Biti kristjan in biti misijonar je eno in isto

V današnjem evangeliju evangelist Luka, preden predstavi Jezusov programski govor v Nazaretu, kratko povzame njegovo evangelizatorsko dejavnost. To dejavnost Jezus udejanja z močjo Svetega Duha. Njegova beseda je izvirna, saj razodeva smisel Svetega pisma, in njegova beseda ima moč, saj ukazuje celo nečistim duhovom in ti ga ubogajo (prim. Mr 1,17). Jezus je drugačen kot učitelji njegovega časa. Na primer Jezus ni ustanovil šole za proučevanje postave, temveč je šel okoli in povsod pridigal ter poučeval, torej po shodnicah, cestah, po hišah. Jezus je drugačen tudi od Janeza Krstnika, ki naznanja skorajšnjo Božjo sodbo, medtem ko Jezus oznanja Očetovo odpuščanje.

Sedaj pa tudi mi, predstavljajmo si, vstopimo v shodnico v Nazaretu, vasici v kateri je Jezus živel in odraščal vse do svojih trideset let. To, kar se je tam zgodilo, je zelo pomemben dogodek, ki zariše Jezusovo poslanstvo. Vstal je, da bi bral Sveto pismo. Odprl je zvitek preroka Izaija in izbral odlomek, v katerem je napisano: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim« (Lk 4,18). Zatem je po trenutku tišine, polne pričakovanja in med splošnim začudenjem, rekel: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (v. 21).

Evangelizirati uboge je Jezusovo poslanstvo, kot on pravi. To je tudi poslanstvo Cerkve in vsakega krščenega v Cerkvi. Biti kristjan in biti misijonar je eno in isto. Oznanjati evangelij z besedami, bolj kot z njimi z življenjem, je osnovni namen krščanske skupnosti ter vsakega njenega člana. Tu je zaznati, da je Jezus namenil blagovest vsem, ne da bi koga izključil, obrobne …

Gre za to, da ponudimo moč Božjega evangelija, ki spreobrača srca, zdravi rane, preoblikuje človeške in družbene odnose glede na logiko ljubezni.

Pomeni približati se jim, streči jim, osvoboditi jih iz zatiranja in vse to v imenu in z Duhom Kristusa, saj je on Evangelij Boga, On je Usmiljenje Očeta, On je Božja osvoboditev, ki je postal ubog, da bi nas obogatil s svojim uboštvom. Izaijevo besedilo, okrepljeno z majhnimi Jezusovimi dodatki, nakazuje, da je mesijansko naznanilo Božjega kraljestva prišlo med nas in je naslovljeno predvsem obrobnim, zapornikom in zatiranim.

Prav gotovo v Jezusovem času te osebe niso bile v središču verske skupnosti. Vprašajmo se: Smo danes, v naših župnijskih skupnostih, v združenjih, v gibanjih, zvesti Jezusovemu programu? Je evangelizacija revnih, prinašati jim blagovest, prednostna naloga? Pozor, tu ne gre za socialno pomoč, še manj za politično dejavnost. Gre za to, da ponudimo moč Božjega evangelija, ki spreobrača srca, zdravi rane, preoblikuje človeške in družbene odnose glede na logiko ljubezni. Ubogi so namreč v središču evangelija.

Devica Marija, Mati evangelizatorjev, naj nam pomaga, da bomo močno začutili lakoto in žejo, ki je v svetu po evangeliju, še posebej v srcu in v mesu revnih. Naj izprosi vsakemu od nas in vsaki krščanski skupnosti, da bomo konkretno pričevali usmiljenje, veliko Usmiljenje, ki nam ga je Kristus podaril.