Antimigrantski volilni ples in nemoč slovenske desnice

Minule dni je nepoznavalce in zmerne optimiste presenetil volilni uspeh antimigrantsko usmerjene desne populistične stranke Alternativa za Nemčijo, ki je na deželnih volitvah v Mecklenburg-Predpomorjansko dobila kar 21 % odstotkov glasov ter prehitela CDU Angele Merkel v njenem domačem okraju.

Sporočilo je jasno in znano že nekaj časa; ljudje, ne samo v Nemčiji, ampak tudi drugod po EU, ne podpirajo migrantske avtoceste brez omejitev in policijskega nadzora iz Afrike in Bližnjega vzhoda v Evropo. In ker jim zmerne levo-desne stranke ne zmorejo ponuditi učinkovitih rešitev, se vse bolj zatekajo k ekstremom na obeh straneh političnega spektra.

Še najmanjšo težavo pri tem predstavlja odnos vzpenjajočih se populistov do beguncev in migrantov. Veliko bolj skrbijo njihova druga stališča, v katerih se ujameta levi in desni ekstremizem: evroskepticizem, nasprotovanje NATO in simpatiziranje z Rusijo, zagovarjanje močne države z državnim lastništvom podjetij ter zavračanje uravnotežene proračunske politike.

Ob nadaljevanju volilnih trendov in vzrokov zanje je namreč povsem realno ogrožena prihodnost Evropske unije kot jo poznamo; te okorno stokajoče dementne starke, ki pozablja na lastno zgodovinsko tradicijo in kulturno identiteto ter sama pri sebi ne zmore razčistiti, kaj bi sploh rada.

Ob nadaljevanju volilnih trendov in vzrokov zanje je namreč povsem realno ogrožena prihodnost Evropske unije kot jo poznamo; te okorno stokajoče dementne starke, ki pozablja na lastno zgodovinsko tradicijo in kulturno identiteto ter sama pri sebi ne zmore razčistiti, kaj bi sploh rada.

Zato je praktično nujno, da zmerne stranke desne in leve sredine kar se da hitro poiščejo odgovore na pereča vprašanja, ki mučijo državljane ter v skladu z njimi ukrepajo prepričljivo in odločno.

Katera so na mizi, je bolj ali manj znano: teroristična grožnja, migrantski pritisk, grozeči demografski kolaps, delovna mesta, pokojnine …

Pri iskanju rešitev je ključna opora na grško-rimsko, predvsem pa krščansko tradicijo Evrope. To so vrednote, za katere bi se evropski voditelji morali postaviti odločno in brezkompromisno, saj tisti, ki jim sedaj odrekajo podporo, prav to od njih pričakujejo.

Prvi zgled temu bi morala ponuditi prva dama Evrope, Angela Merkel. Zvezne volitve v Nemčiji prihodnje leto bodo v tem pogledu pomembne za celotno Unijo.

Logična nelogičnost domačih razmerij

Tematike, ki tradicionalno ustrezajo desnici, so v ospredju tudi v domačem političnem prostoru. Ob migrantski krizi, vonj po kateri je ponovno v zraku, je tu brezkompromisni pritisk zagovornikov LGBT skupnosti na tradicionalne vrednote družine in zakonske zveze ter ambicija levice po vmešavanju v vzgojo otrok in vsiljevanju svoje permisivno-zaščitniške logike.

Levičarska agresivnost, ki s politično močjo in medijsko servilnostjo kot buldožer ruši vse pred seboj, odvrača sredinske volitve, pa tudi nekatere tradicionalne volivce levih strank.

Na naslednjih volitvah ne bo šlo za spopad med levico in desnico, saj je ta vnaprej odločen, temveč za soočenje konceptov desno od sredine političnega pola.

A čeprav je vseh teh, skupaj s konservativnimi volivci, več kot dve tretjini, razmerja v parlamentu in na javnomnenjskih anketah ostajajo ravno nasprotna; 66 odstotkov proti 33 odstotkom v prid levici.

Še bolj čudi dejstvo, da je v vzponu stranka, katere ministrica, Kopač Mrakova, je zastavonoša vseh od ljudstva zavrnjenih posiljenih posegov v družbene vrednote, njen predsednik pa nima pokazati ničesar, razen ustanovitve državnega gozdarskega kolhoza, ki pomeni prej korak v propadlo socialistično, kot sodobno tržno gospodarstvo.

Javnomnenjski vzpon najmanjše parlamentarne stranke je razložljiv z dejstvom, da je SD nova izbranka strategov levice za zmago nad Janšo na naslednjih volitvah. Manever s produkcijo strank za enkratno uporabo se je namreč izčrpal, saj je stricem jasno, da tudi naivni slovenski volivci ne gredo trikrat na led.

Ob vsem tem pa okoliščine pričajo o nesposobnosti dominantne desne politike, da v ugodnih razmerah prosperira in se vzpne na oblast. SDS se je preveč ideološko radikalizirala, da bi pridobivala nove volivce, NSi se utrjuje, a s polžjim tempom, SLS pa ostaja talka frakcijskih bojev med interesnimi skupinami, ki jo bodo tokrat najverjetneje pokopali za vedno.

Na naslednjih volitvah tako ne bo šlo za spopad med levico in desnico, saj je ta vnaprej odločen, temveč za soočenje konceptov desno od sredine političnega pola.

Volilni rezultat bi s trendom (+-) podpore najmočnejšima desnima strankama ter odgovorom na to, kdo se jima bo pridružil v parlamentu, moral sprožiti očiščenje in omogočiti nov začetek desnega zavezništva, na bolj zdravih temeljih.