Planinstvo in alpinizem vpisana v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije

Gore imajo v slovenskem prostoru poseben simbolni pomen in so v zgodovini pomembno prispevale k oblikovanju slovenske kulturne identitete. Na pobudo Planinske zveze Slovenije (PZS) je Ministrstvo za kulturo v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije 30. julija 2026 vpisalo dve novi enoti: planinstvo in alpinizem. Ker obe temeljita na prostovoljstvu, spoštovanju narave ter medgeneracijskem prenosu znanja in izkušenj, ju ne smemo obravnavati zgolj kot dejavnosti v gorah, temveč kot celovit način življenja.

Način življenja, zakoreninjen v spoštovanju narave in prostovoljstvu

Planinstvo je v registru opredeljeno kot skupek znanj, vrednot, praks in organizacijskih oblik, povezanih z obiskovanjem gora, planinsko vzgojo, urejanjem poti, delovanjem društev ter oskrbovanjem planinskih koč. Kot tako neposredno prispeva k ohranjanju bogatih tradicij, prenosu znanj in veščin varnega gibanja v gorah ter vzgaja k odgovornemu odnosu do gorskega okolja. Na drugi strani je alpinizem opisan kot zahtevna gorska dejavnost, ki združuje plezanje, gibanje po zahtevnem terenu, snežno-ledne vzpone in alpinistično smučanje. Ta disciplina strogo temelji na tehničnem znanju, izkušnjah, nepopustljivi etiki in nenadomestljivem tovarištvu pri premagovanju najzahtevnejšega gorskega sveta.

Planinstvo in alpinizem nista zgolj dejavnosti v gorah, ampak način življenja, ki temelji na spoštovanju narave, prostovoljstvu, znanju in odgovornosti.

Predsednik Planinske zveze Slovenije Martin Šolar (ki je bil tudi gost na Domovini) poudarja zgodovinsko težo tega koraka: »Vpis planinstva in alpinizma v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije je pomembno priznanje vsem generacijam planincev in alpinistov, ki že več kot stoletje soustvarjajo slovensko planinsko izročilo. Veseli nas, da je država prepoznala njuno kulturno vrednost, saj s tem potrjuje, da dediščina ni le tisto, kar zgradimo, temveč tudi vrednote, ki jih živimo in prenašamo na mlajše rodove. V PZS bomo še naprej skrbeli, da bo to bogato izročilo ostalo živo, dostopno in v navdih prihodnjim generacijam.«

Fenomen slovenske množičnosti

Utemeljitev vpisa jasno izpostavlja, da je planinstvo pri nas ena od najbolj množičnih oblik preživljanja prostega časa za ljudi vseh generacij. Slovenci planinarijo samostojno ali kot organizirani člani planinskih društev, markacisti, vodniki, oskrbniki koč in številni prostovoljci. Krovna organizacija Planinska zveza Slovenije uspešno združuje okoli 300 planinskih društev in klubov z več kot 60 tisoč člani.

Celoten sistem sloni na prostovoljstvu, medsebojni pomoči, izraziti odgovornosti do narave in skupnosti ter spoštovanju izkušenj starejših generacij. Planinstvo se uresničuje na pohodih, izletih, planinskih taborih in s strokovnim vodništvom.

Medgeneracijski prenos znanja in izkustveno učenje sta temeljni ter najbolj dragoceni značilnosti slovenskega planinstva.

Pomemben, a pogosto spregledan del te dejavnosti opravljajo markacisti, ki požrtvovalno vzdržujejo enotno mrežo planinskih poti in jo označujejo s Knafelčevo markacijo – to velja za eno najbolj prepoznavnih sestavin slovenske planinske kulture. Posebno mesto zavzema Slovenska planinska pot, najstarejša vezna planinska pot pri nas, ki povezuje gorske vrhove, koče in naravne znamenitosti ter hkrati omogoča celovito spoznavanje raznolike slovenske pokrajine.

Zgodovinski temelji slovenskega uveljavljanja v alpskem prostoru

Začetki organiziranega planinstva na Slovenskem segajo v drugo polovico 19. stoletja. Ustanovitev Slovenskega planinskega društva leta 1893 ni pomenila zgolj organizacijskega začetka, ampak je predstavljala pomemben korak pri kulturnem in narodnem uveljavljanju Slovencev v alpskem prostoru. Gradnja koč, dosledno označevanje poti in poimenovanje gorskega sveta v slovenskem jeziku so bistveno prispevali k utrjevanju slovenske navzočnosti v gorah.

Triglav in Aljažev stolp na njem sta prerasla okvir zgolj najvišje gore ter postala osrednja simbola slovenskega naroda, države in kolektivne identitete.

Trajno znamenje tega procesa je Aljažev stolp na vrhu Triglava, ki je postal osrednji simbol države in kolektivne identitete, gornike pa na poteh še danes druži planinska himna Oj, Triglav, moj dom. Tudi v 20. in 21. stoletju je slovensko planinstvo ohranilo množičnost, prostovoljski značaj in tesno povezanost z oblikovanjem slovenskega odnosa do gorske krajine.

Slovenska alpinistična šola: Institucija z mednarodnim ugledom

Bistvo alpinizma ni le v surovem premagovanju sten ali doseganju vrhov. Gre za mnogo bolj celovit odnos do gorskega sveta, ki združuje tehnično znanje, telesno in duševno pripravljenost, odgovornost in neomajno spoštovanje naravnega okolja. Dejavnost obsega skalno, ledno, snežno in kombinirano plezanje, alpinistično smučanje in odpravarstvo. Zgovoren je podatek, da pod okriljem PZS danes aktivno deluje 45 alpinističnih odsekov in klubov z več kot 1000 registriranimi člani.

Kot je zapisano v utemeljitvi vpisa, tudi alpinizem temelji na sistematičnem prenosu znanja med generacijami – poteka prek alpinističnih šol, pripravništva, skupnih tur, odprav in mentorstva izkušenejših članov.

Bistvo alpinizma ni zgolj premagovanje sten ali doseganje vrhov, temveč celovit odnos do gorskega sveta, strokovno znanje in trdno tovarištvo.

Ta dosledni sistem šolanja, znan kot slovenska alpinistična šola, velja za eno najprepoznavnejših oblik sistematičnega alpinističnega usposabljanja v evropskem prostoru. Med procesom se poleg tehničnih veščin prenašajo tudi etična načela, stroga odgovornost do soplezalca, sposobnost samostojnega odločanja, zaupanje in solidarnost.

Začetki slovenskega alpinizma sicer segajo v čas razvoja organiziranega planinstva, ko so se v drugi polovici 19. stoletja pojavili prvi zahtevnejši vzponi brez gorskih vodnikov. Ključno vlogo pri oblikovanju te tradicije so odigrali pionirji, kot so Henrik Tuma, Rudolf Badjura in drugi drenovci, kasneje pa člani Turistovskega kluba Skala (ustanovljenega leta 1921), ki so poskrbeli za razvoj dejavnosti z lastno etiko in tradicijo. Po ustanovitvi PZS (1948) ter s prvo jugoslovansko himalajsko odpravo (1960) je sledil izjemen razmah, ki je slovenske alpiniste dokončno uvrstil med najuspešnejše na svetu in utrdil mesto alpinizma v naši kulturni identiteti.