Bi Pavla danes sprejeli ali zavrgli?

Prvo berilo današnjega nedeljskega bogoslužja nas prestavi v življenjsko zgodbo apostola Pavla, ki se po spreobrnjenju v Damasku vrača v Jeruzalem. Nič več ni Savel. Bog ga je poklical in imenoval za "posodo, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove" (Apd 9,15). Savel je postal kristjan, postal je Jezusov učenec, postal je Pavel. Spregledal je in prejel polnost Svetega Duha (prim. Apd 9,17). Zunanjemu opazovalcu bi se tu malce orosile oči, zgodba se bere poetično in zmagovito: Bog še zadnjič malce agresivneje pokliče, Savel popusti in odgovori, Hananija krsti in birmuje. Rojen je apostol Pavel. Vendar je situacija daleč od romantiziranega spreobrnjenja.

Pavel razume, da biti kristjan pomeni biti pričevalec. Biti priča pa zahteva, da pogumno in jasno zase in za druge opredeli, kdo je zanj Jezus in kaj je Jezus storil v njegovem življenju. To naredi s tako zavzetostjo in prepričevalno močjo dokazov na osnovi Svetega Pisma in izkušnje življenja, da popolnoma zmede Jude, ki so živeli v Damasku (prim. Apd 9,22). Pavlov obrat k Jezusu in močna argumentacija rodi judovsko opozicijo, ki se odloči, da bo najbolje, če ga pospravijo s sveta. Zato Pavel zbeži v Jeruzalem.

V Jeruzalemu pa šok. Vsi so ga poznali kot preganjalca in gorečega nasprotnika evangelija. Vrata Cerkve so se mu zaprla, ker so se ga bali (prim. Apd 9,26). Ni se mogel pridružiti učencem, ker so učenci dobro vedeli, kdo je in kakšno je njegovo prepričanje. Da tako goreč privrženec za "očetna izročila" postane celo trinajsti apostol in priča vstajenja Jezusa Kristusa, je bilo preveč tudi za najbolj plamtečo vero tistega časa. Lažje se je bilo nasloniti na razumnost in bogate slabe izkušnje s Savlom kot na nenehno delovanje "križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost" (1 Kor 1,23). Zakaj bi se ukvarjali s Savlom, ki je imel svojo priložnost, pa se je odločil za postavo? Kako bi Sveti Duh mogel spreobrniti trdovratnega grešnika, za katerega bi morda lahko veljale besede Siraha: "Celo kadar stori kaj dobrega, stori to le po pomoti, nazadnje pa pokaže svojo zlobo." (Sir 14,7)

Kolikokrat v zgodovini se je zgodilo, da sta se spopadla delovanje Svetega Duha in človekova razumnost. Kolikokrat je Sveti Duh omehčal srce in uklonil voljo, pa so ostala vrata skupnosti verujočih neprodušno zaprta. Kolikokrat je Bog dal novo priložnost, človek pa ne. "Hudobni služabnik. Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?" (Mt 18,32-33)

Tudi danes išče Sveti Duh Barnabe, ki bodo zastavili svojo besedo, da Sveti Duh ne bo ostal pred vrati.

Majhna lučka v tej slepi ulici je postal Barnaba. Ta na Cipru rojeni Pavlov prijatelj je edini, ki je pripravljen Pavlu prisluhniti. Sveti Duh je našel način, kako zaobiti omejenost in strah prve krščanske skupnosti ter Pavla ugnezditi med učence. Je neumoren v vzgoji Cerkve za vključevanje namesto izključevanja, spodbuja gradnjo mostov in povezuje nasprotne bregove.

Tudi danes išče Sveti Duh Barnabe, ki bodo zastavili svojo besedo, da Sveti Duh ne bo ostal pred vrati. Amen.