Avtošole in država nas dobro vozijo ...

Danes vozniški izpit ni več luksuz, ampak za poklicno aktivnega človeka nuja. Vendar pa je pot do njega vsako leto dražja in težja.

Za varnost v prometu je seveda pomembno, da se kandidat dobro nauči tako teorije kot prakse. Vendar pa so, kot je pri nas že navada, stroški mnogo pretirani, denar usmerjen točno v en kanal, zakonsko pa so onemogočene ali otežene druge možnosti. Za povrh pa še nekaj dodatnih stroškov in nesmislov, za katere je težko verjeti, da so namenjeni zgolj izboljšanju prometne varnosti.

Opravljanje izpita: 2-3 minimalne plače

Vsak, ki je v zadnjih letih opravljal ali plačal vozniški izpit, ve da so stroški visoki. V porastu je število kandidatov, ki mesečno opravijo le določeno število ur in nato ob naslednji plači spet nekaj … kar dolgoročno seveda še poveča stroške.

V 25 letih samostojne države se je cena izpita zvišala za nekajkrat. Seveda je povečan tudi promet in varnostne zahteve, pa vendar stroški ne bi smeli biti višji, kot si jih povprečen državljan lahko privošči. Še posebej, ker ob zelo dragih urah vsak gleda predvsem na to, da jih bo imel čim manj in ne na to, da se bo naučil dobro voziti.

V 25 letih samostojne države se je cena izpita zvišala za nekajkrat. Seveda je povečan tudi promet in varnostne zahteve, pa vendar stroški ne bi smeli biti višji, kot si jih povprečen državljan lahko privošči.

Sporno pa je tudi predpisano minimalno število opravljenih ur (20). Če kot izkušeni voznik, recimo B kategorije, želiš pridobiti A kategorijo, moraš še enkrat opraviti celotno teorijo in odvoziti, predvsem pa plačati 20 ur.

Šole voženj so večinoma obvezne v vzhodni Evropi, medtem ko je na zahodu največkrat obvezno le preverjanje znanja, vožnje pa lahko začetnika nauči tudi druga usposobljena oseba. Morda bolj sproščeno in brez finančnega ter časovnega pritiska. Ta možnost je sicer po šestnajstem letu mogoča tudi pri nas, a moraš potem za pridobitev vozniškega dovoljenja še vedno opraviti predpisanih 20 ur.

Seveda imajo tudi avtošole svoje stroške. Pa vendar, kje piše da se morajo bodoči vozniki učiti vožnje v avtomobilih višjega cenovnega razreda. Naučiti se morajo vendar osnov in te se lahko naučijo tudi v neki osnovni verziji avtomobila. Če bodo pozneje v življenju tako uspešni, da si bodo lahko privoščili drag avto, verjetno ne bodo imeli posebnih težav s prilagoditvijo.

Varna vožnja stane 120€

Od leta 2011 je za vse voznike začetnike obvezno, da opravijo še dodaten tečaj varne vožnje. S tem ni nič narobe in tudi tisti dan je vredno žrtvovati, da malce obnoviš teoretično znanje in preizkusiš avto v izrednih razmerah.

Narobe pa je, da ta tečaj stane 120 €, kar je četrtina minimalne plače in za marsikoga velik strošek. Tudi pred letom 2011 so bili na tržišču podobni tečaji varne vožnje. In to za bistveno nižjo ceno, ki pa je po obvezni udeležbi naglo poskočila, čeprav bi se po tržni logiki morala znižati.

Če država že skrbi za varnost svojih državljanov, kar je sicer pohvalno, bi to lahko kdaj storila tudi brez tega, da še zraven uredi odličen posel za nekoga in tako finančno še dodatno obremeni državljane.

Če država že skrbi za varnost svojih državljanov, kar je sicer pohvalno, bi to lahko kdaj storila tudi brez tega, da še zraven uredi odličen posel za nekoga in tako finančno še dodatno obremeni državljane.

Odvzem vozniškega dovoljenja zaradi alkohola

Druga stvar, ki kaže na to, da v prvem planu ni le varnost, je ponovno opravljanje vozniškega izpita kot kazen za vožnjo pod vplivom alkohola. V času samostojne Slovenije je bil delež ponovnega opravljanja največji ravno med »preveč žejnimi« vozniki. Kazen odvzema je vsekakor smiselna. Ne pa tudi kazen ponovnega opravljanja.

Poglejmo malo v ozadje. Večina teh, ki jim je bil izpit odvzet zaradi alkohola, niso priložnostni pivci, ampak so alkoholiki. Sicer je toleranca glede tega, kdo je alkoholik , pri nas izjemno visoka. Vendar pa, problem ni v tem, da ne bi znali voziti. V treznem stanju so navadno čisto v redu vozniki. Problem je v tem, da ne zmorejo nadzorovati svojega pitja. Tudi zato je med njimi velik delež povratnikov. Če raziskujemo še naprej, so v ozadju pogosto tragične tudi družinske zgodbe.

Zakaj torej alkoholikom naložiti kazen ponovnega opravljanja izpita, če pa je pri le tem samo kakšna minuta namenjena ozaveščanju glede vožnje pod vplivom alkohola? Edine, ki imajo kaj od tega, so avtošole.

Ne bi bilo učinkoviteje, če bi mu odvzeli izpit za neko obdobje in mu namesto ponovnega opravljanja izpita naložili opravljanje kvalitetnega programa o zdravljenju alkoholizma. Znesek, ki gre avtošolam, bi lahko namenili za izvajanje teh programov ali za žrtve nesreč. S tem bi, tako alkoholiku kot njegovi družini, ponudili konkretno pomoč in dali možnost za spremembo. Avtošole bi se gotovo znašle tudi brez tega denarja.

Odnos države do voznikov

Tudi če pustimo ob strani afero avtošole, je precej očitno, da je večina »cestnoprometnih« zadev pri nas zastavljena z namenom polnjenja proračuna in/ali zasebnih žepov. Res je, da je za lastno in tujo varnost najprej odgovoren vsak sam, vendar bi morala biti pri tem vloga države večja in učinkovitejša kot zgolj pobiranje denarja.

Za začetek bi lahko uredila in popravila ceste ter zaščitila nevarne odseke. To je sicer že druga tema, a vendar odraža srčiko problema. Odnos države do voznikov in posledično tudi obratno, je na zelo nizki ravni, brez spoštovanja in podoben cestnemu lovljenju mačke in miši. Za dobrega voznika, ki v prometu spoštuje tako sebe in bližnje kot tudi meje svojega vozila in ceste, pa je potrebno še kaj več kot zgolj denar.