Bo Izrael po spopadu s Hamasom svoje sile obrnil še proti Hezbolahu?

Uredništvo
vir: X: @Megatron_ron
POSLUŠAJ ČLANEK

Napad Hamasa na jugu Izraela 7. oktobra je morda za vedno spremenil tudi njegov odnos s severno sosedo. Od začetka vojne proti Hamasu je svoje domove zapustilo približno 80.000 Izraelcev iz severnega Izraela, ki so bežali pred raketnimi napadi libanonske militantne skupine Hezbolah – v strahu, da bi Hezbolah lahko izvedel podoben napad, kot ga je izvedel Hamas, le v veliko večjem obsegu.

To je povzročilo pritisk na izraelsko vlado, da uniči Hezbolah in njegov arzenal. Izraelski obrambni minister Yoav Gallant je posvaril pred vojno in dejal, da bo Izrael ukrepal z vsemi razpoložljivimi sredstvi, če mednarodna skupnost ne bo prisilila Hezbolaha k umiku.

Izraelske sile so v torek še razširile svojo kopensko invazijo v Gazi na begunska taborišča v osrednji Gazi, potem ko so jih bombardirale in prebivalcem ukazale, naj odidejo. Izraelska vojska trdi, da je v torek zadela več kot 100 ciljev v Gazi, njen poveljnik Herzi Halevi pa je sporočil, da vojne ne bo mogoče hitro končati. Izrael naj bi se pripravljal tudi na intenzivnejše kopenske operacije na okupiranem območju. Halevi je med drugim dejal, da se bo vojna nadaljevala še več mesecev, da bi zagotovili, da se dosežki Izraela ohranijo za dolgo. »Pri temeljitem uničenju teroristične organizacije ni bližnjic razen vztrajnosti in odločnosti v boju. Čarobnih rešitev ni,« je dejal.

Čaka Hezbolah enaka usoda kot Hamas?

Resolucija Združenih narodov 1701, ki velja od leta 2006, naj bi zagotovila razorožitev Hezbolaha in demilitarizacijo območja južno od reke Litani, ki se nahaja približno 20 kilometrov od razmejitvenega območja med Libanonom in Izraelom, znanega kot modra črta.

Modra črta je razmejitvena črta med Libanonom in Izraelom ter Libanonom in Golanskimi griči, ki so jo Združeni narodi objavili 7. junija 2000, da bi ugotovili, ali se je Izrael v celoti umaknil iz Libanona. Opisana je bila kot: začasna in ni meja, temveč črta umika.

»Če 1701 ne bi propadel, ne bi bili v sedanjem položaju,« je za Foreign Policy povedal Jonathan Conricus, tiskovni predstavnik Izraelskih obrambnih sil (IDF), medtem ko so v Tel Avivu hrumele sirene in sem tudi po telefonu slišal več glasnih pokov. »To je dolga in žalostna zgodba o neuspehu,« je dejal o resoluciji. »Na papirju bi lahko preprečila tretjo vojno z Libanonom,« je dejal in s tem mislil na morebitno vojno, ki se je zdaj bojimo. »Na papirju bi Hezbolah odstranili iz južnega Libanona.«

Leta 1978 je Izrael začel prvo od dveh invazij na Libanon, da bi Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO) potisnil severno od reke Litani – in tudi omejil infiltracije in napade. Po tej invaziji so Združeni narodi ustanovili začasne sile v Libanonu (UNIFIL), ki naj bi potrdile izraelski umik ter ponovno vzpostavile mednarodni mir in varnost. Vendar so se Izraelci leta 1982 vrnili, leta 2006 pa je izbruhnil nov spopad, tokrat med Izraelom in Hezbolahom.

Ob koncu 34-dnevnega spopada je OZN z Resolucijo 1701 posodobila mandat sil UNIFIL in jih zadolžila za vzpostavitev »območja brez oboroženega osebja, sredstev in orožja, razen osebja libanonske vlade in sil UNIFIL« med modro črto in reko Litani.

Toda od leta 2006 je Hezbolah namesto tega okrepil južni Libanon, zlasti mesta in vasi ob 120 kilometrov dolgi demarkacijski črti. Zgradil je nedovoljena strelišča, skladiščil rakete v civilni infrastrukturi, zgradil predore v Izrael in večkrat preprečil UNIFIL-u dostop do določenih območij. Dejstvo, da je južni Libanon večinoma poseljen s šiiti, od katerih mnogi podpirajo Hezbolah, je za Hezbolah pomenilo varnostno in obveščevalno varovalo pred morebitnimi napadi.

Področje delovanja Združenih narodov

UNFIL za ta razrast Hezbolaha krivi omejen mandat. Misija je bila poslana na podlagi VI. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, ki ji omogoča preiskovanje vseh sporov, ki bi lahko ogrozili mednarodni mir in varnost, in ne na podlagi VII. poglavja, ki vojsko pooblašča za uveljavljanje resolucije z vojaškimi ukrepi. »Sem smo bili poslani na podlagi VI. poglavja VS ZN [Varnostnega sveta ZN], kar pomeni, da lahko storimo le tisto, kar nas prosi libanonska vlada,« je za Foreign Policy pod pogojem anonimnosti zaradi občutljivosti zadeve povedal visoki uradnik pri ZN. »Poglavje VII VS ZN je v bistvu takrat, ko VS ZN državi gostiteljici reče, da ne morete obvladati razmer, zato pošljemo sile, ki bodo to storile.« Viri v Izraelu in v ZN so za Foreign Policy povedali, da bi sile UNIFIL lahko dosegle več, če bi to želele libanonske oborožene sile (LAF). Besedilo Resolucije 1701 navaja, da bodo enote UNIFIL »pomagale« – kar pomeni, da UNIFIL delujejo na željo in zahtevo libanonske vlade, ki mora enotam odobriti letno podaljšanje.

»Nikoli nismo zanikali, da je na tem območju [med modro črto in reko Litani] orožje, vendar bi šli in podprli libanonsko vojsko, če bi nas poklicali in povedali, da so našli skrivališče orožja in potrebujejo našo pomoč pri njegovem odstranjevanju,« je dodal uradnik ZN. »Vendar nas za to niso nikoli prosili.« V zadnjem poročilu generalnega sekretarja ZN o resoluciji je priznano, da so libanonske oborožene sile zavrnile dostop UNIFIL do patruljiranja na ključnih območjih z utemeljitvijo, da gre za zasebne ceste ali območja strateškega pomena za libanonske oborožene sile.

IDF to označuje za dogovarjanje med Hezbolahom in LAF, urad tiskovnega predstavnika IDF pa je za Foreign Policy povedal, da je bilo od 7. oktobra več napadov na Izrael izvedenih iz bližine postojank LAF in ZN v južnem Libanonu. Podpora libanonske vojske Hezbolahu daje Izraelu po njegovem mnenju opravičilo za napad na celoten Libanon, vendar pa LAF same pomagajo Hezbolahu ne le zaradi občutka tovarištva proti domnevni tuji grožnji – Izrael je namreč večkrat napadel Libanon – ampak tudi zaradi strahu pred državljansko vojno med podporniki Hezbolaha med šiiti in drugimi skupinami v tej majhni državi.

Hezbolah in zaledje Libanona ter Irana

»Z leti je Hezbolah sistematično rušil 1701; kastriral je sile UNIFIL, tako da je ustrahoval njihove enote ali jih fizično napadal, medtem ko se je utrjeval na civilnih lokacijah, in ko je libanonska država postala šibkejša, je okrepil svojo prevlado nad libanonskimi oboroženimi silami,« je dodal Conricus, tiskovni predstavnik IDF.

Letošnje poročilo generalnega sekretarja ZN je priznalo več napadov na njene mirovne sile, vendar za to ni neposredno obtožilo Hezbolaha. Splošno znano je, da Hezbolah nadzoruje južni Libanon in da se tam brez njegove vednosti ali ukazov ne zgodi nič, zlasti ko gre za pripadnike mirovnih sil UNIFIL.

Izraelci tudi sumijo, da več kot 10.000 pripadnikov mirovnih sil iz 47 držav, ki naj bi demilitarizirali južni Libanon, odvračajo takšni napadi in da nimajo volje, da bi se spopadli s Hezbolahom, zlasti če se ne borijo za svojo državo, temveč v oddaljenem spopadu daleč od svoje domovine.

Člani izraelske vlade pravijo, da je cilj končati prisotnost Hezbolaha in uničiti njegovo infrastrukturo na meji, kar Izrael v tej fazi poskuša doseči po diplomatski poti. »Obračamo se na vse normalne države, naj bodo to Združene države, Francija, arabske države – na vse, ki bi lahko kakor koli vplivali na razmere in imajo kakršen koli vpliv v Libanonu,« je za tiskovno agencijo Reuters povedal Yuli Edelstein, predsednik odbora izraelskega parlamenta za zunanje zadeve in obrambo.

Ameriški odposlanec za energijo Amos Hochstein naj bi predlagal dogovor za rešitev dolgotrajnih ozemeljskih razlik na izraelsko-libanonski meji in dosego miru. Vendar pa je Hezbolah za zdaj izključil vsakršen dogovor. Naim Kasem, namestnik vodje skupine, je dejal, da bo libanonska fronta ostala odprta, dokler se bo nadaljevala agresija na območje Gaze. Libanonski strokovnjaki si to razlagajo kot vsaj delno pripravljenost na pogovor, ko bo končni rezultat v Gazi bolj jasen in se bo začelo govoriti o trajnejšem dogovoru med Izraelci in Palestinci.

»Kaj bo storil Hezbolah, je odvisno od enega samega vprašanja – kaj želi Iran?« je dejal Sami Nader, libanonski politični strokovnjak. »Po mojem mnenju želi Iran sedeti za mizo, kadar koli se razpravlja o končnem dogovoru.«

UNIFIL medtem trdi, da ni bil neuspešen, in si lasti del zaslug za 17 let relativnega miru na meji. Misija UNIFIL je nedvomno imela pomembno posredniško vlogo pri nadomeščanju pomanjkanja diplomatskih odnosov med Izraelom in Libanonom. Vendar tako Izraelci kot Libanonci menijo, da relativna tišina v zadnjem desetletju in pol ni bila posledica uspehov misije UNIFIL, temveč bolj tega, da sta se Izrael in Hezbolah zaradi njenih neuspehov izogibala vojni v polnem obsegu. Zdaj Izrael trdi, da je bil prisiljen ponovno razmisliti o tem stališču.

Izbrano za naročnike
Domovina 129: Vse verske skupnosti proti evtanaziji
Mirko Vasle: Živite v raju, pa se tega ne zavedate
Božična nostalgija in dva obraza Božiča
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Šejk Nasralah Hezbolah
Izraelska vojska je ubila Hasana Nasralo, poveljnika šiitskega terorističnega gibanja Hezbolah v Libanonu
  • 28. 09. 2024
Quo vadis, Bližnji vzhod?
  • 08. 10. 2024
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
  • 19. 04. 2024