Sveta Edith Stein – mučenka 20. stoletja, zavetnica Evrope

Danes, 9. avgusta, goduje sveta Edith Stein. Poznamo jo tudi pod njenim redovnim imenom sveta Terezija Benedikta od Križa. V nadaljevanju si preberite zanimivo življenjsko zgodbo.

Edith Stein se je rodila 12. oktobra 1891 v Breslauu v Nemškem cesarstvu, kraju, ki je danes znan kot Vroclav na Poljskem, v judovski družini. Bila je najmlajša od enajstih otrok. Njen oče je upravljal trgovino z lesom in umrl, ko je bila mala Edith stara komaj dve leti. Po očetovi smrti je trgovino z lesom prevzela njena mati, ki je tako skrbela za celotno družino in otrokom omogočila izobrazbo. Čeprav je bila Edith vzgojena v judovskem duhu, kjer ni manjkalo običajev, in čeprav je občudovala materino trdno vero, se je še ne pri petnajstih letih čutila in imela za ateistko. Tako je zapustila judovsko vero in se poglabljala v filozofijo, da bi v njej našla smisel človekovega življenja.

Od psihologije in filozofije do krščanstva

Leta 1911 se je vpisala na breslausko univerzo in tam študirala psihologijo, zgodovino in nemščino. Vedno bolj jo je zanimala filozofija in smisel človeškega bivanja. Na univerzi v Göttingenu je študirala pod okriljem priznanega nemškega filozofa fenomenologa Edmunda Husserla, pri katerem je pozneje delala kot učiteljica in asistentka. Edmund Husserl je ustanovil fenomenološko šolo in bil eden najbolj vplivnih filozofov dvajsetega stoletja.

Med prvo svetovno vojno je Edith kot prostovoljka delala pri Rdečem križu v bolnišnici na Moravskem. Pomagala je ranjencem in se vsakodnevno srečevala z njihovo bolečnino in trpljenjem, s čimer je razvijala svoj čut empatije. To je navdihnilo njeno doktorsko disertacijo, ki je nosila naslov O problemu empatije.

Z vero se je ponovno srečala leta 1917, in sicer s krščanstvom. To se je zgodilo med obiskom vdove filozofa fenomenologa Adolfa Reinacha, ki ga je spoznala med šolanjem. Bala se je srečanja z vdovo, a je bila presenečena, ko je videla verno in močno osebo, ki ni bila moralno zlomljena ali malodušna. Edith Stein je pozneje zapisala, da je bilo to njeno prvo srečanje s križem: »To je bilo moje prvo srečanje s križem, moje prvo izkustvo tiste božanske moči, ki s križa izvira tistim, ki so ji pokorni.«

Njeno zanimanje za rimskokatoliško Cerkev se je z leti krepilo, ključni trenutek ali premik na poti do spreobrnjenja Edith Stein pa je nastopil leta 1921, ko je brala avtobiografijo svete Terezije Avilske. Takoj naslednje jutro, ko je doživela trenutek spreobrnjenja, je kupila Katekizem Katoliške Cerkve in Rimski misal ter ju začela preučevati. Ko je bila prvič pri sveti maši, je razumela vse. Zakrament svetega krsta je prejela 1. januarja 1922 in takoj želela postati karmeličanka.

S tem pa se ni strinjal njen duhovni voditelj Raphael Walzer, ki ji je svetoval, naj se še naprej ukvarja s filozofijo. Tako se je zopet posvetila filozofiji in jo bogatila s krščanskim izročilom. Namesto svojega dela pri Edmundu Husserlu je šla poučevat v dekliški samostan v Speyer. Tam je ostala vse do leta 1931. V tem času je tudi veliko prevajala, med drugim je prevedla delo O resnici, ki ga je napisal sveti Tomaž Akvinski. Pozneje je preučevala njegove zamisli in ideje.

Leta 1932 je začela predavati na Nemškem inštitutu za znanstveno pedagogiko v Münstru, kar pa je že čez eno leto morala opustiti zaradi svojega judovskega porekla – na oblast so namreč prišli nacisti. Tako je raje odšla v Köln, kjer je postala karmeličanka. Prevzela je redovniško ime Terezija Benedikta od Križa, po vzoru svete Terezije Avilske. Ko je vstopila v samostan, se je bila pripravljena odreči vsemu pisanju in študijam, vendar so ji predstojniki dovolili, da s svojimi preučevanji nadaljuje. Pisala je predvsem duhovne in filozofske spise in knjige. Dokončala je knjigo Končna in večna bit, svoje osrednje filozofsko delo. Tako lahko vidimo, da je bila sveta Edith Stein tudi velika filozofinja.

Poznejše življenje in smrt

Pritiski nacistov niso popuščali in so se z leti stopnjevali, kar je vplivalo na Edith Stein. Prosila je za premestitev, da samostana ne bi spravila v nevarnost. Leta 1938 je pobegnila na Nizozemsko in bila sprejeta v karmeličanski samostan v Echtu. Pridružila se ji je sestra Rosa, ki se je tudi spreobrnila v katoličanko.

Med bivanjem v Echtu je začela s pisanjem študije Znanost križa, v kateri je obravnavala svetega Janeza od Križa, ki je skupaj s sveto Terezijo Avilsko ustanovil red bosonogih karmeličank. Študije nikoli ni dokončala.

Na koncu se je izkazalo, da Edith Stein niti v Echtu ni bila na varnem pred nacisti. 2. avgusta 1942 so jo zajeli, odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz in 9. avgusta 1942 z mnogimi sojetniki umorili v plinski celici.

Dvajset let po smrti se je začel postopek za njeno beatifikacijo. 1. maja 1987 je bila v Kölnu razglašena za mučenko in blaženo, 11. oktobra 1998 pa v Vatikanu za svetnico. 1. oktobra 1999 je bila s sveto Katarino Siensko in sveto Brigito Švedsko razglašena za sozavetnico Evrope.

Moj pogled

Ko sem kot otrok hodil na duhovne vaje v bližnji samostan, je bil na nekih vratih nalepljen citat svete Edith Stein, ki mi je že kot otroku buril domišljijo in mi sporočal, da gre za res veliko svetnico.

Pozneje sem bil še ne polnoleten na potovanju v Nemčiji, kjer smo se ustavili tudi v Speyerju. Stali smo na soncu pred veliko cerkvijo, verjetno stolnico, ko je vodič pokazal na dekliški samostan, kjer je poučevala sveta Edith Stein. Ne vem, ali se je samostan videl od tam ali pa je vodič nakazal le smer. Kolikor vem, smo se pozneje sprehodili mimo samostana. To se mi je vsekakor zdelo nekaj zelo posebnega, da sem hodil po poteh velike svetnice.

Ko sem prišel domov, sem si takoj v knjižnici izposodil njeno knjigo Končna in večna bit. V meni je ostal lep spomin na Speyer, kjer se je mudila tudi velika svetnica, danes sozavetnica Evrope.