Formalna ukinitev birmanskih botrov, za katero se je odločila Murskosoboška škofija, že letos pa jo uveljavila župnija Beltinci (kot smo že pisali na Domovini), je odprla burno razpravo, ki se kar ne poleže in morda najbolj očitno v zadnjem času razgalja stanje vernosti slovenskega naroda.
Svoje poglede na očitno kontroverzno tematiko sta za Domovino podala zlatomašnik in profesor dr. Ivan Albreht ter koordinator župnijske mladinske pastorale pri Katoliški mladini Emanuel Meserko, razloge za spremembe pa je pojasnil beltinški župnik g. Boris Kučko.
Že dolgo je jasno, da je okoli slovenske resničnosti botrstva čutiti nelagodje zaradi prepada med tem, kdo naj bi botri bili in kaj naj bi počeli, in tem, kako v večini primerov dejansko delujejo. A če so pomisleki doslej ostajali stvar zaprtega kroga ali posameznih člankov, je to spremenila smela poteza murskosoboškega škofa msgr. Petra Štumpfa, ki je odločil, da botrov pri zakramentu sv. birme v njegovi škofiji več ne bo prisotnih.
Druga vidna sprememba je, da se prejem zakramenta prestavlja na 5. razred osnovne šole. Kakšna vprašanja to odpira, kakšne bi lahko bile morebitne alternative?
Dr. Ivan Albreht jedrnato odgovarja v sedmih točkah:
1. Beseda boter izhaja iz dveh latinskih besed: pater (oče) in com (s,z), torej boter je tisti, ki skupaj z očetom skrbi za vero krščenca.
Foto: Tomo Strle/Citrus
2. V prvih časih krščanstva so podeljevali krst in maziljenje (birmo) istočasno. To prakso ima še vedno večina pravoslavnih cerkva. Boter je spremljal bodočega krščenca vso pripravo na krst in pred škofom jamčil, da je katehumen dovolj pripravljen. Tudi danes odrasle katehumene krstijo in birmajo istočasno. Osnovni kriterij za starost birmanca bi morala biti pripravljenost birmanca, ne pa njegova starost.
3. Kanon 872 pravi: Če je le mogoče, naj ima krščenec botra ... Torej botri niso obvezni, vendar morajo biti za njihovo ukinitev močni razlogi.
4. V koprski škofiji je praksa, da mora boter iz druge župnije prinesti župniku birmanca potrdilo, da spolnjuje pogoje za botrstvo (dejaven katoličan, že birman in živi primerno veri ...). Ponekod imajo pred birmo tudi posebna srečanja za botre. Iz svoje prakse lahko rečem, da je bila udeležba botrov pri pripravi skoraj 100 %.
5. Rešitev ne vidim v ukinjanju botrov, ampak v njihovi duhovni pripravi. S tem se odprejo nova vrata za katehezo odraslih.
6. K duhovni pripravi na birmo spada redna in resna kateheza bodočih birmancev ter kateheza njihovih staršev, molitev celotne župnije za birmance in njihove družine, spodbujanje družinske molitve v družinah birmancev.
7. Morda bi bilo treba razmisliti tudi o praksi v mnogih afriških misijonih, kjer o tem, kdo je že zrel za prejem zakramentov uvajanja v krščanstvo, ne odloča misijonar, ampak župnijski pastoralni svet ali pa župnijska skupina katehetov in katehistinj.
Če ni primernih botrov, naj bo boter vodja birmanske skupine
Za mnenje smo povprašali tudi Emanuela Meserka, koordinatorja župnijske mladinske pastorale pri Katoliški mladini, ki je stiku z birmanci med drugim kot vodja vikendov duhovne priprave na birmo. Izpostavil je, da se je poskus murskosoboške škofije v enem pogledu že izkazal za dobrega, saj je spodbudil razpravo, za katero upa, da je koga, ki o tem prej ni razmišljal, opomnila na vrednost zakramenta.
"Birma, kakor tudi krst, evharistija in sveti zakon niso nekaj, kar folklorno opravimo." Ob tem se mu zastavlja vprašanje, ali bomo morali botre ukiniti tudi pri krstu in ali je to sploh možno. Glede na to, da je bil zakonik cerkvenega prava ob tej temi že večkrat citiran, pa pravi, da bi se sam tokrat obrnil na Pravilnik za katehezo, ki v 125. členu pravi:
"… Zavedati se moramo, da pri izbiri botrov pogosto ni v ospredju vera, temveč druge družinske in družbene navade. To pa je nemalo pripomoglo k razvrednotenju njihove vzgojne vloge. V luči odgovornosti, ki jo botrstvo prinaša, naj krščanska skupnost v duhu razločevanja in ustvarjalnosti pripravi katehezo za botre in jim s tem pomaga, da bodo na novo odkrili dar vere in pripadnost Cerkvi. Mnogi, ki so izbrani za botre, začutijo izziv, da prebudijo krstno vero ter obnovijo svojo versko in pričevanjsko pot.
Morebitna zavrnitev botrstva mora biti posledično opravljena z veliko mero pastoralne pozornosti. V primerih, ko ni izpolnjenih objektivnih pogojev, da bi določena oseba mogla izpolnjevati nalogo botrstva, je dobro, da se predhodno opravi pogovor o izbiri. V soglasju z družinami in po razločevanju pastirjev je mogoče najti primerne botre med pastoralnimi delavci (katehisti, vzgojitelji, animatorji), ki pričujejo za vero in Cerkev."
Emanuel Meserko nadaljuje, da v času, ko toliko govorimo o katehezi odraslih, ne razume, zakaj bi to možnost preskočili pri botrih – "Seveda morajo za to izpolnjevati 'minimalne standarde', pri čemer je naloga duhovnika, da to dosledno preverja. Če toliko botrov teh ne dosega, pa bi lahko raje premislili o drugačnem sistemu. Na primer: na veliko župnijah je vzpostavljen sistem birmanskih skupin. Lahko bi bil voditelj birmanske skupine boter članom svoje skupine oziroma to v primeru, da kdo izmed njih ne najde primernega botra."
"Spremembe niso lahke, sploh v času, ko se jih od duhovnikov in laikov toliko zahteva. Pri specifičnem primeru župnij v murskosoboški škofiji je bila mogoče ukinitev botrov primeren pristop, a le, če bodo temu sledili primerni nadaljnji koraki," sklene naš sogovornik.
Potiskanje birme v 5. razred? K birmi raje, ko smo nanjo pripravljeni
Glede premika birme na peti razred se Meserko ne strinja, da gre za prvo konkretnejšo spremembo, saj se na mnogih župnijah župniki in njihovi sodelavci trudijo in uvajajo bolj dinamičen način dela, drugačen od 'klasičnega verouka', ki mlade zacementira v učilnico. Kot dober primer navaja družinsko katehezo. Po njegovem so na področju verouka in priprav na zakramente potrebne spremembe. "Zanimivo je na primer, da opažamo hitre spremembe v svetu, kot tudi to, da so današnji mladi drugačni, a mislimo, da bomo lahko z njimi delali na isti način kot pred 10 leti in se nam nato zdi njihova priprava na zakrament prezahtevna."
Bolj kot na premikanje birme bi se morali osredotočiti na sam zakrament, njegov pomen in milosti, ki jih prinaša – in zaradi samega pomena birme se sodelavec Katoliške mladine bolj nagiba k temu, da ne bi k zakramentu sv. birme pristopili ob določeni starosti, ampak ko smo za to pripravljeni. "Ob tem seveda ne smemo pozabiti, da je zakrament nekaj, kar prejmemo, in ne nekaj, kar si pridobimo s svoji delom. Glede pripravljenosti pa bi na primer o tem odločali starši, župnik, katehet, boter … Mislim, da bi na ta način veliko bolj odgovorili na sam upad po sv. birmi," sklene.
Beltinški župnik: Ukinitev botrov je posledica realnega stanja
Da bi nam pojasnil razloge za odločitev in odgovoril na polemike, ki so se v zadnjem času pojavile v medijih, smo se obrnili na g. Borisa Kučka, beltinškega župnika. Izpostavil je, da je do ukinitve birmanskih botrov pripeljalo realno stanje, ker botri že več desetletij ne izpolnjujejo svoje vloge v življenju Cerkve. Ob tem pa opozarja, da so botri »ukinjeni« le pri liturgiji, če pa želijo svoje varovance še vedno uvajati v versko življenje, jim tega seveda nihče ne prepoveduje. Nikakor pa si ne moremo več privoščiti, da bi z liturgijo potrjevali za botre ljudi, ki za to niso primerni.
Dodaja tudi, da so se po drugih medijih pojavljali očitki, da je botrstvo vendar pastoralna priložnost – a, da bi to priložnost izkoristili, so sami že vse počeli: od rednih nagovorov pri nedeljskih sv. mašah do verouka, srečanj za vernike, tematskih srečanj za botre, duhovne obnove ob prvih petkih itd. – ob vsem tem je postalo jasno, da botri v veliki večini svojih birmancev ne spremljajo v življenju Cerkve.
»Direktna alternativa ni obstajala, saj se že v preteklosti permanentno delo z botri, na katerega se niso odzivali, ni obneslo. Nekateri v Sloveniji so v zadnjih mesecih pisali o velikih dobrobitih botrstva in nam solili pamet, kako da naj delamo z botri. To so vse zelo lepe formulacije in besede, vendar mene zanimajo sadovi dela z botri: Koliko jih tekom priprave opusti neredno krščansko življenje in začne živeti iz milosti sv. zakramentov? To je bistveno vprašanje! Botrstvo je vendar prava služba in poslanstvo v Cerkvi, ki ga ne more in ne sme opravljati kar nekdo!«
Tudi individualna obravnava botrov je že obstajala, vendar so jo ljudje pogosto izigrali. »Zgodilo se mi je, da boter, ki sem ga pripustil k botrsvu, niti ni bil katoličan, ker mi je zamolčal, da je prestopil k binkoštnikom. Imeli smo tudi primer botra, ki živi v registrirani istospolni zvezi in je pri individualni obravnavi to prav tako zamolčal. Prav tako »koruzniki« v večini primerov zamolčijo svoje »nezakonsko« stanje. Kot župnik pa nimam primernih sredstev, da bi takšne izjave lahko preverjal. Zastavlja pa se tudi naslednje vprašanje: Ali je človek, ki je pripravljen svoje življenjsko stanje zamolčati oz. se zlagati pred svojim župnikom, primeren za botra? Če je človek tako zelo neodgovoren, kako bo boter?«
Kučko poudarja, da tudi po spremembah zakrament ostaja, z njim pa ostajajo tudi vsi dobri botri, saj nihče ne more prepovedati, da bi ti svoje birmance vzgajali v veri, jih uvajali v krščanstvo, kar služba botra v Cerkvi pomeni. Vsak lahko svoje delo torej opravlja naprej, škofija je odpravila le zunanji del. Kot pravi, ne ve, kako se bo podoben problem reševalo pri krstu, je pa dobro, da se je to temo botrstva vsaj načelo – »Če ne bi potegnili te poteze v naši župniji, se še vedno v Sloveniji ne bi javno razpravljalo, ampak bi se le za štirimi stenami vsak župnik sam pri sebi jezil in morda zaupal svojim najožjim sodelavcem ...«
In ozadje prestavljanja birme na zgodnejši čas? Škofija bo svoje razloge predstavila sama, odgovarja g. Kučko, med svojimi osebnimi pa predvsem poudarja, da moramo zakrament pravilno razumeti. V vzhodni Cerkvi birmo prejmejo že pri krstu, ključno pri vsem skupaj pa je vprašanje vere. Zakrament namreč ne deluje, če prejemnik nima vere. V Sloveniji pa je prišlo do posebne prakse, da se je birma podeljevala kot zaključek verouka, a v resnici zakrament prinaša ravno milosti, darove Svetega Duha, ki naj bi jih verouk prebujal, zato bi birma morala biti nujno prej, da bi verouk v prejemniku prebujal karizme Svetega Duha.
»Birma ni zakrament prehoda v odraslo krščanstvo, tega ni v Katekizmu Katoliške cerkve niti v tradiciji Cerkve, čeprav je to v Sloveniji danes zelo razširjeno mnenje. Bolj kot v naše pastoralno delo moramo zaupati v delovanje zakramenta, torej je treba zagotoviti, da prejemnik zakramenta ima vero in da bo vsaj nekaj časa po prejemu vztrajal v posvečujoči milosti, da se bodo milosti v njem lahko prebudile. V Sloveniji pa ne zaupamo v zakrament, ampak v lastno delo in birmo potiskamo na konec osnovne šole, da bi tako otroke prisilili, naj »prenašajo« naše katehetsko delo – ampak če je to res dobro, bodo po birmi otroci še bolj dovzetni zanj,« sklene g. Boris Kučko.
Se spomnim, da smo po kaki birmi našli hostije v klopeh stolnice ...Tista "uboga" duša se ni niti zavedala, kaj je naredila, in kaj jo čaka, ko bo zadnjič vdihnila. Pa Bog ne daj, da bi se imela še za kristjana ...Zato še enkrat, edino pravilno g. škof in celotna škofija, in kapa dol za pogum.
V dobi odraščanja je pomembno druženje, predvsem druženje. Naj se tista peščica zelo vernih in brezmadežnih kristjanov s tem sprijazni. Moj predlog: naj nekaj mesecev po birmi, ko je še prisotna povezanost, animatorji, ali kdor koli že, organizirajo kakšno srečanje, romanje, izlet..., spotoma kakšno molitev, kratko predavanje...Nič narobe, če je prisoten župnik, poleg kakšnega laika, ki ima tudi pedagoško znanje in smisel za delo z mladimi, morda kakšen od staršev teh napol odraslih otrok.
Kaj če bi raje govorili o zamrznitvi botrstva zaradi poraznega verskega stanja?
Vse je lepo povedano: "Beseda boter izhaja iz dveh latinskih besed: pater (oče) in com (s,z), torej boter je tisti, ki skupaj z očetom skrbi za vero krščenca."
Dilema v članku in komentarjih je podobna debati ali je kozarec na pol poln ali na pol prazen - enoznačne in absolutno prave rešitve ni. Čeprav iz drugega konca Slovenije, se z razmišljanjem Beltinškega župnika v celoti strinjam in sem skeptičen glede 5 točke razmišljanja g. Albrehta.
Dilema je, ali je bolje da je "boter" sorodnik, ki ne izpolnjuje pogojev za botra in je lahko neke vrste zaupnik birmancu ali voditelj birmanske skupine, ki birmancu nikoli ne bo zaupnik? Kajti, po mojem prepričanju bo boter svoje naloge uspešno izvrševal ravno tako, da bo birmancu svetoval v življenjskih odločitvah. Seveda pri pravem botru še vedno ostaja molitev botra za birmanca. In tu vidim delo sv. Duha.
Pri "skuter" botru nasvet in zgled še vedno ostaja, ampak najbrž ne bo temeljil na zapovedi "ljubi svojega bližnjega.." pač pa sporoča: "ljubi materialne dobrine.."
Dr. Ivan Albreht: "udeležba botrov pri pripravi skoraj 100 %". Seveda, saj enako veljal tudi za birmo, ker si jo tako zelo želijo. Pravo vprašanje pa je, kaj je v ozadju te želje, če jih po birmi, ko so dobili, kar so želeli, ni nikjer več.
Ta debata o botrih je razkrila, kako zelo se je slovenska Cerkev navadila na dvoličnost in hinavščino.
Peter Klepec
06. 05. 2023 12:08:090
Cerkev so ljudje. Clani. Tako je pac stanje in treba se je pogledat v ogledalo.
Država je ukinila poročne priče, ms škofija birmanske botre. To je pristajanje na atomizacijo družbe, to je obup nad človekom in njegovo občestvenostjo. Vsi razlogi za ukinitev botrov so neprepričljivi. Posebno tisti, da župnik ne more preverjati, če kdo živi na koruzi, živi v istospolni skupnosti... Kot da bi bilo kdaj prej možno ugotoviti, kakšno je resnično moralno in versko življenje botrov. In kot da je to tako zelo odločilno. Saj tudi veliko staršev ne živi vzornega moralnega življenja, pa so še vedno starši, pa tudi vsi duhovniki niso vzor morale in vere, a so vseeno duhovniki. Zakaj to tako togo pričakovati pri botrih? In tudi če je velik del botrov in botrstva le tradicija, ni to še razlog za ukinitev. In kaj, če birmanec pričakuje in misli le na uro ali moped, ne pa na darove Svetega Duha?! (Koliko nas vernikov pa ima večjo vero kot gorčično zrno?) In tudi če le o tem preišljuje tudi boter! Tudi to povezuje ljudi med seboj. In upam si trditi, da ga ni botra, ki ne bi pomislil, ali je to vse.
Vsekakor je botrstvo lep izziv in prilika za pastoralo odraslih in rast v veri.
Prav tako se mi zdi premik birme v mlajša lata zgrešen. Poudarjanje, da ne gre za prestop v odraslost, je nesmiselno. Prav tako, da zakrament ni stvar zrelosti in razuma.
Prav na tem področju bi morali več narediti. Vero predstaviti kot razumno.
To, da so nekateri otroci hodili k verouku le do birme in zaradi nje, ni samo po sebi nič slabega.
Pričakovati od mladega človeka, da bo hodil le zaradi globoke vere, je iluzija. Saj tudi v šolo ne bi hodil, če ne bi bil prisiljen. Ni vsaka prisila in vsak pritisk slab. Permisija je včasih slabša od represije.
Ukinitev botrov je metanje puške v koruzo. Upam, da le začasno. Da jo bo kmalu kdo pobral in se trudil za vzpostavitev takšne cerkvene skupnosti, v kateri se bodo odrasli čutili bolj kot danes poklicani, da stojijo mladim ob strani.
A. Novak
05. 05. 2023 22:36:040
"Zakaj to tako togo pričakovati pri botrih?"
Ker so kot botri uradno postavljeni in razglašeni za vzorne kristjane. Vam je to res tako težko razumeti?
"To, da so nekateri otroci hodili k verouku le do birme in zaradi nje, ni samo po sebi nič slabega."
Za vas tudi dvoličnost in hinavščina sama po sebi ni nič slabega?
rozmarinka
06. 05. 2023 05:02:590
V glavnem zato, ker si botrstva nismo izmislili slovenski katoličani po II.S.V., ampak ta služba in njeno poslanstvo izvira iz prvih stoletij. Boter ni samo mecen, sponzor, pomočnik vzgojitelja staršem in izbran nadomestni starš za primer osirotelosti otroka. Še manj je bistvo službe v utrjevanju sorodstvenih vezi in v krepitvi ugleda botra. Njegova naloga izhaja iz potrebe, da kandidata za prejem zakramenta spremlja in za njegovo pripravljenost pred škofom (ali duhovnikom) jamči zrel in dejaven član občestva. Zato je razumljivo, da boter iz druge župnije, drugega občestva, če hočete, potrebuje neke reference, da je tega sposoben. In tudi da se od botra iz domače župnije pričakuje očitno življenje v skladu z vero, evangelijem in naukom Cerkve. Ignoriranje tega je podobno staršu, ki bi za inštruktorja matematike svojemu otroku izbral človeka, ki bodisi ni opravil mature iz matematike, ga matematika ne zanima, odkrito izraža nezanimanje za učenje... je popolnoma protislovno.
Konec koncev pa je lepo povedano: če želijo, lahko otroci botre še vedno imajo in izbirajo po starem, vključno z vsemi folklornimi običaji, ki nadomeščajo osnovno poslanstvo te službe, le Škofija jih ne bo vključila v liturgijo pri prejemu zakramenta, ker bi jih s tem pred občestvom potrjevala v njihovem zmotnem ravnanju. Ne gre za kazen, gre za pogoje, ki jih preveč botrov ne izpolnjuje in za slabe izkušnje s "ponarejanjem" svojih referenc.
Kolikor poznam sredino, v kateri zdaj živim, gre pri bHKolikor sam spremljam kot laik in navaden kristjan, gre predvsem pri boterstvu za dojemanje tradicije, češ, da otrok pozneje ne bo imel težav, če bi hotel sklenit zakonsko zvezo tudi v cerkvi.
Tak pritisk poskušajo izvajat babice, ki so zrastle v komunističnih časih. Je pa tudi res, da marsikdaj prav babice pripomorejo, da gre otrok k sv. maši.
Emanuel Meserko (foto: https://katoliskamladina.si/)[/caption]
Beltinški župnik Boris Kučko (vir foto: Facebook)[/caption]
18 komentarjev
Ministrant
Se spomnim, da smo po kaki birmi našli hostije v klopeh stolnice ...Tista "uboga" duša se ni niti zavedala, kaj je naredila, in kaj jo čaka, ko bo zadnjič vdihnila. Pa Bog ne daj, da bi se imela še za kristjana ...Zato še enkrat, edino pravilno g. škof in celotna škofija, in kapa dol za pogum.
AlojzZ
Že pozabljeno?
ttps://www.druzina.si/clanek/zadrege-ateisticne-birmanske-botre
Kaj pa vem
Zelo lep spomin imam na birmo in svojo botro.
Peter Klepec
Ja, gre pa za vsebino in formo. Eno u drugim. Celo, ce je komaj kaj vsebine, je forma se vedno vec kot nic.
Kaj pa vem
V dobi odraščanja je pomembno druženje, predvsem druženje. Naj se tista peščica zelo vernih in brezmadežnih kristjanov s tem sprijazni. Moj predlog: naj nekaj mesecev po birmi, ko je še prisotna povezanost, animatorji, ali kdor koli že, organizirajo kakšno srečanje, romanje, izlet..., spotoma kakšno molitev, kratko predavanje...Nič narobe, če je prisoten župnik, poleg kakšnega laika, ki ima tudi pedagoško znanje in smisel za delo z mladimi, morda kakšen od staršev teh napol odraslih otrok.
Realist
Kaj če bi raje govorili o zamrznitvi botrstva zaradi poraznega verskega stanja?
Vse je lepo povedano: "Beseda boter izhaja iz dveh latinskih besed: pater (oče) in com (s,z), torej boter je tisti, ki skupaj z očetom skrbi za vero krščenca."
VODA
nevihta v kozarcu vode, soboški škof je obred samo posodobil, papeža tudi ne nosijo več na nosilih in mu mahajo okoli glave z nojevim perjem
Mitja
Dilema v članku in komentarjih je podobna debati ali je kozarec na pol poln ali na pol prazen - enoznačne in absolutno prave rešitve ni. Čeprav iz drugega konca Slovenije, se z razmišljanjem Beltinškega župnika v celoti strinjam in sem skeptičen glede 5 točke razmišljanja g. Albrehta.
Dilema je, ali je bolje da je "boter" sorodnik, ki ne izpolnjuje pogojev za botra in je lahko neke vrste zaupnik birmancu ali voditelj birmanske skupine, ki birmancu nikoli ne bo zaupnik? Kajti, po mojem prepričanju bo boter svoje naloge uspešno izvrševal ravno tako, da bo birmancu svetoval v življenjskih odločitvah. Seveda pri pravem botru še vedno ostaja molitev botra za birmanca. In tu vidim delo sv. Duha.
Pri "skuter" botru nasvet in zgled še vedno ostaja, ampak najbrž ne bo temeljil na zapovedi "ljubi svojega bližnjega.." pač pa sporoča: "ljubi materialne dobrine.."
A. Novak
Dr. Ivan Albreht: "udeležba botrov pri pripravi skoraj 100 %". Seveda, saj enako veljal tudi za birmo, ker si jo tako zelo želijo. Pravo vprašanje pa je, kaj je v ozadju te želje, če jih po birmi, ko so dobili, kar so želeli, ni nikjer več.
Ta debata o botrih je razkrila, kako zelo se je slovenska Cerkev navadila na dvoličnost in hinavščino.
Peter Klepec
Cerkev so ljudje. Clani. Tako je pac stanje in treba se je pogledat v ogledalo.
Andrej Muren
Čas bi bilo, da pri Domovini zaključite to procesijo botrstva. Saj to zagotovo ni glavni problem slovenske družbe.
A. Novak
Nihče vam ne brani, da kar lastnoročno rešite glavni problem slovenske družbe.
Peter Klepec
Ne, ni glaven problem, je pa indikator. Pa seveda ne samo slovenske druzbe.
Jože Kurinčič
Država je ukinila poročne priče, ms škofija birmanske botre. To je pristajanje na atomizacijo družbe, to je obup nad človekom in njegovo občestvenostjo. Vsi razlogi za ukinitev botrov so neprepričljivi. Posebno tisti, da župnik ne more preverjati, če kdo živi na koruzi, živi v istospolni skupnosti... Kot da bi bilo kdaj prej možno ugotoviti, kakšno je resnično moralno in versko življenje botrov. In kot da je to tako zelo odločilno. Saj tudi veliko staršev ne živi vzornega moralnega življenja, pa so še vedno starši, pa tudi vsi duhovniki niso vzor morale in vere, a so vseeno duhovniki. Zakaj to tako togo pričakovati pri botrih? In tudi če je velik del botrov in botrstva le tradicija, ni to še razlog za ukinitev. In kaj, če birmanec pričakuje in misli le na uro ali moped, ne pa na darove Svetega Duha?! (Koliko nas vernikov pa ima večjo vero kot gorčično zrno?) In tudi če le o tem preišljuje tudi boter! Tudi to povezuje ljudi med seboj. In upam si trditi, da ga ni botra, ki ne bi pomislil, ali je to vse.
Vsekakor je botrstvo lep izziv in prilika za pastoralo odraslih in rast v veri.
Prav tako se mi zdi premik birme v mlajša lata zgrešen. Poudarjanje, da ne gre za prestop v odraslost, je nesmiselno. Prav tako, da zakrament ni stvar zrelosti in razuma.
Prav na tem področju bi morali več narediti. Vero predstaviti kot razumno.
To, da so nekateri otroci hodili k verouku le do birme in zaradi nje, ni samo po sebi nič slabega.
Pričakovati od mladega človeka, da bo hodil le zaradi globoke vere, je iluzija. Saj tudi v šolo ne bi hodil, če ne bi bil prisiljen. Ni vsaka prisila in vsak pritisk slab. Permisija je včasih slabša od represije.
Ukinitev botrov je metanje puške v koruzo. Upam, da le začasno. Da jo bo kmalu kdo pobral in se trudil za vzpostavitev takšne cerkvene skupnosti, v kateri se bodo odrasli čutili bolj kot danes poklicani, da stojijo mladim ob strani.
A. Novak
"Zakaj to tako togo pričakovati pri botrih?" Ker so kot botri uradno postavljeni in razglašeni za vzorne kristjane. Vam je to res tako težko razumeti? "To, da so nekateri otroci hodili k verouku le do birme in zaradi nje, ni samo po sebi nič slabega." Za vas tudi dvoličnost in hinavščina sama po sebi ni nič slabega?
rozmarinka
V glavnem zato, ker si botrstva nismo izmislili slovenski katoličani po II.S.V., ampak ta služba in njeno poslanstvo izvira iz prvih stoletij. Boter ni samo mecen, sponzor, pomočnik vzgojitelja staršem in izbran nadomestni starš za primer osirotelosti otroka. Še manj je bistvo službe v utrjevanju sorodstvenih vezi in v krepitvi ugleda botra. Njegova naloga izhaja iz potrebe, da kandidata za prejem zakramenta spremlja in za njegovo pripravljenost pred škofom (ali duhovnikom) jamči zrel in dejaven član občestva. Zato je razumljivo, da boter iz druge župnije, drugega občestva, če hočete, potrebuje neke reference, da je tega sposoben. In tudi da se od botra iz domače župnije pričakuje očitno življenje v skladu z vero, evangelijem in naukom Cerkve. Ignoriranje tega je podobno staršu, ki bi za inštruktorja matematike svojemu otroku izbral človeka, ki bodisi ni opravil mature iz matematike, ga matematika ne zanima, odkrito izraža nezanimanje za učenje... je popolnoma protislovno. Konec koncev pa je lepo povedano: če želijo, lahko otroci botre še vedno imajo in izbirajo po starem, vključno z vsemi folklornimi običaji, ki nadomeščajo osnovno poslanstvo te službe, le Škofija jih ne bo vključila v liturgijo pri prejemu zakramenta, ker bi jih s tem pred občestvom potrjevala v njihovem zmotnem ravnanju. Ne gre za kazen, gre za pogoje, ki jih preveč botrov ne izpolnjuje in za slabe izkušnje s "ponarejanjem" svojih referenc.
Silvin
Kolikor poznam sredino, v kateri zdaj živim, gre pri bHKolikor sam spremljam kot laik in navaden kristjan, gre predvsem pri boterstvu za dojemanje tradicije, češ, da otrok pozneje ne bo imel težav, če bi hotel sklenit zakonsko zvezo tudi v cerkvi.
Tak pritisk poskušajo izvajat babice, ki so zrastle v komunističnih časih. Je pa tudi res, da marsikdaj prav babice pripomorejo, da gre otrok k sv. maši.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.