Andrej Hoivik: Želim si, da me ljudje ne bi videli le kot poslanca SDS, ampak tudi kot posameznika s svojimi stališči (1. del)

Po ukinitvi spominskega dneva za žrtve komunističnega nasilja smo se pogovarjali z drugim najbolj zgovornim poslancem v Državnem zboru, ki hkrati spada med najmlajše in najaktivnejše. 30-letni poslanec SDS Andrej Hoivik, sicer magister kemije, prihaja iz Škofje Loke, politično aktiven je zadnjih pet let, predvsem v podmladku stranke, pod prejšnjo vlado pa tudi na odgovornih kabinetnih in sekretarskih položajih.

Ste magister kemije, znanje imate tako iz naravoslovja kot iz družboslovja, delovne izkušnje tudi iz gospodarstva, zakaj vstop v politiko?

Za vstop v politiko sem se odločil po izjavi premierja dr. Mira Cerarja, ko je marca leta 2018 odstopil tik pred koncem mandata in rekel, da se tega več ne gre. Takrat sem si rekel, da če odstopiš tik pred koncem mandata, potem mora res biti nekaj gnilega v tej državi. Tudi sicer so bili v tistem predvolilnem času pritiski z vseh strani.

Takrat sem se včlanil v SDS, ki mi je bila po vrednotah najbližje, saj zagovarja delo, družino, svobodo izražanja in ima tudi verski element. Potem pa sem po spletu srečnih naključij zamenjal nekoga, ki je bil razrešen iz izvršnega odbora podmladka stranke ter bil nato na kongresu leta 2019 izvoljen za člana IO podmladka ter postal podpredsednik na zaupanje takratnega predsednika Žana Mahniča.

Ker sem bil precej aktiven, sem en mesec po nastopu Janševe vlade dobil klic, če bi prišel delat v kabinet predsednika vlade, kjer sem pokrival okolje, infrastrukturo in kohezijo. To je vključevalo pripravljanje opomnikov predsedniku vlade, koordiniranje dela pri sprejemanju zakonov in podobno. Potem pa me je minister Mark Boris Andrijanič povabil na novo vladno službo za digitalizacijo, ki so jo takrat vzpostavljali, kjer sem prevzel vodenje kabineta in kasneje mesto podsekretarja.

Lani pa se je v moji domači Škofji Loki poslanec Marko Pogačnik odločil, da ima dovolj politike in matični odbor me je predlagal za kandidata v tem okraju. Vesel sem, da sem dosegel drugi najboljši rezultat na Gorenjskem na ravni stranke in zdaj sem eno leto poslanec. Glede na Parlameter, precej aktiven poslanec. Upam, da tudi kaj pametnega povem.

Je bil vstop v politiko leta 2018 povsem spontan, ali ste o tem vendarle razmišljali že dalj časa?

Sploh ne. Včlanil sem se, ker sem menil, da gre Slovenija v napačno smer in je treba nekaj narediti. Najlažje je v baru kritizirati, kako je politika k…, ampak sam sem vendarle ocenil, da kot naravoslovec, ki gleda na stvari malo drugače, lahko nekaj pripomorem, sploh recimo pri financah, kjer se vedno dobro pripravim.

Kljub temu, da sem del opozicije, mi je denimo uspelo z zadnjim predlogom zakona o štipendiranju, kjer sem prvopodpisan med predlagatelji. Koalicija ga sicer ni potrdila, je pa potem predlagala svojega, s čimer smo vendarle dosegli, da bo po desetih letih odpravljena diskriminacija pri štipendijah, ki je onemogočala hkratno prejemanje Zoisove in državne štipendije. Bistveno mi je, da se stvari uredijo, ne glede na to, ali je na koncu sprejet predlog koalicije ali opozicije.

Kako je po enem letu spremljati politiko »znotraj« Državnega zbora, glede na izkušnje od prej? Kaj je in kaj ni doseglo pričakovanj?

Prej me je najbolj presenečalo, da se je govorilo, kakšna diktatura vlada v SDS ter da je vse tako, kot reče Janez Janša. Kot »insajder« lahko povem, da temu nikoli ni tako. Imamo razpravo, velikokrat pride tudi do trenj, ampak ne predstavljam si, katera poslanska skupina tega ne bi imela. Na koncu pa se z večino odločimo, kako in kaj in gremo naprej. Seveda daje predsednik pomembne odločitve vedno tudi na glasovanje.

Ko sem na primer sam predlagal novelo zakona o štipendiranju, je bilo to sprejeto, vsi pa so prispevali podpise, čeprav je bilo malo verjetno, da bi naš zakon ugledal luč sveta. Pa smo dosegli en velik napredek, saj je zatem vladna koalicija rešitev predstavila v svojem zakonu.

S svojimi tridesetimi leti spadate med mlajše poslance. Kako na vas gledajo starejši poslanski kolegi, se mladost pozna pri vašem delu?

Tudi starejši in bolj izkušeni kolegi me imajo za enakovrednega. Rad pa sam povprašam izkušenejše kolege, kot so Jože Tanko, Anže Logar, Jelka Godec ali Alenka Jeraj, za kakšno mnenje ali komentar kakšnega mojega nastopa, če sem kje pretiraval in podobno. Pogosto dobim tudi kakšno kritiko, vesel pa sem seveda tudi vsake pohvale.

V tem sklicu niste edini med mladimi poslanci, so pa ostali večinoma na drugem političnem polu. Se kljub temu uspete povezati?

En tak zgodovinski korak je bil, ko smo s koalicijskimi kolegi prvič ustanovili klub mladih poslancev. Ta vključuje vse, ki so ob novem sklicu Državnega zbora stari največ devetindvajset let. Trenutno nas je takih pet. Do sedaj smo se sestali dvakrat ter z Mladinskim svetom Slovenije, pripravljamo pa tudi srečanje predsednikov vseh aktivnih podmladkov v Sloveniji.

To vidim kot en napredek in priložnost, da se mladi lahko uskladimo glede stališč in skupaj vložimo kakšen predlog zakona, posveta ali vsaj diskusije na problematiko mladih. Zaenkrat sicer še nismo vložili nobenega zakona, bomo pa, če bo potrebno, podali kakšno stališče.

Posebej nas zanima šolska reforma, ki jo napoveduje vlada, kjer menimo, da lahko kaj prispevamo preko ideoloških preigravanj na ravni koalicija – opozicija in dosežemo, da bo kakšen skladen zakon dejansko tudi sprejet.

Parlameter vas uvršča na drugo mesto po zgovornosti v parlamentu, visoko tudi po številu poslanskih pobud. Od kod energija, zagon?

V kampanji sem imel svoje geslo: Z mlado energijo naprej. Zato me je veselilo, da je na volitve odšlo veliko mladih, ne glede na to, koga so izbrali. Aktivni mladi poslanci smo dokaz, da tudi mladi lahko spreminjamo javni prostor in imamo glas. Zato vedno skušam argumentirano razpravljati in to očitno kaže tudi Parlameter.

Še večji »mojster besed« od mene pa je Miha Kordiš, pri čemer je zanimivost, da oba prihajava iz istega okraja. Malo za hec lahko rečem, da ima Škofja Loka tako največ besed v parlamentu.

Še večji »mojster besed« od mene pa je Miha Kordiš, pri čemer je zanimivost, da oba prihajava iz istega okraja. Malo za hec lahko rečem, da ima Škofja Loka tako največ besed v parlamentu.

Čeprav ne spada ravno v klub mladih poslancev, je tudi Miha Kordiš še med mlajšimi. So starejši opešali ali vaju vleče mladostna naivnost pri aktivnosti?

Pomembno je, kako se želiš profilirati. Vlogo poslanca razumem biti poslan od ljudi, da razpravljaš v njihovem imenu. Edina moč, ki jo ima opozicija, so besede. Zato me morda malo čudi, da je g. Kordiš v koaliciji, pa toliko govori.

Glede starejših kolegov pa je pomembno, kaj kdo pove bolj kot sama kvantiteta. Dolgoletni poslanci se oglasijo, ko ocenijo, da je res pomembno in potem morda tudi javnost bolj zastriže z ušesi. Dlje kot si poslanec, bolj je pomembna kvaliteta nad kvantiteto. Jaz pa se poskušam tudi čim bolj profilirat in priti v javnost, da me ljudje lahko bolje spoznajo.

SDS je sicer močna stranka, a ima med vsemi strankami največjo odbojnost. Kako to doživljate sami, čutite kdaj kak odpor ljudi zaradi tega?

Pomembno se je vprašati, od kod izvira ta odbojnost. Če nekoga ves čas označuješ za diktatorja in fašista skozi zvočnike mainstream medijev, potem takšna odbojnost ne čudi. Sam ji ne dajem velikega pomena. Smo stabilna stranka in vemo, katere vrednote zagovarjamo. Odbojnost je prišla z desetletji napadanja naše stranke. Smo pa kljub temu poleg Socialnih demokratov v parlamentu stranka z najdaljšo zgodovino. Vse druge so propadle ali se preimenovale.

Ljudje pogosto iščejo svežino, nekaj novega, pri nas pa dobijo stabilnost. Vedno vemo, o čem govorimo in zagovarjamo iste vrednote.

Anže Logar je z dobrim rezultatom na predsedniških volitvah dokazal tudi, da je mogoče, da te ne vidijo samo kot poslanca SDS, ampak tudi kot posameznika s svojimi stališči. In tega si želim tudi zase. Tudi sam se oglasim, če se s kakšnim stališčem stranke ne strinjam in to argumentiram.

Ljudje pogosto iščejo svežino, nekaj novega, pri nas pa dobijo stabilnost. Vedno vemo, o čem govorimo in zagovarjamo iste vrednote.

Pri odnosu ljudi do strank pa imajo pomembno vlogo mediji, ki iz politike delajo nekaj slabega, zato praktično vsak politik, ki je dolgo časa na medijskem žaru, dobi določeno mero odbojnosti. Zato pa je pomembno, da imamo tudi nazorsko drugačne medije od mainstreama.

Se stranka ukvarja s tem, da bi to odbojnost presegla?

Seveda se ukvarjamo tudi s tem, a ne za ceno odstopanja od temeljev in postulatov stranke. Če nas dela odbojne zagovarjanje družine, nižjih davkov, pogled v prihodnost in spoprijetje s preteklostjo, da pokopljemo nedolžno pobite, potem pa naj bo takšna odbojnost.

Janez Janša velja za najbolj polarizirajočega politika v državi in pogosto slišimo ocene, da bo desnica lahko prevzela oblast, ko se bo tako ali drugače umaknil. Kako sami gledate na vlogo Janeza Janše kot predsednika stranke in njegovo vodenje?

Janeza Janšo spoštujem kot prvega obrambnega ministra, kot upornika, ki je spoznal naravo preteklega režima in zato iz partije odšel in začrtal novo pot k osamosvojitvi ter k njej veliko prispeval. Tudi kasneje ima zasluge vodenja države k blaginji v času hudih kriz, ko je leva politika vrgla puško v koruzo.

Spoštujem pa ga še zaradi nečesa drugega. Ne glede na vse zrežirane afere, od Depale vasi, do Patrie in tako naprej, ne popušča. Zato ga vedno znova izvolimo za predsednika stranke. Ne verjamem, da bi menjava Janeza Janše prinesla medijski mir. Morda za pol leta, potem pa bo napaden tisti, ki bi prišel za njim. Sile leve tranzicije si ne želijo demokratov, ki zagovarjajo vrednoto družine, čeprav si Slovenci tega večinsko želimo, kar so pokazali tudi referendumi.

Člani stranke odločamo o tem, kdo bo naš predsednik. Do zdaj ni imel protikandidatov. Ne zato, ker si ne bi upali, ampak, ker se vsakdo zaveda, da bodo potem nanj sledili podobni napadi, zato nihče si ne upa ali zmore stopiti v te čevlje. Janši mandat poteče leta 2025. Bomo videli, če bo takrat znova kandidiral, ter če bo kandidiral še kdo.

Kaj pa bi prinesla morebitna zamenjava na vrhu stranke?

Naša stranka je zelo demokratična in imamo zato v njej zelo raznolike politike. Sam pripadam nekoliko liberalnejšemu polu, imamo pa tudi zelo konservativne politike. Če bi prišlo do zamenjave, bi verjetno mediji najprej skušali ustvariti napetosti med nami in nas razbiti. To trenutno skuša početi denimo Nova Slovenija, ki si domišlja, da bodo oni odločali, kdaj mora Janez Janša oditi.

Pravijo, da ne bodo šli v vlado, ki bi jo vodil Janez Janša. Prav, naj dobijo toliko glasov, kot jih SDS, pa bodo sami postavljali predsednika vlade.

Kdaj pa bo po vašem mnenju nastopil čas za sveže obraze, ki jih tako radi volijo ljudje na levici? Na desnici imamo praktično iste obraze že petnajst in več let.

Mislim, da je treba najti nov obraz. Nekoga sposobnega, ampak ne na desnici, ampak na sredini, ki bo lahko pritegnil sredinsko volilno bazo. Resda je bila volilna udeležba 70 % na zadnjih volitvah, ampak še vedno je 30 % ljudi, ki ne hodi na volitve in te je treba nagovoriti.

Lani je sicer veliko ljudi čustveno volilo Svobodo, ker so imeli dovolj ukrepov in epidemije covida. Marsikdo je izbiral po nagonu, ne po razumu.

Je Anže Logar tisti novi obraz z vizijo, ki bi lahko prinesel ta svež veter?

Ima karakter in karizmo, ki vlečeta, kar je za takšnega politika zelo pomembno. Glede na to, da je v drugem krogu predsedniških volitev prejel 410.000 in več glasov, mislim, da ima velik potencial za prihodnost, ne glede na to, ali bo to na čelu SDS ali kje drugje. Kjerkoli že bo, mu želim veliko uspeha. Če bo to prvi krak k temu, da Slovenija zadiha s polnimi pljuči in se usmeri k zahodno-evropskim državam, lahko to samo pozdravimo.

Če bi Logar šel na svoje, bi bila izbira med njim in Janšo težka?

Sem član SDS in bom ostal član SDS.

V času postavljanja te države je bila politično aktivna tudi vaša mama. Kako gleda na vašo politično angažiranost? Vidi bistvene razlike med takratno in današnjo politiko?

Mama je takrat spadala v bolj levo krilo Demosa, bila je pri Zelenih Dušana Pluta. Ona je prva, ki me pohvali in kritizira, včasih tudi precej ostro.

Žalostijo jo predvsem poteze Golobove vlade, kot je ukinjanje Muzeja slovenske osamosvojitve, do absurdne odločitve ukinjanja dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Večkrat mi pravi, naj grem gledat magnetograme iz leta 1990 in 1991, ker se ne more strinjati s poskusi, da bi se 27. april razglašal za dan OF, ko pa so takrat poslanci jasno povedali, da je to praznik, ki je namenjen spominu tako na boje proti nacizmu in fašizmu med drugo svetovno vojno, kot tudi na upor Slovenske vojske leta 1991.

Po očetu pa imate korenine iz Norveške, ki je pogosto zgled demokracije, svobode in kakovosti življenja. Kako pa iz te perspektive gledate na slovensko družbo, kje bi se lahko zgledovali po Norveški?

Norveška je zelo bogata država. Čeprav jih je le 5 milijonov, kar je 2,5-krat več kot Slovencev, so uspeli v stoletjih demokracije zgraditi dobro državo.

Najbolj me zmoti, ko skuša vlada Roberta Goloba primerjati višanje davkov s skandinavskimi državami, pri čemer so bistvene razlike med Norveško in Slovenijo.

Na Norveškem te grdo gledajo, če prinašaš državo na okoli in ne izdajaš računov. Njim je čast plačati davke državi. Ker imajo dobro infrastrukturo, javne storitve, javni prevoz, šolstvo, ki ga na ta način plačujejo. Slovenec pa se rad na vsak način izogne davku.

Na Norveškem te grdo gledajo, če prinašaš državo naokoli in ne izdajaš računov. Njim je čast plačati davke državi. Ker imajo dobro infrastrukturo, javne storitve, javni prevoz, šolstvo, ki ga na ta način plačujejo. Slovenec pa se rad na vsak način izogne davku. Zato Slovenija kot demokracija še ni tako zrela. Nimamo tega zavedanja, da davke plačujemo za dobrobit nas vseh in naših otrok, prijateljev. Mi smo žal tukaj še precej zasidrani v Balkan.

Že od začetka mandata se vleče spor med SDS in NSi, ki se je začel zaradi nesporazume glede vodenja opozicijskih komisij. Kako gledate na ta spor in kako sicer poteka sodelovanje znotraj opozicije?

Spor je žal upravičen. Težko se stranka razglaša za opozicijsko, če ne prispeva podpisov za pomembno preiskovalno komisijo glede poslovanja državnega podjetja, ki ga je vodil aktualni premier. Imamo veliko dokazov glede tega, potrebujemo samo še tistih nekaj podpisov Nove Slovenije, da lahko ustanovimo komisijo.

Glede vodenja opozicijskih parlamentarnih komisij pa smo že povedali, da smo se pripravljeni odreči predsedovanju KNOVS-a, želimo pa kot največja opozicijska stranka predsedovati Komisiji za nadzor javnih financ, kar je za opozicijo ključno. Kot največji stranki opozicije nam po vseh razlagah poslovnika to pripada.

Žal mi je, da NSi igra dvojno igro in da vodilne vloge v tem sporu nima Matej Tonin, ki je kot predsednik edini pristojen za to, ampak ljudje iz ozadja stranke. Pa ne bi o konkretnih imenih.

Kako pa ta spor sicer vpliva na delovanje opozicije?

Pri glasovanjih je včasih kakšno presenečenje. Manjkali so denimo pri glasovanju o uvrstitvi Rusije med teroristične države. Tudi sicer se večkrat vzdržijo, ampak to je njihova avtonomna odločitev, česar nima smisla komentirati, kot oni ne komentirajo nas.

Zanimivo je, da so na ključnih pozicijah v SDH in DARS-u ter nekaterih večjih državnih podjetjih še vedno na položajih ljudje iz kvote NSi, s SDS-ovimi kadri pa so povsem pometli. To nakazuje na nekakšen dogovor med NSi in vlado in tudi to nas žalosti. Si pa s tem delajo slabo uslugo, ker zaradi tega njihovi člani že prihajajo k nam, ker se počutijo, da jih je njihova stranka zatajila.

Če si želijo desnosredinske ali vsaj mešane vlade, potem je sedaj, ko aktualna vlada krši vse demokratične postulate, čas, da postanejo glasna opozicija in nehajo igrati dvojno vlogo.

Vidite možnost rešitve tega spora, ki ga imate še pred koncem mandata?

Rešitev je jasna. Jernej Vrtovec naj preda vodenje komisije za nadzor javnih financ Radu Gladku in prispevajo naj podpise k preiskovalki glede Gen-I. Me pa veseli, da so prispevali podpise k preiskovalki glede kanala C0. To pa je poteza, ki gre v pravo smer za izboljšanje odnosov.

Je pa logično, da če si v koaliciji, moraš bolj usklajevati različne poglede znotraj ekipe, v opoziciji pa gre za bitko za naslednje volitve. In temu primerno sledijo tudi določene politične odločitve.

Ko sva že pri naslednjih volitvah. Kje vidite vlogo stranke SDS pri tem, da bi pomladni pol zmagal volitve in izpeljal celotni vladni mandat?

Marsikdo očita SDS, da je že trideset let na sceni, pa ni uredila nekaterih stvari. Ampak v tem času smo bili na vladi manj kot tretjino časa. Za resne strukturne reforme pa sta potrebna dva mandata. Ko bodo ljudje zaupali glas SDS za dva mandata, bodo videli resnične spremembe na bolje.

Izboljšal bi se položaj vsem, privabili bi kapital v Slovenijo, odpirali bi delovna mesta z višjo dodano vrednostjo, privabili bi domov ljudi, ki so se izobrazili v tujini. Napredovali bi kot kakšna zahodno-evropska država. In to je tisto, kar si vsi, vsaj upam, želimo.

Ampak kako priti do te volilne zmage?

Tempo, predvsem pred volitvami, narekujejo mediji. Zato sem se tudi z veseljem odzval vabilu na intervju, ker je medijska pluralnost, ki jo prinašate, del rešitve. Ker takšen medijski prostor omogoča, da se stranke dostojno predstavijo in tekmujejo.

Žal pa gre ta vlada ravno v nasprotno smer. Protipravno skuša razrešiti svetnike RTVS, ki ji niso po volji, Sprejeli so zakon Mojce Šetinc Pašek oz. Pravne mreže, ki naj bi se borila za demokracijo, ki je v resnici takšen zmazek, da ga je zadržalo Ustavno sodišče.

Kot gledalec in poslušalec RTV Slovenija opažam v zadnjem času pozitivne spremembe glede pluralnosti stališč. Da je širši nabor komentatorjev, da so oddaje Utrip nazorsko raznolike od tedna do tedna. Takšno RTV si želim plačevati.

Borut Sajovic je pred dnevi dejal, da si več sto tisoč ljudi, ki so glasovali na referendumu, ne želi plačevati RTV prispevka. Ne vem, zakaj ni podprl našega predloga, ki smo ga vložili na začetku mandata, da bi bil RTV prispevek prostovoljen. Morda ga bodo pa podprli, če ga še enkrat vložimo.