Begunci, "begunci" in dobrodelnost Slovencev



Slovenci smo zelo posebni ljudje. Včasih tečni, sitni, politično razdvojeni, nevoščljivi, svetovni prvaki v metanju polen pod noge, a nekaj pa imamo, kar odtehta vse slabe lastnosti: veliko srce.

Nikoli ne bom pozabila na dobrodelno akcijo, ko smo zbirali denar za malega Krisa. Vse skupaj se je začelo z objavo na Facebooku. Le teden kasneje smo zbrali skoraj tri milijone in pol! Si predstavljate, koliko je to? Takrat devetnajstmesečni deček z redko gensko boleznijo je imel na voljo dovolj sredstev za zdravljenje v Ameriki.

Če verjamemo poročilu fundacije za dobrodelnost (CAF), ki določa dobrodelnost posameznih držav glede na indeks dobrodelnosti, sestavljen pa je iz povprečja deleža oseb v državi, ki darujejo denar, pomagajo neznancem ali opravljajo volonterska humanitarna dela, smo se leta 2016 uvrstili med najbolj dobrodelne države na svetu. Najbolje smo se odrezali pri prostovoljnem darovanju svojega časa, najmanj pri pomoči neznancu.

In prav to sem in tja predstavlja (utemeljen?) razlog, da se nekateri nad našo dobrodelnostjo, ki menda ni zmeraj po ''jusu'', spotikajo.

Solidarni smo bili tudi takrat, ko nas je covid zaprl med štiri domače stene in nam dvigoval krvni tlak. Sredi najhujše pandemije smo zbrali več kot 220 tisoč evrov za nove šole, zdravstvene centre in porodnišnice v Ruandi in Burundiju.

Zakaj ne znamo reči ne, ko je treba pomagati, četudi pod pragom tveganja revščine živi vsak osmi prebivalec, je vprašanje, na katerega bomo težko dobili odgovore!

Ko se oziram nazaj, ne morem mimo vojne v Bosni. Nismo še pozabili nanjo, že smo onemeli ob grozljivih prizorih iz Sirije. Evropo so, in to dobesedno, preplavili begunci in tudi migranti. Kdo je bil kdo?

Kdo je bežal upravičeno in kdo je izkoristil priložnost v želji, da odide boljšemu življenju naproti? Nepregledne kolone, v katerih je bilo žensk in otrok bolj malo, so se vile preko polj in naprej do meje z Avstrijo. Se je že takrat, ob pogledu na neskončno množico, v nas prebudilo nelagodje? Nekoč smo odpeljali kombi hrane in oblačil na železniško postajo v Dobovo v želji, da bomo tistim, ki bodo na vlaku, pomagali. Pa smo se potem premislili. Železniška postaja je bila dobesedno nastlana z zavrženimi oblačili, tudi s še neodprto embalažo s hrano. V tišini smo se vračali proti domu, nihče si ni upal razmišljati na glas.

Bili smo v zadregi, ko so čez čas iz Evrope začele prihajale zastrašujoče novice o nasilju, zlasti o posilstvih. Bilo je žalostno: tisti, ki bi v resnici potrebovali pomoč, so poniknili med onimi, ki so Evropi pokazali svoj nič kaj prijazen obraz.

Leta 2020 so Združeni narodi začeli resneje opozarjati pred lakoto v Jemnu. V naši družini preko patra Mihe Drevenška že tako in tako pomagamo otrokom v Etiopiji, odločitev, da pomagamo tudi Jemnu, se je rodila sama od sebe. Sodeč po odzivih na družabnih omrežjih je bilo tistih, ki so se odzvali, veliko. Pomagamo, čeprav teh državljanskih vojn v tako imenovanem tretjem svetu preprosto ne razumemo.

Je na začetku februarja kdo pomislil, da se lahko vojna začne tudi v Evropi? Verjetno nihče.
Tragedija, ki se odvija v Ukrajini, bombardiranje stanovanjskih naselij, porodnišnic, sirotišnic in bolnišnic nas prepričuje, da je svet, v katerem živimo, stopil s tečajev. Grozot, ki se tam dogajajo, ne moremo skriti niti pred otroki.

Ko so se prebivalci Ukrajine v četrtek, 24. februarja, zjutraj zbudili, so z bolečino v srcu spoznali, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Nekaj manj kot dvesto tisoč ruskih vojakov jih je napadlo iz Belorusije, Rusije in s Krima. Brat je dvignil roko nad brata. Strašno!

Tragedija, ki se odvija v Ukrajini, bombardiranje stanovanjskih naselij, porodnišnic, sirotišnic in bolnišnic nas prepričuje, da je svet, v katerem živimo, stopil s tečajev. Grozot, ki se tam dogajajo, ne moremo skriti niti pred otroki. Pred dnevi je vnukinja (2. razred) povedala, da jih bo obiskala deklica iz Ukrajine. Sledilo je polno radovednih vprašanj. Seveda, nismo ji mogli povedati podrobnosti o tem, kako ruski vojaki izrabljajo bolnike kot talce ali kot živi ščit, zaobšli smo pretresljive prizore, ko vojaki hladnokrvno streljajo na otroke, ženske in starejše v supermarketih, domovih starejših. To še ni za ušesa devetletne deklice.

Razložili smo ji pa, da so ukrajinskim otrokom vojaki porušili domove in šole. Povedali smo, da so lačni, da so vrste čakajočih na kruh neskončno dolge, da nimajo dovolj vode, da jih v stanovanju pričakajo prazni hladilniki, mrzli radiatorji, da, ker nimajo druge izbire, prežijo na golobe, da ne umrejo od lakote. Srce me je bolelo, ko sem opazila solze v njenih očeh. Zvečer ni mogla zaspati, tako ji je bilo hudo. Stisnila se je k meni in me objela. Žal so trenutki takšni, da je tudi otroku nemogoče prikriti resnico. Ker človek nikoli ne ve … Ne da bi ji kdo rekel, je del svojih najljubših igrač spravila v posebno škatlo, dodala nekaj barvic, voščenk, pobarvank in zvezkov, oblačil, bundo, kapo in superge.

»To bo za otroke, ki bodo pribežali iz Ukrajine v Žiri,« je dejala.

V teh dneh državljani pogosto poslušamo očitke, da smo bili pred leti do migrantov iz Sirije, Afganistana in drugih držav veliko bolj zadržani, kot smo danes do Ukrajincev.

Prepričana sem, da bi tudi takrat ravnali enako, a le, če bi se k nam zatekle najbolj ranljive skupine. Smo se teh, ki so prihajali preko morij, morda bali? Nas jih je bilo strah? Tudi če je odgovor pritrdilen, imamo do tega nelagodja vso pravico.

Po drugi strani pa si upam reči, da se nas je Ukrajina dotaknila tudi zato, ker nam je blizu, malodane na dosegu roke. Vojne grozote, ki jih doživljajo, smo ponotranjili, zavedajoč se, da je ruski diktator zmožen vsega. Podoben je tistemu, ki nas je napadel pred 30 leti.

Odkrito povem, da sem vesela, da smo takšni - odprtih rok. In tisti, ki bi nam rad karkoli očital, naj se, lepo prosim, trikrat ugrizne v jezik!
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike