Anglikanski škofje, ki prestopajo v Katoliško cerkev: anglikanska skupnost se je predala sodobni zahodni kulturi na načine, ki ogrožajo božje razodetje
Urban Šifrar
- 15. 8. 2023 ob 13:23
- 17 komentarjev
Richard Pain je že šesti nekdanji anglikanski škof, ki je v zadnjih treh letih "preplaval Tibero" oz. postal član Katoliške cerkve. Če v zgodovini poznamo nemalo slavnih primerov takšnega spreobrnjenja – spomnimo se le na sv. J. H. Newmana ali pa G. K. Chestertona – pa je trend med samimi škofi v zadnjem času, ko Anglikanska cerkev sprejema vse več sodobnih sekularnih idej, zanimiv in poveden tudi za Katoliško.
Pain je kot anglikanski škof dolga leta služil v valižanskem Monmouthu, leta 2019 se je upokojil, junija letos pa oznanil, da ga je klic, ki ga je slišal od Gospoda, pripeljal do odločitve za spreobrnjenje h Katoliški cerkvi.
"Močno sem hvaležen za izkušnje, ki sem jih pridobil v življenju kot anglikanec. Vendar se mi zdi klic v katolištvo naraven in duhoven hkrati. Začeti znova bo dobrodošel izziv in prihajam – kakor prihajamo vsi – kot učenec," je dejal nekdanji škof, ki je bil pred dobrim mesecem dni nato sprejet v Osebni ordinariat Naše welsinghamske Gospe. Gre za strukturo, podobno škofiji, ki jo je leta 2011 ustanovil papež Benedikt XVI. in je namenjena anglikancem, ki želijo vstopiti v polno občestvo s Cerkvijo. Omogoča jim, da – drugače, kot če bi vstopili v katero od običajnih katoliških škofij na Otoku – ohranijo nekatere elemente svoje nekdanje tradicije, ki se tičejo predvsem oblike liturgije in molitve, poleg tega lahko že poročeni anglikanski duhovniki ob prestopu dobijo spregled od celibata ter tako ohranijo svojo družino. Ker anglikansko posvečenje v Katoliški cerkvi ne velja, morajo biti duhovniki, ki prestopijo, (znova) posvečeni.
"Zares čutim, da sem prišel domov," je po sprejemu dejal Pain.
Med številnimi laiki in posvečenimi, ki so od ustanovitve vstopili v ordinariat, pa je tudi okoli deset škofov. Samo leta 2021, denimo, so se Katoliški cerkvi pridružili kar štirje škofje iz angleške Anglikanske cerkve (in eden iz avstralske).
Morda najvidnejši med njimi je bil Michael Nazir-Ali, nekdaj celo kandidat za canterburyjskega nadškofa, najvišjo pozicijo v Anglikanski cerkvi, ki za razliko od večine drugih nekdanjih škofov prihaja iz "evangeličanske" veje anglikanstva, in ne iz tiste, ki je bliže katolištvu. Njihova cerkev je namreč močno razdeljena, kot je v kolumni pred časom razložil dr. Gabriel Kavčič.
Nekdanji škof Nazir-Ali, po rodu sicer Pakistanec, je v intervjuju za The Pillar pojasnil, da je imel z Anglikansko cerkvijo predvsem težave, ki se tičejo sprejemanja odločitev na ravni cerkve. Pomanjkanje avtoritete, ki bi jo morala imeti konferenca škofov, vodi v kaos, kjer posamezne province razumejo in delajo stvari po svoje, nobenega telesa ni, ki bi uresničevalo učiteljsko avtoriteto, pravi.
Kot konkreten primer takšnega kaosa nekdanji škof v svojem prispevku "Od anglikanca do katolika" za revijo First Things poda vprašanje posvečevanja žensk. V sklopu prizadevanj za edinost Katoliške in Anglikanske cerkve je bil namreč leta 1973 sprejet skupen dokument, ki pa se ga najprej deli, nato pa celotna Anglikanska cerkev ni držala, saj je odprla možnost duhovniškega posvečenja žensk, kar je v jasnem nasprotju s katoliškim razumevanjem duhovništva.
"To so storili kljub opozorilom – tudi vsaj dveh papežev – da bi takšno ravnanje ogrozilo prihodnjo uskladitev glede duhovniške službe, ki bi jo lahko omogočil sporazum," piše in dodaja, da je to spodkopalo njegovo nekdanje prepričanje o apostolskem nasledstvu, ki naj bi ga ohranila Anglikanska cerkev.
Še bolj izrazito se je vprašanje avtoritete pokazalo v primeru duhovniškega posvečenja homoseksualcev, ki živijo v aktivnem razmerju; čeprav so se v dokumentu iz leta 1995 katoliki in anglikanci strinjali s tradicionalnim učenjem, so anglikanske province kmalu začele delati drugače.
Nazir-Alija pa so težile še druge spremembe v njegovi cerkvi: propad zakonske discipline, nejasnost glede pojmovanja osebe in njenega varovanja od prvih do zadnjih trenutkov življenja ... "To je utelesilo težnjo anglikanizma, da se podredi kulturi, namesto da bi v njej predstavljal preroški glas. Razmišljal sem o tem, da bi Cerkev morala imeti nauk, ustaljen skozi stoletja in po vsem svetu, nekaj skupnega, kar bi duhovnikom in vernikom pomagalo razumeti in reševati dileme, s katerimi se soočajo v vsakdanjem življenju," zapiše in ugotavlja, da se je "anglikanska skupnost /.../ predala sodobni zahodni kulturi na načine, ki ogrožajo božje razodetje samo". Danes se tako zdi, da je "usmerjena v to, da postane le še ena liberalna protestantska denominacija", Nazir-Ali jasno zapiše v drugem prispevku.
Nekdanji škof je tako ugotovil, da avtoriteta, ki jo je iskal, obstaja v Katoliški cerkvi. V njej je, kot pravi, našel tudi pravo razumevanje zakramentov, saj že dolgo ni mogel sprejeti anglikanskega učenja o tem, da sta zakramenta le dva – krst in Evharistija.
Mnenje Nazir-Alija in tudi drugih spreobrnjenih škofov tako potrjujejo pisanje dr. Kavčiča v že omenjeni kolumni: "Zavedati se je dobro, da Anglikanska cerkev peša zaradi dogmatičnih in moralnih zdrsov, s katerimi se soočajo v zadnjih desetletjih. Začelo se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli posvečevati ženske duhovnice, do leta 2015 pa je trajalo, da so posvetili prvo 'škofinjo'. Oboje je dokončno pretrgalo apostolske vezi in upi na ekumensko sožitje so precej izhlapeli," je zapisal.
Kleriki z izkušnjo Anglikanske cerkve pa imajo lahko kaj povedati tudi o smeri, v katero trenutno hodi Katoliška. Msgr. Keith Newton, vodja walsinghamskega ordinariata in nekdaj anglikanski, danes pa katoliški škof, v intervjuju za NCR denimo opozarja: "Poznate sinodalnost v Katoliški cerkvi. Seveda smo nekdanji anglikanci glede tega nekoliko bolj skeptični kot večina drugih, saj smo videli, kaj se zgodi. Dobite ljudi, ki imajo svojo agendo in govorijo najglasneje ter tako dosežejo svoje. In vidimo, da se to zdaj dogaja v Katoliški cerkvi, kljub temu da je sveti oče ob začetku dejal, da ne gre za nauk. Vidimo lahko, da veliko ljudi misli – no ja, ampak to so stvari, o katerih želimo govoriti. In to je manjšina ljudi, a ker se potem vsi drugi ne vključijo v to, se njihov pogled prenese naprej. Pravijo, da so ljudje zaskrbljeni zaradi teh vprašanj, čeprav večina katoličanov ni zaskrbljenih zaradi vprašanj, ki sem jih omenil," pravi Newton – in jasno je, da meri na vprašanja ženske vključenosti, LGBT tem in podobna, ki se zdijo pomembna na trenutni Sinodi ...
Pain je kot anglikanski škof dolga leta služil v valižanskem Monmouthu, leta 2019 se je upokojil, junija letos pa oznanil, da ga je klic, ki ga je slišal od Gospoda, pripeljal do odločitve za spreobrnjenje h Katoliški cerkvi.
"Močno sem hvaležen za izkušnje, ki sem jih pridobil v življenju kot anglikanec. Vendar se mi zdi klic v katolištvo naraven in duhoven hkrati. Začeti znova bo dobrodošel izziv in prihajam – kakor prihajamo vsi – kot učenec," je dejal nekdanji škof, ki je bil pred dobrim mesecem dni nato sprejet v Osebni ordinariat Naše welsinghamske Gospe. Gre za strukturo, podobno škofiji, ki jo je leta 2011 ustanovil papež Benedikt XVI. in je namenjena anglikancem, ki želijo vstopiti v polno občestvo s Cerkvijo. Omogoča jim, da – drugače, kot če bi vstopili v katero od običajnih katoliških škofij na Otoku – ohranijo nekatere elemente svoje nekdanje tradicije, ki se tičejo predvsem oblike liturgije in molitve, poleg tega lahko že poročeni anglikanski duhovniki ob prestopu dobijo spregled od celibata ter tako ohranijo svojo družino. Ker anglikansko posvečenje v Katoliški cerkvi ne velja, morajo biti duhovniki, ki prestopijo, (znova) posvečeni.
"Zares čutim, da sem prišel domov," je po sprejemu dejal Pain.
Med številnimi laiki in posvečenimi, ki so od ustanovitve vstopili v ordinariat, pa je tudi okoli deset škofov. Samo leta 2021, denimo, so se Katoliški cerkvi pridružili kar štirje škofje iz angleške Anglikanske cerkve (in eden iz avstralske).
Morda najvidnejši med njimi je bil Michael Nazir-Ali, nekdaj celo kandidat za canterburyjskega nadškofa, najvišjo pozicijo v Anglikanski cerkvi, ki za razliko od večine drugih nekdanjih škofov prihaja iz "evangeličanske" veje anglikanstva, in ne iz tiste, ki je bliže katolištvu. Njihova cerkev je namreč močno razdeljena, kot je v kolumni pred časom razložil dr. Gabriel Kavčič.
Nekdanji škof Nazir-Ali, po rodu sicer Pakistanec, je v intervjuju za The Pillar pojasnil, da je imel z Anglikansko cerkvijo predvsem težave, ki se tičejo sprejemanja odločitev na ravni cerkve. Pomanjkanje avtoritete, ki bi jo morala imeti konferenca škofov, vodi v kaos, kjer posamezne province razumejo in delajo stvari po svoje, nobenega telesa ni, ki bi uresničevalo učiteljsko avtoriteto, pravi.
Težnja Anglikanstva je, da se podredi kulturi
Kot konkreten primer takšnega kaosa nekdanji škof v svojem prispevku "Od anglikanca do katolika" za revijo First Things poda vprašanje posvečevanja žensk. V sklopu prizadevanj za edinost Katoliške in Anglikanske cerkve je bil namreč leta 1973 sprejet skupen dokument, ki pa se ga najprej deli, nato pa celotna Anglikanska cerkev ni držala, saj je odprla možnost duhovniškega posvečenja žensk, kar je v jasnem nasprotju s katoliškim razumevanjem duhovništva.
"To so storili kljub opozorilom – tudi vsaj dveh papežev – da bi takšno ravnanje ogrozilo prihodnjo uskladitev glede duhovniške službe, ki bi jo lahko omogočil sporazum," piše in dodaja, da je to spodkopalo njegovo nekdanje prepričanje o apostolskem nasledstvu, ki naj bi ga ohranila Anglikanska cerkev.
Še bolj izrazito se je vprašanje avtoritete pokazalo v primeru duhovniškega posvečenja homoseksualcev, ki živijo v aktivnem razmerju; čeprav so se v dokumentu iz leta 1995 katoliki in anglikanci strinjali s tradicionalnim učenjem, so anglikanske province kmalu začele delati drugače.
Nazir-Alija pa so težile še druge spremembe v njegovi cerkvi: propad zakonske discipline, nejasnost glede pojmovanja osebe in njenega varovanja od prvih do zadnjih trenutkov življenja ... "To je utelesilo težnjo anglikanizma, da se podredi kulturi, namesto da bi v njej predstavljal preroški glas. Razmišljal sem o tem, da bi Cerkev morala imeti nauk, ustaljen skozi stoletja in po vsem svetu, nekaj skupnega, kar bi duhovnikom in vernikom pomagalo razumeti in reševati dileme, s katerimi se soočajo v vsakdanjem življenju," zapiše in ugotavlja, da se je "anglikanska skupnost /.../ predala sodobni zahodni kulturi na načine, ki ogrožajo božje razodetje samo". Danes se tako zdi, da je "usmerjena v to, da postane le še ena liberalna protestantska denominacija", Nazir-Ali jasno zapiše v drugem prispevku.
Nekdanji škof je tako ugotovil, da avtoriteta, ki jo je iskal, obstaja v Katoliški cerkvi. V njej je, kot pravi, našel tudi pravo razumevanje zakramentov, saj že dolgo ni mogel sprejeti anglikanskega učenja o tem, da sta zakramenta le dva – krst in Evharistija.
Skepsa do sinodalnosti
Mnenje Nazir-Alija in tudi drugih spreobrnjenih škofov tako potrjujejo pisanje dr. Kavčiča v že omenjeni kolumni: "Zavedati se je dobro, da Anglikanska cerkev peša zaradi dogmatičnih in moralnih zdrsov, s katerimi se soočajo v zadnjih desetletjih. Začelo se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli posvečevati ženske duhovnice, do leta 2015 pa je trajalo, da so posvetili prvo 'škofinjo'. Oboje je dokončno pretrgalo apostolske vezi in upi na ekumensko sožitje so precej izhlapeli," je zapisal.
Kleriki z izkušnjo Anglikanske cerkve pa imajo lahko kaj povedati tudi o smeri, v katero trenutno hodi Katoliška. Msgr. Keith Newton, vodja walsinghamskega ordinariata in nekdaj anglikanski, danes pa katoliški škof, v intervjuju za NCR denimo opozarja: "Poznate sinodalnost v Katoliški cerkvi. Seveda smo nekdanji anglikanci glede tega nekoliko bolj skeptični kot večina drugih, saj smo videli, kaj se zgodi. Dobite ljudi, ki imajo svojo agendo in govorijo najglasneje ter tako dosežejo svoje. In vidimo, da se to zdaj dogaja v Katoliški cerkvi, kljub temu da je sveti oče ob začetku dejal, da ne gre za nauk. Vidimo lahko, da veliko ljudi misli – no ja, ampak to so stvari, o katerih želimo govoriti. In to je manjšina ljudi, a ker se potem vsi drugi ne vključijo v to, se njihov pogled prenese naprej. Pravijo, da so ljudje zaskrbljeni zaradi teh vprašanj, čeprav večina katoličanov ni zaskrbljenih zaradi vprašanj, ki sem jih omenil," pravi Newton – in jasno je, da meri na vprašanja ženske vključenosti, LGBT tem in podobna, ki se zdijo pomembna na trenutni Sinodi ...
Zadnje objave
Kitajska in mi (2. del): Prisotnost Kitajske v Srednji Evropi in Sloveniji
20. 1. 2026 ob 9:00
Poniževanje
20. 1. 2026 ob 6:00
Dr. Aleš Štrancar: Na ljudeh je odločitev, ali želimo boljši jutri
19. 1. 2026 ob 15:01
Potrjeno: Golob vabil slovenske škofe na kosilo
19. 1. 2026 ob 12:06
Človeštvo: dva koraka naprej, en korak in pol nazaj, včasih tri
19. 1. 2026 ob 12:00
Ad limina Apostolorum – papež pozorno poslušal slovenske škofe
19. 1. 2026 ob 9:00
[Satira] Ugrabljena zunanja ministrica Tanja Fajon
19. 1. 2026 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
Kitajska in mi (2. del): Prisotnost Kitajske v Srednji Evropi in Sloveniji
20. 1. 2026 ob 9:00
Poniževanje
20. 1. 2026 ob 6:00
[Satira] Ugrabljena zunanja ministrica Tanja Fajon
19. 1. 2026 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
JAN
22
Svetopisemski maraton
00:00 - 00:00
JAN
22
Svetopisemski maraton: Izkustvena delavnica Ecclesie
07:00 - 23:59
JAN
22
JAN
22
Svetopisemski maraton: Taizeiska molitev
19:00 - 21:00
JAN
23
Svetopisemski maraton: Otroški program
18:00 - 19:00
17 komentarjev
Freising
Ali razumem prav?
Gospod Palin, upokojenec, do upokojitve je delal kot anglikanski škof, ima zdaj na stara leta veliko časa, predvsem ga pa daje eksistenčna kriza. In se je odločil, da "prestopi" v RKC.
Do tukaj ni s tem nič narobe: za Boga ni nikoli prepozno, Bog vsakega vabi in kliče vse življenje.
Ampak od tukaj naprej pa imamo majhen problemček: gospod Palin ne želi biti vernik, kot vsi ostali, ampak kar pastir. In RKC, oziroma njen takratni šef Ratzinger, je za take ustanovil posebni "Ordinariat" namenjen anglikancem, ki ima status škofije in dovoljuje, poleg nekaterih liturgičnih posebnosti, spregled celibata in ohranitev družin. Morajo pa biti znova posvečeni.
Ja dragi fantje, pa pojdimo še v nasprotno smer: ustanovimo še za katoliške duhovnike poseben ordinariat, kjer jim bodo spregledali celibat in dovolili da se poročijo in imajo družine, še naprej pa bodo ohranili duhovniško posvečenje in opravljali duhovniško službo. In ko se bodo na stara leta naveličali svojih žena, otroci bodo odšli od doma, in se bodo znašli v ekstitenčni krizi, pa se kot upokojenci mirno včlanijo nazaj med celibaterje in nadaljuejo svoje delo.
Se vam vse to zdi vse OK?
ales
NE!
Teodor
Celibat ni Božja zahteva, ampak notranja disciplinska zahteva RKC, zato tudi taki spregledi, da olajšajo prehod. Ni pa mogoč prestop anglikanske škofinje v RKC, da bi hkrati obdržala kleriški stan, lahko le postane navadna vernica, ker je to Božje pravilo.
Peter Klepec
Bog s tem nima nic!
Realist
Čist tko baj'd'vej, na švedskem imajo škofinjo, ki je lezbika.
V fatimi so bili napovedani ti časi, ki se bodo končali zelo bridko.. O tem poje še pesem ki citira Mariji " Preveč je Bog žaljen, preveč je že greha, naj svet spokori se, grešiti preneha. Ave "
Vera
Se prav spomnim, da je pred par leti neki anglikanski škof javno molil, in k temu pozval tudi svoje vernike, da bi prestolonaslednik, mali princ George, nekoč postal gay? Zdaj bi kar verjela, takrat pa se mi je zdela ta novica lažna ali vsaj prenapihnjena.
Teodor
Anglikanci so iztirili. Katoličani pa smo se usedli na isti vlak..
ales
Avtor in urednik, temu se pravi pometanje pred tujim pragom.
Bi bilo bolj pomembno pisati o homoseksualnih lobijih, ki si vedno bolj podrejajo Vatikan. Zato sta bila Pusarca in Gol v trenutku sprejeta pri papežu.
Zastavonoše so v Nemčiji, kjer je rimskokatoliška cerkev praktično uničena. Uničevanje je premosorazmerno z denarjem, ki ga cerkev dobi od države. In nemška država je bila do cerkve najbolj radodarna, zato so vodenje cerkve v popolnosti prevzeli kruhoborci in izrojenci vseh vrst. V Avstriji se dogaja podobno.
Računica je zelo preprosta, bolj kot je Cerkev bogata, manj je Kristusa v njej. Tudi v Sloveniji lahko po 1990 opazimo podoben trend. Nekateri se spominjamo kako so bile cerkve pred 1990 polne. Danes so cerkve še na najbolj pomemben Marijin praznik prazne. Pred 1990 so slovensko cerkev vodili srčni škofje in duhovniki, ki so živeli izključno od darov vernikov ter preganjanja komunistov. Danes škofe zanimajo predvsem gozdovi ter odškodnine zaradi nacionalizacije. In tudi med mladimi duhovniki je vedno več kruhoborcev in izrojenosti vseh vrst.
V Domovini se s takimi temami očitno ne želite ukvarjati.
Kraševka
Nekaj imate prav. V glavnem, pa ne vidite dejstva, zakaj so cerkve prazne. Takoj po vojni, so vsem državnim uslužbencem PREPOVEDALI obiskovat cerkve in cerkvene obrede. Otroci tistih državnih uslužbencev po letu 1945, so bili še na skrivaj KRŠČENI, drugih obredov pa jim starši niso mogli zagotoviti. Sedaj je ta mladina iz leta 1945, namesto na nedeljo v cerkvah (ker jih nihče v to ni navadil) - raje na sprehodih s psi po gozdu. Njihovi otroci seveda ne hodijo k nauku. Tisti ljudje, ki so napolnili cerkve pred letom 1990, pa so danes pretežno na POKOPALIŠČIH. Tako, da res niso za prazne cerkve krivi le duhovniki in njihovi predstojniki.
ales
Tokrat se z Vami žal ne morem strinjati. Padec je NOTRANJI problem slovenske Cerkve. Po vojni in do leta 1990 je hodilo v cerkev, vsaj občasno, več kot 80% Slovencev. Padec se začne po letu 1990, zdaleč največji pa po prihodu kardinala Rodeta zaradi njegovega pohlepa po denarju, materializma, onegavljenja in slave, ki ga je prenesel na večino škofov in del duhovščine.
Igor Ferluga
Čemu služi pretiravanje z lastno nejevoljo in negativnem okoli svoje Cerkve, če ji želiš dobro? Kritičnost da, ampak na pravem mestu in z občutkom za razumno mero. Ja, cerkve so manj polne kot pred 30 leti. A tudi takrat so bile manj kot pred recimo 70 ali 100 leti. Povsem prazne vseeno niso. Za Veliki šmaren sem bil v Crngrobu pri Škofji Loki. V starodavni veliki romarski cerkvi so bila skoraj vsa sedišča vseeno zasedena. Če mi kaj deluje resnicno zaskrbljujoče, je to predvsem današnja praznost slovenskega oz. ljubljanskega semenišča. Ni vsa teža padajocih kazalcev na konkretnem vodstvu. In ni narobe, da je slovenske vodstvo Cerkve vztrajalo pri vrnitvi v komunizmu ukradene lastnine. Kdo, če ne Cerkev, bo znal svojo lastnino namesto egoizma in skrbi za lasten žep obračati v dobrobit ljudstva? Z evangelizacijo, z odlično vzgojo, z lastnimi vrtci, šolami na vseh nivojih, karitativnimi in zdravstvenimi ustanovami, domovi za ostarele. Te dejavnosti stanejo in zahtevajo prostor. Ne morejo živeti iz zraka. V vseh demokratičnih državah so sestavina pluralnosti in normalnosti. Nihče od slovenskih duhovnikov se ni niti v finančnem zlomu mariborske škofije osebno okoristil, živel v nekem pohujsljivem razkošju ali kaj podobnega. Škofa Stres in Turnsek sta plačala visoko, verjetno z vidika pravičnosti previsoko ceno. Podobno so preko mere breme nalagali škofu Zoretu in ga crnili vse do nivoja papeža, čeprav ni nobenega dokaza, da bi kadarkoli zavestno ščitil zlorabitelje znotraj ustanove in čeprav velika večina vernih iz kleriskih in laicnih vrst izrazito in upraviceno ceni njegovo neizumetniceno, kleno in modro duhovno vodenje... Dvignimo raje ponovno spoštovanje duhovniškemu stanu in dobronamerno sodelujemo z duhovniki in škofi, če želimo katolistvu in krščanski veri boljse case!
AlojzZ
Pišuuukaaa!
Kakšni kaos morejo imeti britanski kristjani, da prestopajo k katoličanom?
Rado
"božje razodetje"
Ali to obstaja?
Kraševka
Seveda obstaja. Mogoče boš to doživel tudi ti? Saj tudi ateisti "NEKAJ" iščejo, pa ne vedo kaj. Pri iskanju, nekateri zaidejo v alkoholizem, droge, razuzdanost..., nekateri pa dobijo razodetje in iščejo OPORO v Bogu. Za Kristjana je opora Boga velika dobrina, ki človeka umiri (brez farmacije), ker ve, da je Bog vse mogočen in bo stvari uredil tako, kot je prav. Seveda, je nujno, da se držimo tudi božjih zakonov (DESET BOŽJIH ZAPOVEDI), katere so smirokaz do boljšega in lepšega življenja.
Rado
Ali nimate kristjani nek rek, ki gre takole: Ne omenjaj po nemarnem božjega imena. Torej Kraševka, odsvetoval sem ti že, da repiciraš pod mojimi teksti. Pa se še kar zaletavaš. Torej, kar potrebujem sem si sam priboril skozi svoje življenje, z učenjem, s premislekom, z delom. Ostalo so mi z ljubeznijo prispevali moji bližnji. Nobenega razodetja ne potrebujem. Ko bom umrl, bom živel dalje v svojih potomcih. To bo moja nesmrtnost. Več ne potrebujem. Predvsem pa ne mitoloških bitij, ki so menda nekoč nekaj nekomu rekli. (Mi daš povetavo, rad bi videl kje, kdaj, je do "razodetja" prišlo?).
MEFISTO
"Torej Kraševka, odsvetoval sem ti že, da repiciraš pod mojimi teksti. Pa se še kar zaletavaš." Ta nasvet si ji dal, ko si se podpisal kot IgorP.
Peter Klepec
Rado je kot od rojstva gluh, ki bi rad debatiral o klasicni glasbi.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.