Boj proti slovenski "diktaturi": Nekaterim ne gre za življenja, pač pa za vpliv, moč in denar

Vir: Pixabay
Prejšnji teden sem po telefonu govoril z znanko, ki že dlje časa živi v Avstriji in seveda se ni bilo mogoče izogniti očitni temi Covid-19 in ukrepom ter njihovemu spoštovanju. Na moje presenečenje je razlagala enake težave in dileme, ki se pojavljajo tudi pri nas, pa so nekateri prepričani, da gre za slovensko posebnost oz. »diktaturo«, kot jo rade prikazujejo bolj levosučne politične eminence.

V »disciplinirani« Avstriji je tako veliko težav z zanikovalci, anticepilci, generiranjem teorij zarot, nasilnim protestiranjem, izgredi. Problematizira se nespoštovanje ukrepov, ugotavlja nedosledno preverjanje pogojev, veliko je jamranja staršev glede njihovih sončkov v šolah, vrtcih. Prav tako se marsikdo sprašuje kako daleč se bo šlo z nenehnimi poživitvenimi odmerki, vse več je dilem okoli smiselnosti in upravičenosti PCT in PC pogoja in ali je diskriminatorno »zapiranje« države za določene skupine (necepljeni). Skratka, vse to, kar nekateri v Sloveniji označujejo za »diktaturo« (baje) večinsko nepriljubljene vlade, v Avstriji imenujejo (čeprav v precej ostrejši obliki) »ukrepi«.


Posnetek komentarja Matjaža Napasta je na voljo na koncu prispevka.




In Avstrija ni izjema. Zadnji vikend je bil nemiren tudi v Belgiji. Na Hrvaškem. V »zgledno« demokratični družbi Sophie in t'Velt na Nizozemskem, ki rada soli pamet predvsem po vzhodnem delu EU, pa so na protestnike celo streljali. Streljali! Precej skrajno za naše razmere. In protesti, posredovanja policije, zapiranje, uvajanje strožjih PCT pogojev, vse to se, bolj ali manj dramatično, dogaja povsod.
Namesto, da bi skupaj premagovali eno izmed največjih kriz sploh, je določenim delom politične, strokovne in laične javnosti bolj pomembno rušenje aktualne vlade, dobesedno preko (Covid) trupel.

Najbolj silovito ravno na zahodnem polu skrajno demokratičnih držav, ki s svojo absolutno demokracijo mejijo že na absurdnost. Popolnoma »zindividualizirana« družba, ki vidi zgolj in samo še posameznika, njegove pravice in smiselnost zadovoljevanja svojih edino pomembnih potreb. Pri tem pa ni sposobna empatije do drugega in ne širšega pogleda na skupno dobro. Pri nas ukrepi niso tako omejevalni. Tako imenovani »represivni organ« - policija, pa pravzaprav smešno prijazen, če ga primerjamo z nizozemskim. Bolj kot ne, gre predvsem za prepričevanje, pregovarjanje ali se pokaže osebni dokument ali ne, dileme glede ograditve dostopa do parlamenta ali primernosti paradiranja po obvoznici. Višek represije je bil v tem, da so zvlekli na plano vodni top (ironično načrtovan v času mandata SD in nabavljen v času Cerarjeve vlade) in škropili protestnike. Od daleč.

V čem je torej razlika? Zakaj se stanje v Sloveniji tako problematizira in dramatizira, čeprav je jasno, da so ukrepi pri nas veliko manj strogi, sankcije bolj zmerne, če sploh so, policija veliko manj represivna, država pa bolj kot ne v defenzivi? Razlika je v naši opoziciji, njej uslužnih medijih in omrežjih, ki so skupaj ugrabili državo. In medtem, ko se del politike, na bolj ali manj uspešen način, vsaj trudi obvladovati vse posledice epidemije, se drugi pol bori izključno in edino za oblast in ohranitev lastnih privilegijev.
In če se po drugih državah strelja, se pri nas dramatizira že prepoved shoda.

Namesto, da bi skupaj premagovali eno izmed največjih kriz sploh, je določenim delom politične, strokovne in laične javnosti bolj pomembno rušenje aktualne vlade, dobesedno preko (Covid) trupel. Gre se celo tako daleč, da sindikati ne podpirajo dviga plač, da se serijsko vlagajo interpelacije, uprizarjajo medijski umori, rovari v tujini proti lastni državi, javna RTV pa načrtno spodkopava ukrepe. Ukvarjamo se z neumnostmi tipa novinarskega zbiranja podpisov proti lastni nedotakljivosti, vpitjem državnih (torej politično imenovanih) direktorjev, da jih odstavljajo politično, pri čemer jim v bistvu poteka mandat, z ravnatelji, ki ne zmorejo organizirati ničesar v svoji šoli, ki ji ravnateljujejo (ne mask, ne testiranja, še zračenje je problem). Zraven pa še večno in neumorno »nabijanje« o grehih in drastično ignoriranje političnih in gospodarskih uspehov aktualne vlade. Načrtno ustvarjane predinfarktnega stanja torej, na vseh področjih življenja in dela v državi, ne glede na dejstva.

In če se po drugih državah strelja, se pri nas dramatizira že prepoved shoda. In če v drugih državah uvajajo pogoje PC, zapirajo državo in celo uzakonjajo obvezno cepljenje za določene skupine ljudi (recimo državne uslužbence), je pri nas drama že testiranje (pri čemer teste plačuje država) ali pa nošenje mask.

Tudi institucije, ki bi morale predstavljati skrajni branik posameznikove varnosti in integritete (recimo US), sprejemajo resnično sporne odločitve in jih bo nekoč, ko bo vsega konec, zaradi njihove vloge v vsem tem teatru absurda, lahko pošteno sram.

In vendar ni vse črno. Kljub totalni medijski vonji, vključno z lažmi, manipulacijami in diskreditacijami, zadnji dogodki kažejo, da se tudi ta medijski zid (in vpliv) počasi kruši. Zadnji predlog za ustavnega sodnika JE uspel, ministrice Kustec NISO uspeli zrušiti, Vizjak je ŠE VEDNO minister. Tudi Poročilo delegacije EP o stanju pravne države v Sloveniji je »de facto« razkrinkalo SD in volitve očitno bodo redne. In kljub ustvarjanju vtisa množičnosti je vedno bolj jasno, da so protesti proti »diktaturi« in »represiji« orkestrirani in vodeni, v njih pa sodeluje relativno majhna skupina ljudi ob izdatni podpori mainstream medijev. Kljub nerealno dramatični sliki, ki jo ti dan za dnem ustvarjajo je jasno, da gre za lažno projekcijo, skoraj že konstrukt.

Jasno je tudi, da nekaterim ne gre za življenja pač pa zgolj in edino za vpliv, moč in denar. Da to obdržijo je dovoljeno vse, cena ni pomembna. A je že tako, da račun vedno pride. Zato so volitve. In tam, ljudje božji, izstavite ga. Za vseh tistih 5000+, ki tega ne bodo mogli storiti, ker je zanje prepozno. Ker je bilo za nekatere zasledovanje političnih ciljev pomembnejše kot premagovanje virusa in reševanje življenj, individualna pravica do »osebne svobode« pa pomembnejša od skupne pravice do najbolj svetega - življenja (prosto po US).

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Možina, Makarovič
Enaki vatli za vse
11. 6. 2024 ob 13:08