Bo imela v prihodnosti večina študentov na Stanfordu posebne potrebe?

Na ameriški univerzi Stanford ima skoraj 40 % dodiplomskih študentov status študenta s posebnimi potrebami. Skrb vzbujajoči so tudi podatki z drugih prestižnih ameriških univerz.

Številke so v zadnjih letih eksplodirale. Kmalu bi lahko mnoge od teh univerz imele več študentov s posebnimi potrebami kot tistih brez njih. Na eni od pravnih fakultet ima prilagoditve kar 45 % študentov.

Profesor in sopredsednik Delovne skupine za invalidnost na Univerzi Stanford, Paul Graham Fisher, je po poročanju Atlantica priznal: »Imel sem pogovore z ljudmi v Stanfordovi administraciji. Spraševali so se, na kateri točki lahko rečemo 'ne'? Kaj, če delež doseže 50 % ali 60 %?«.

Porast v številu študentov, ki potrebujejo prilagoditve, se pripisuje predvsem učnim in psihičnim težavam in omiljevanju kriterijev za pridobitev statusa. Disproporcionalno zadeva predvsem prestižne univerze.

Kot piše Atlantic, so med najbolj skeptičnimi do sistema prilagoditev prav akademiki, ki jih preučujejo.

Tudi v Sloveniji je tema prilagoditev, ki jih prinašajo različni statusi, nedavno burila duhove. Dijaki s posebnimi statusi so izgubili »vpisni bonus«: Zakon o visokem šolstvu je namreč ukinil prilagoditev, ki študentom s posebnimi statusi omogoča vpis z 90 % minimuma zahtevanih točk.

Študenti v Sloveniji lahko zaprosijo za pridobitev različnih statusov, ki jim prinašajo določene prilagoditve, specifične za ovire, s katerimi se soočajo. Tisti, ki so dejavni v kulturi ali športu, pa lahko zaprosijo za status kulturnika oziroma športnika. Ta jim omogoča, da kljub tovrstnim obveznostim opravijo tudi študijske – na primer, po prilagojenem času.

V Sloveniji nekajkrat manj

Prilagoditve se glede na naravo oviranosti razlikujejo in segajo od uporabe posebnih pripomočkov do podaljšanega časa za opravljanje izpita in prilagoditev načina opravljanja izpita.

 O trendih, vezanih na status študenta s posebnimi potrebami, smo povprašali štiri ljubljanske fakultete.

Na Biotehniški fakulteti odgovarjajo, da se delež študentov s statusom posebnih potreb ni bistveno spremenil.

V tekočem študijskem letu ima status študenta s posebnimi potrebami na BF skupno 2,1 % študentov, čeprav to ne pomeni končnega števila: »po izkušnjah preteklih let študenti vlagajo prošnje za odobritev s pripadajočimi dokazili še ob koncu študijskega leta za namen uveljavljanja pravic študentov za izjemi vpis v višji letnik in podaljšanje statusa iz upravičenih razlogov po 125. in 126. členu Statuta UL.«

Pri tem poudarjajo, da zaradi narave študija, ki vsebuje veliko laboratorijskih in terenskih vaj, med študenti s posebnimi potrebami skoraj ni študentov z omejitvami pri gibanju ali slepih oz. zelo slabovidnih študentov. 

Na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko (FRI) prav tako opažajo, da se število študentov, ki potrebujejo prilagoditve, v zadnjih letih ni bistveno spremenilo.

Na Filozofski fakulteti (FF) pa, nasprotno, opažajo, da se glede na analize zadnjih petih let število študentov s statusom posebnih potreb povečuje. Opozarjajo pa, da rast ni enakomerna, temveč je zaznamovana z nihanji.

Podobno opažajo na Fakulteti za družbene vede (FDV): »Število študentov in študentk, ki so zaradi prilagoditev v študijskem procesu pridobili status s posebnimi potrebami, od študijskega leta 2021/22 narašča.«

Delež takšnih študentov pa je letos – vsaj zaenkrat – relativno nizek: od 1170 vpisanih na prvostopenjske študijske programe jih ima status trenutno 35 (2,9 %). Med 750 študenti na drugi stopnji pa je takih 27 (3,6 %).

Ameriška mladina v primežu duševnih motenj

Porast v deležu študentov s statusom posebnih potreb se pripisuje predvsem vse pogostejšim diagnozam motenj pozornosti in hiperaktivnosti (ang. attention-deficit hyperactivity disorder ali ADHD), anksiozne motnje in depresije.

Kljub ugibanjem skeptikov velja omeniti, da so v ZDA »rekorderji« tudi kar se tiče psihiatričnih težav.

Čeprav je porast psihiatričnih motenj med mladimi svetoven trend, je ameriška mladina na svetovnem vrhu po, na primer, deležu mladih z diagnozo ADHD.  

Strokovnjaki skeptični do sistema prilagoditev

Ameriške šole so v luči pobud za pravičnejšo obravnavo in dostopnost ljudem s posebnimi potrebami pričele postopoma lajšati kriterije za pridobitev statusa. Že leta 2013 naj bi zanj potreboval zgolj zdravniško mnenje – hkrati pa je Ameriško psihiatrično združenje (APA) v istem letu spremenilo diagnostične kriterije za motnjo pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD).

Po raziskavi ameriškega ministrstva za izobraževanje je za učence s posebnimi potrebami v primerjavi s tistimi, ki motenj nimajo, dvakrat manj verjetno, da se bodo vpisali na štiriletne programe višjih stopenj; hkrati pa dvakrat bolj verjetno, da se bodo vpisali na krajše, dvoletne programe ali na ljudske univerze (ang. community college).

Predvidoma bi se torej moral naraščaj v statusih odraziti v manj selektivnih in zahtevnih fakultetah, ne pa na najprestižnejših, Ivy Plus šolah. Resnica pa je ravno obratna: raziskava psihologa Roberta Weisa je pokazala, da ostaja 3–4-% delež študentov s statusom na dvoletnih javnih kolidžih sorazmerno stabilen že približno 15 let.

Drugo dejstvo, ki vzbuja dvome, pa je, da imajo študenti s posebnimi potrebami na ljudskih univerzah navadno dokazljive motnje in akademske težave že od otroštva.

Medtem na prestižnih univerzah približno polovica študentov s prilagoditvami pred začetkom študija nima predhodne diagnoze ali predhodno zabeležene motnje.

Will Lindstrom, predsednik centra za učne motnje na Univerzi Georgia, je za Atlantic dejal, da pride k njim po pomoč največ študentov, ki so o motnji že sami prebirali in je njihova samo-diagnoza postala del njihove identitete: »Ko jih sprejmemo, so že prepričani, da imajo razvojno motnjo.« Lindstroma skrbi, da sistem spodbuja samo-podcenjevanje študentov.