Anglikanski škofje, ki prestopajo v Katoliško cerkev: anglikanska skupnost se je predala sodobni zahodni kulturi na načine, ki ogrožajo božje razodetje

Richard Pain je že šesti nekdanji anglikanski škof, ki je v zadnjih treh letih "preplaval Tibero" oz. postal član Katoliške cerkve. Če v zgodovini poznamo nemalo slavnih primerov takšnega spreobrnjenja – spomnimo se le na sv. J. H. Newmana ali pa G. K. Chestertona – pa je trend med samimi škofi v zadnjem času, ko Anglikanska cerkev sprejema vse več sodobnih sekularnih idej, zanimiv in poveden tudi za Katoliško.

Pain je kot anglikanski škof dolga leta služil v valižanskem Monmouthu, leta 2019 se je upokojil, junija letos pa oznanil, da ga je klic, ki ga je slišal od Gospoda, pripeljal do odločitve za spreobrnjenje h Katoliški cerkvi.

"Močno sem hvaležen za izkušnje, ki sem jih pridobil v življenju kot anglikanec. Vendar se mi zdi klic v katolištvo naraven in duhoven hkrati. Začeti znova bo dobrodošel izziv in prihajam – kakor prihajamo vsi – kot učenec," je dejal nekdanji škof, ki je bil pred dobrim mesecem dni nato sprejet v Osebni ordinariat Naše welsinghamske Gospe. Gre za strukturo, podobno škofiji, ki jo je leta 2011 ustanovil papež Benedikt XVI. in je namenjena anglikancem, ki želijo vstopiti v polno občestvo s Cerkvijo. Omogoča jim, da – drugače, kot če bi vstopili v katero od običajnih katoliških škofij na Otoku – ohranijo nekatere elemente svoje nekdanje tradicije, ki se tičejo predvsem oblike liturgije in molitve, poleg tega lahko že poročeni anglikanski duhovniki ob prestopu dobijo spregled od celibata ter tako ohranijo svojo družino. Ker anglikansko posvečenje v Katoliški cerkvi ne velja, morajo biti duhovniki, ki prestopijo, (znova) posvečeni.

"Zares čutim, da sem prišel domov," je po sprejemu dejal Pain.

Med številnimi laiki in posvečenimi, ki so od ustanovitve vstopili v ordinariat, pa je tudi okoli deset škofov. Samo leta 2021, denimo, so se Katoliški cerkvi pridružili kar štirje škofje iz angleške Anglikanske cerkve (in eden iz avstralske).

Morda najvidnejši med njimi je bil Michael Nazir-Ali, nekdaj celo kandidat za canterburyjskega nadškofa, najvišjo pozicijo v Anglikanski cerkvi, ki za razliko od večine drugih nekdanjih škofov prihaja iz "evangeličanske" veje anglikanstva, in ne iz tiste, ki je bliže katolištvu. Njihova cerkev je namreč močno razdeljena, kot je v kolumni pred časom razložil dr. Gabriel Kavčič.

Nekdanji škof Nazir-Ali, po rodu sicer Pakistanec, je v intervjuju za The Pillar pojasnil, da je imel z Anglikansko cerkvijo predvsem težave, ki se tičejo sprejemanja odločitev na ravni cerkve. Pomanjkanje avtoritete, ki bi jo morala imeti konferenca škofov, vodi v kaos, kjer posamezne province razumejo in delajo stvari po svoje, nobenega telesa ni, ki bi uresničevalo učiteljsko avtoriteto, pravi.

Težnja Anglikanstva je, da se podredi kulturi

Kot konkreten primer takšnega kaosa nekdanji škof v svojem prispevku "Od anglikanca do katolika" za revijo First Things poda vprašanje posvečevanja žensk. V sklopu prizadevanj za edinost Katoliške in Anglikanske cerkve je bil namreč leta 1973 sprejet skupen dokument, ki pa se ga najprej deli, nato pa celotna Anglikanska cerkev ni držala, saj je odprla možnost duhovniškega posvečenja žensk, kar je v jasnem nasprotju s katoliškim razumevanjem duhovništva.

"To so storili kljub opozorilom – tudi vsaj dveh papežev – da bi takšno ravnanje ogrozilo prihodnjo uskladitev glede duhovniške službe, ki bi jo lahko omogočil sporazum," piše in dodaja, da je to spodkopalo njegovo nekdanje prepričanje o apostolskem nasledstvu, ki naj bi ga ohranila Anglikanska cerkev.

Še bolj izrazito se je vprašanje avtoritete pokazalo v primeru duhovniškega posvečenja homoseksualcev, ki živijo v aktivnem razmerju; čeprav so se v dokumentu iz leta 1995 katoliki in anglikanci strinjali s tradicionalnim učenjem, so anglikanske province kmalu začele delati drugače.

Nazir-Alija pa so težile še druge spremembe v njegovi cerkvi: propad zakonske discipline, nejasnost glede pojmovanja osebe in njenega varovanja od prvih do zadnjih trenutkov življenja ... "To je utelesilo težnjo anglikanizma, da se podredi kulturi, namesto da bi v njej predstavljal preroški glas. Razmišljal sem o tem, da bi Cerkev morala imeti nauk, ustaljen skozi stoletja in po vsem svetu, nekaj skupnega, kar bi duhovnikom in vernikom pomagalo razumeti in reševati dileme, s katerimi se soočajo v vsakdanjem življenju," zapiše in ugotavlja, da se je "anglikanska skupnost /.../ predala sodobni zahodni kulturi na načine, ki ogrožajo božje razodetje samo". Danes se tako zdi, da je "usmerjena v to, da postane le še ena liberalna protestantska denominacija", Nazir-Ali jasno zapiše v drugem prispevku.

Nekdanji škof je tako ugotovil, da avtoriteta, ki jo je iskal, obstaja v Katoliški cerkvi. V njej je, kot pravi, našel tudi pravo razumevanje zakramentov, saj že dolgo ni mogel sprejeti anglikanskega učenja o tem, da sta zakramenta le dva – krst in Evharistija.

Skepsa do sinodalnosti

Mnenje Nazir-Alija in tudi drugih spreobrnjenih škofov tako potrjujejo pisanje dr. Kavčiča v že omenjeni kolumni: "Zavedati se je dobro, da Anglikanska cerkev peša zaradi dogmatičnih in moralnih zdrsov, s katerimi se soočajo v zadnjih desetletjih. Začelo se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli posvečevati ženske duhovnice, do leta 2015 pa je trajalo, da so posvetili prvo 'škofinjo'. Oboje je dokončno pretrgalo apostolske vezi in upi na ekumensko sožitje so precej izhlapeli," je zapisal.

Kleriki z izkušnjo Anglikanske cerkve pa imajo lahko kaj povedati tudi o smeri, v katero trenutno hodi Katoliška. Msgr. Keith Newton, vodja walsinghamskega ordinariata in nekdaj anglikanski, danes pa katoliški škof, v intervjuju za NCR denimo opozarja: "Poznate sinodalnost v Katoliški cerkvi. Seveda smo nekdanji anglikanci glede tega nekoliko bolj skeptični kot večina drugih, saj smo videli, kaj se zgodi. Dobite ljudi, ki imajo svojo agendo in govorijo najglasneje ter tako dosežejo svoje. In vidimo, da se to zdaj dogaja v Katoliški cerkvi, kljub temu da je sveti oče ob začetku dejal, da ne gre za nauk. Vidimo lahko, da veliko ljudi misli – no ja, ampak to so stvari, o katerih želimo govoriti. In to je manjšina ljudi, a ker se potem vsi drugi ne vključijo v to, se njihov pogled prenese naprej. Pravijo, da so ljudje zaskrbljeni zaradi teh vprašanj, čeprav večina katoličanov ni zaskrbljenih zaradi vprašanj, ki sem jih omenil," pravi Newton – in jasno je, da meri na vprašanja ženske vključenosti, LGBT tem in podobna, ki se zdijo pomembna na trenutni Sinodi ...