajda ničesar.

Pozabljen od Ljubljane

Pozabljen pa je v resnici s strani Ljubljane tudi pokojni Pahor. Čeprav mu je svetovna slava prinesla čast in širše priznanje tudi v Sloveniji, ga Ljubljana v resnici nikoli ni sprejela. Politiki so se zelo radi rokovali z njim vsakega 26. avgusta, založbe so navdušeno ponatiskovale njegove knjige, novinarji pa se pulili za intervjuje. A njegovega sporočila niso vzeli zares. Ignorirali so ga.

Wikipedija ga tako imenuje za »enega od najpomembnejših slovenskih zamejskih pisateljev«, čeprav gre za enega najboljših slovenskih, ne le zamejskih avtorjev. Nič čudnega, da je odklonil častno meščanstvo Ljubljane, zaradi mačehovskega odnosa Ljubljane do Primorske že od generala Maistra naprej. Odklonil je tudi tržaško častno meščanstvo, ker v obrazložitvi niso omenili njegovega antifašizma, ampak samo trpljenje pod nacizmom in antikomunizem.

Liberalec, krščanski socialec, domoljub

Pisatelj, ki je bil poročen s sestro partizanskega junaka Janka Premrla Vojka, ubitega bržkone od partizanske krogle, je vedno veliko govoril o zgodovini. Doživel je obe svetovni vojni, drugo v nemškem lagerju. Svetovnonazorsko je bil liberalec in krščanski socialec. Domoljub. Na Primorskem, ki je ostala pod Italijo, je zato spadal v levi, laični idejni tabor, ne pa v katoliškega. Tržaški domobranci so ga januarja 1944 aretirali in izročili gestapu. Na taboriščno trpljenje nas danes spominja njegova imenitna knjiga, droben roman Nekropola.

Čeprav je tudi zaradi svojega nadvse grenkega izkustva bil kritičen do protirevolucionarnega tabora, pa je bil kritičen tudi do partizanov. Skupaj z Alojzom Rebulo je tako napravil znameniti intervju s prijateljem Edvardom Kocbekom, v katerem je prvi objavil, da so partizani maja in junija 1945 zagrešili množični pokol nad Slovenci, vojaškimi ujetniki, domobranci. To je bilo leta 1975, v svinčenih časih komunizma. Pahorjeva revija Zaliv je bila v Jugoslaviji prepovedana, po objavi članka pa so tudi Pahorju za več let prepovedali vstop čez opevano »najbolj odprto mejo v Evropi«. Revija Zaliv je bila prvi glasnik novih demokratičnih gibanj, ki so leta 1990 uspele zlomiti komunistično oblast.

Če Pahorju rečemo liberalec ali levičar, mu pravzaprav delamo krivico. Zaradi svojega domoljubja je šel v nos mnogim slovenskim levičarjem, zagovornikom internacionalizma. Jasno je povedal, da smo v ignoriranju narodne zavesti unikum v Evropi in da to ni prav. Večkrat je poudaril, da je slovenska himna edina himna na svetu, ki slavi vse druge, samega sebe pa ne omenja. Slavljenje drugih pa v svojem bistvu ne more biti nacionalna himna. Predlagal je, da bi himni dodali drugo kitico Zdravljice: »Komu najpred veselo zdravljico, bratje čmo zapet: Bog našo nam deželo…« In v resnici tu in tam organizatorji kake manjše proslave njegov predlog upoštevajo. V veliki večini pa tega nihče niti ne ve.

Naj ob tem omenimo drobni anekdoti. Pahor je zaradi svoje publicistike v času komunizma prejel Meškovo priznanje za življenjsko delo, ki je, zanimivo, Wikipedija na seznamu priznanj sploh ne omenja. Združenje novinarjev in publicistov je na podelitvi priznanja najeti pevski zbor prosilo, naj zapoje obe kitici. A vodstvo zbora je to zavrnilo in nastop je bil nekaj ur pred proslavo odpovedan. Na vrat na nos so potem iskali in dobili operno pevko, ki je zapela obe kitici. Druga zanimiva zgodbica pa se je zgodila po podelitvi. Meškovo priznanje je častno in ne vsebuje finančne nagrade, saj ZNP deluje v finančno skromnih okvirih in na prostovoljnem delu. Pisatelj Pahor je nekaj dni po podelitvi Združenju poslal pismo podpore z denarjem, da »Meškovi ekipi« poklanja dar v spomin na »drago ženo Radoslavo Premrl, kot dvajsetletno sourednico revije Zaliv«.

Veš, oblast, svoj dolg?

Borisa Pahorja danes ni več. Ostajajo pa z nami njegove neuresničene ideje. Vest nacije ne bo utihnila. Veš, oblast, svoj dolg?

Na Domovini se bosta Borisu Pahorju v spomin v naslednjih dneh poklonila še argentinski Slovenec, profesor, pravnik in publicist dr. Andrej Fink ter slovenski pisatelj in dramatik, akademik Drago Jančar. 

12 komentarjev

  1. Dobro ste povedali gospod Mamič: “Vest nacije ne bo utihnila”!

    Boris Pahor, je na lastni koži izkusil vse tri totalitarne sisteme, Fašizem, Nacizem in Komunizem.
    Ker je prijateljeval s Kocbekom in objavil v reviji Zaliv, kako so Komunisti izvajali povojne POBOJE, so mu Komunisti leta 1975 prepovedali VSTOP v matično domovino Slovenijo, vse do leta 1981.

    V samostojni Sloveniji smo se mu malo oddolžili s postavitvijo spomenika v Ljubljani, poleg njegovega prijatelja Edvarda Kocbeka.

    V vseh teh letih, sem pok. pisatelja Pahorja velikokrat slišala reči:” Pod Fašizmom, smo se Primorski Slovenstvi še kako borili za SLOVENSTVO. Vendar, ko je prišla Titova Jugoslavija, so Komunisti začeli UNIČEVATI NARODNO ZAVEST in jo začeli lažno označevati, kot NACIZEM.
    Sam Kardelj je dejal, da moramo slediti pomembnosti INTERNACIONALNEGA Komunizma, ki je pomembnejši od naroda.
    Bojim se, da bo enako govorila Golobova vlada!

    Pahor Boris, je vedno dejal: “Vedeti moramo, da je DOMOLJUBJE pozitivno in PLEMENITO čustvo, Komunizem pa je dejansko diktaura, tako, kot sta bila Nacizem in Fašizem”.

    To sem mnogokrat slišala govoriti spoštovanega pisatelja Borisa Pahorja. Milim, da je praznoval 100 letnico življenja tudi na dvorišču gradu Štanjel. Med drugim je tedaj res kritiziral besedilo naše himne, ki bolj opeva, soseda, kot samega Slovenca. Tudi tedaj v Štanjelu, je dal predlog, naj himni dodamo vsaj še eno kitico: “…. Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet”!

    Vedno nas je Slovence opogumljal: “Bodite ponosni na svoj narod in SLOVENSKO KULTURO”!

    Ali bo novonastajajoča VLADA upoštevale pozive Borisa Pahorja!

  2. Bil je neverjetno pravičen in nemaščevalen človek.

    Čeprav so njega domobranci izročili Nemcem in je zaradi tega zelo trpel po taboriščih, se ni maščeval domobrancem.

    Nasprotno. Bil je prvi, ki je javno kritiziral oziroma obsodil poboje domobrancev.

    Resnično velik človekoljub, ki je lahko zgled današnjim politikom.

  3. Počivajte v miru spoštovani Boris Pahor. Iskreno sožalje vsem svojcem!
    Ko sem zjutraj slišala novico, mi je šlo kar na jok. Spomnila sem se preteklosti, vsega trpljenja, ki so ga doživljali primorski Slovenci pod Italijo, ponižanj. Spomnila sem se vseh padlih v drugi svetovni vojni, pokojnega starega tata, ki je umrl v koncentracijskem taborišču Dachau, mamine požgane rojstne hiše, ki so jo Nemci še prej izropali. Spomnila sem se vseh, ki so trpeli krivice po drugi svetovni vojni, tudi na tiste, ki so umrli in jih je nova oblast mučila in prezirala.
    In del te preteklosti, del vsega trpljenja je bil tudi spoštovani Boris Pahor. Pogrešali ga bomo, spomnili se ga bomo vsako leto 26. avgusta.

    • Pahor je bil pokončen mož in je bil sposoben reči 3x NE.
      Rekel je NE, Fašizmu, pa tudi Nacizmu in po vojni je rekel NE – tudi Komunizmu.

      Ker je v svoji reviji Zaliv, pisal o Komunističnih ZLOČINIK – povojnih pobojih, kjer so 12.000 ljudi pobili in zmetali v BREZNA, mu je KOMUNISTIČNA oblast, leta 1975, prepovedali vstop v Slovenijo.
      S tem je bila Pahorju storjena velika krivica.
      Tedaj je Pahor spoznal, da v Titovi Jugoslaviji kratijo pravico govora in pisanja, kar je bilo značilno že za Fašizem.

      UDBA ga je vedno zasledovala, kar je tudi Omerza opisal v svoji knjigi.
      V Trstu – v Tržaškem knjižnem središču, je Omerza to knjigo predstavil, ob prisotnosti ob Borisa Pahorja.
      Bila sem tam in videla ljudi, za katere vsi vemo, da so bili nekdanji udbovci. Nekateri so Omerzi agresivno skakali v besedo. Toda Omerza je imel vse argumentirano.

      Pahor je vedno hrepenel po SVOBODI, pa mislim, da ne taki, kot je bila Titova in tudi ne Golobova.

      Pahor si je vedno prizadeval, da bi v Sloveniji vladala prava DEMOKRACIJA, brez Revolucionarnega prava.

      Hvala Pahorju, da se je vedno boril za SLOVENSTVO, ki bo kmalu OGROŽENO, tudi v matični domovini!
      V zadnjem času se po Ljubljani vidi napise: “DOMOLJUBI so IDIOTI”
      Pahor, velik DOMOLJUB, bi se nad temi GRAFITI sigurno zjokal.

      Naj mu bo Bog bogat plačnik, za vse, kar je dobrega naredil za Slovence!

Komentiraj